Poniževanje, zasmehovanje in »pocestniško« vedenje niso izginili.

 

Pekel, ki so si ga s sovraštvom, prezirom, nagajanjem, nasiljem in včasih celo s pretepanjem ustvarjale ženske med drugo svetovno vojno in po njej, je bil pogosto nečloveško neznosen.

V zadnjih stotih letih se je marsikaj spremenilo, a nekateri odnosi med ženskami so ostali presenetljivo podobni. Nekoč so tašče snaham metale polena pod noge z drobnim, vsakdanjim nasiljem, ki ga moški pogosto niso niti opazili. Snaha ni smela biti preveč pridna, preveč lepa ali preveč sposobna, ker bi s tem lahko ogrozila taščin položaj v hiši, kuhinji ali shrambi. Podobne zgodbe srečujemo tudi danes, čeprav mladi in stari praviloma ne živijo več pod isto streho.

»Dokler sem bila snaha, sem imela slabo taščo, odkar sem tašča, imam slabo snaho,« je dejala ena od pripovedovalk.

Takšne besede povedo več kot dolge razlage. Kažejo, kako trdovratni so nekateri vzorci, ki se prenašajo iz roda v rod.

Nekoč so mlade ženske, pogosto brez pravega razloga in le na podlagi govoric, zmerjali s »kurbo«, »lajdro«, »kuzlo«, »pocestnico« ali »jalovko«. Ko so ženske skupaj delale na njivah, pletje pogosto ni bilo namenjeno le odstranjevanju plevela, temveč tudi obrekovanju in širjenju govoric. Zanimivo je, da so marsikje med delom raje prepevale. Tiste, ki so imele vsaj nekaj zdrave pameti in sočutja, so vedele, da bodo s pesmijo preprečile marsikatero opravljanje in prihranile marsikatero bolečino tistim, ki so bile tarča vaških jezikov.

Dekle, ki je zanosilo pred poroko, je bilo pogosto deležno najostrejšega zgražanja prav s strani drugih žensk. Označili so jo za »lajdro«, vas jo je opravljala, obsojala in izključevala. Moški se v takšne zgodbe pogosto niso vpletali. Ni jim bilo vseeno, vendar praviloma niso bili tisti, ki bi prvi metali kamenje v nesrečno dekle.

Ženske pa so pogosto poskrbele, da se domnevna sramota ni nikoli pozabila.

Zakaj?

Morda zato, ker je bilo življenje težko in neusmiljeno. Ker je bilo preživetje vsakdanji boj. Ker je bilo malo prostora za razumevanje in še manj za solidarnost. Beseda je bila pogosto edino orožje – in marsikdaj so jo uporabljale brez usmiljenja.

Danes ženskam z ostrim jezikom niso več na voljo srečanja ob vaških vodnjakih, na polju ali klopi pred hišo. Na voljo imajo Facebook, Instagram, TikTok in druga družabna omrežja.

Ženska, ki je preveč lepa, preveč uspešna, preveč samozavestna ali preprosto »preveč drugačna«, še vedno hitro postane tarča. Tiste, ki želijo prizadeti, zelo dobro vedo, kam udariti. Ne fizično, temveč po ugledu, odnosih in dostojanstvu. Tam, kjer najbolj boli. Ne prizanašajo niti s posmehovanjem. 

A po drugi strani obstaja tudi nekaj izjemno lepega: nobena solidarnost ni tako močna kot ženska solidarnost. Ko se rodi otrok, ko nekdo umre, ko razpade zakon ali ko življenje človeka udari naravnost v obraz, se ženske pogosto znajo povezati. Takrat se spomnijo lastnih ran in preizkušenj. Takrat vedo, kako je, ko boli.

Žal takšna povezanost pogosto ne traja dolgo.

Vzgoja, življenjske izkušnje, družinski vzorci in tudi osebne travme nas prepogosto učijo, da je druga ženska predvsem tekmica. Na solidarnost hitro pozabimo, ker je lažje vreči kamen v tisto, ki je padla, kot priznati, da bi lahko nekoč padle tudi same.

Lažje je biti tista, ki obsoja, kot tista, ki jo obsojajo.

Pričevanja v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače niso le spomin na preteklost. So tudi ogledalo sedanjosti. Kažejo nam, da se številni podedovani vzorci niso končali z elektrifikacijo vasi, z novimi tehnologijami ali z električnimi avtomobili, ki so nadomestili vozove in fičke.

Marsikaj se je spremenilo, človek pa precej manj.

Odnosi med ženskami so danes pogosto enako napeti kot nekoč, le da se bitke ne bijejo več na dvoriščih in njivah. Preselile so se na zaslone računalnikov in telefonov.

Poniževanje, zasmehovanje in »pocestniško« vedenje niso izginili. Le obliko so spremenili. Iz nizkotnosti so marsikatere že večkrat doktorirale. 

Zanimivo pa je, da se znajo v trenutku iz agresorja preleviti v žrtveno jagnje, češ poglejte jih, kako grdo ravnajo z nami, nebogljenimi žrtvami...

Dokler ne bomo pripravljene priznati, da smo si ženske včasih lahko tudi najhujše sovražnice, bomo še naprej veselo opazovale metanje polen zlasti pod noge drugim ženskam. 

Potem pa se bomo začudeno in sprenevedavo spraševale, zakaj tarnajo, da boli, ko nanje stopimo tudi same.