. Resnične zgodbe resničnih ljudi
zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače na
rob:
Resnične zgodbe imajo lastnost, ki je marsikomu
neprijetna: ne olepšujejo življenja.
Ljudje imamo radi zgodbe, v katerih so stvari
jasne. Dobri so dobri, slabi so slabi, na koncu pa zmaga pravica. Resnično
življenje pa je veliko bolj zapleteno. ''Moji'' pričevalci pripovedujejo o
nasilju, nezvestobi, spolnosti, zlorabah, alkoholizmu, revščini, strahu in
sramu, a – na videz- še zmeraj živijo povsem običajno življenje.
Ko nekdo reče, da je takšna knjiga »umazana«, pogosto v resnici pove nekaj
drugega: da mu je ob njej neprijetno, ker največkrat prepozna sebe, svoje
življenje, svojo družino.
Po mnogih letih se ponovno spomni dedka alkoholika, soseda, ki je pretepal
ženo, sestre, ki so jo starši prisilili v splav, pozneje pa zaradi tega ni
mogla imeti otrok, in še in še!
Knjige nam s svojimi pričevanji, hočemo ali ne, odprejo vrata v sobo, ki jo
je nekdo desetletja držal zaklenjeno.
Slovenci imamo dolgo tradicijo molka. O
marsičem se ni govorilo, o spolnosti še posebej ne. Mnogi so odraščali z
mislijo, da je dostojneje molčati. Tistega, ki vseeno spregovori, ga zato doživijo
kot provokatorja.
Obstaja še en razlog.
Veliko ljudi zamenjuje opisovanje nečesa z odobravanjem le- tega.
Če pričevalec govori o nasilju, preprosti ljudje preprosto sklepajo, da zapisovalec
zgodbe to podpira. Če bere o prostituciji, misli, da jo zagovarja. Če piše o
spolnosti, meni, da Milena M. vse nespodobne stvari odobrava in propagira.
Napaka!
V resnici je med opisom in odobravanjem velika razlika.
Zdravnik, ki govori o bolezni, si bolezni, ki jo omenja, ne želi. Novinar,
ki poroča o kriminalu, niti v sanjah ne podpira kriminala. Enako velja za
pripovedovalca resničnih zgodb.
Posebej zanimivo je, da številni ljudje brez
težav gledajo nasilne filme, kriminalne serije in grozljivke. Ko pa preberejo
resnično izpoved ženske, ki je bila poniževana, ali otroka, ki je odraščal v
nasilni družini, postanejo zgroženi. Zakaj? Ker vedo, da se je to res zgodilo.
Resnica boli bolj kot fikcija.
Knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, so
tudi neke vrste ogledalo.
V primeru, da to pokaže gube, brazgotine in napake, se raje obrnemo stran.
Veliko prijetneje je gledati olepšano fotografijo, mar ne?
Žal pa je ako, da družba brez ogledal zlepa ne more razumeti same sebe tako, kot bi se
morala.
Želim si, da očitek o »umazanosti« pogosto ni
ocena knjige, ampak obrambni mehanizem bralca.
Verjamem, da mu je lažje reči: »Zgodbe o intimi so umazane,« kot pa
priznati: »To se je dogajalo tudi meni in mojim. In o tem bi se morali
pogovarjati.«
Prav zato imajo pričevanja iz zbirke Ogenj,
rit in kače niso za igrače takšno vrednost.
Ne samo zato, ker pričevalci odkrito govorijo o spolnosti ali trpljenju,
ampak zato, ker ohranjajo spomin na resnične ljudi, na resnične dogodke, na
resnično bolečino, ki jo nosijo v srcu. Tudi na resničen smeh in veselje!
Brez teh zgodb bi bila uradna zgodovina suhoparna, saj v njej ne bi bilo
človeka, njegovih misli, hotenj, pričakovanj, čustev….
In
morda je prav to največji paradoks: nekateri knjige označujejo za umazane
ravno zato, ker so preveč resnične.
Resnica pa je pogosto veliko manj uglajena, kot bi si želeli.

Komentarji
Objavite komentar