. Resnične zgodbe resničnih ljudi

MM -

 


zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače na rob:

Resnične zgodbe imajo lastnost, ki je marsikomu neprijetna: ne olepšujejo življenja.

Ljudje imamo radi zgodbe, v katerih so stvari jasne. Dobri so dobri, slabi so slabi, na koncu pa zmaga pravica. Resnično življenje pa je veliko bolj zapleteno. ''Moji'' pričevalci pripovedujejo o nasilju, nezvestobi, spolnosti, zlorabah, alkoholizmu, revščini, strahu in sramu, a – na videz- še zmeraj živijo povsem običajno življenje.

Ko nekdo reče, da je takšna knjiga »umazana«, pogosto v resnici pove nekaj drugega: da mu je ob njej neprijetno, ker največkrat prepozna sebe, svoje življenje, svojo družino.

Po mnogih letih se ponovno spomni dedka alkoholika, soseda, ki je pretepal ženo, sestre, ki so jo starši prisilili v splav, pozneje pa zaradi tega ni mogla imeti otrok, in še in še!

Knjige nam s svojimi pričevanji, hočemo ali ne, odprejo vrata v sobo, ki jo je nekdo desetletja držal zaklenjeno.

Slovenci imamo dolgo tradicijo molka. O marsičem se ni govorilo, o spolnosti še posebej ne. Mnogi so odraščali z mislijo, da je dostojneje molčati. Tistega, ki vseeno spregovori, ga zato doživijo kot provokatorja.

Obstaja še en razlog.

Veliko ljudi zamenjuje opisovanje nečesa z odobravanjem le- tega.

Če pričevalec govori o nasilju, preprosti ljudje preprosto sklepajo, da zapisovalec zgodbe to podpira. Če bere o prostituciji, misli, da jo zagovarja. Če piše o spolnosti, meni, da Milena M. vse nespodobne stvari odobrava in propagira. Napaka!

V resnici je med opisom in odobravanjem velika razlika.

Zdravnik, ki govori o bolezni, si bolezni, ki jo omenja, ne želi. Novinar, ki poroča o kriminalu, niti v sanjah ne podpira kriminala. Enako velja za pripovedovalca resničnih zgodb.

Posebej zanimivo je, da številni ljudje brez težav gledajo nasilne filme, kriminalne serije in grozljivke. Ko pa preberejo resnično izpoved ženske, ki je bila poniževana, ali otroka, ki je odraščal v nasilni družini, postanejo zgroženi. Zakaj? Ker vedo, da se je to res zgodilo. Resnica boli bolj kot fikcija.

Knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, so tudi neke vrste ogledalo.

V primeru, da to pokaže gube, brazgotine in napake, se raje obrnemo stran. Veliko prijetneje je gledati olepšano fotografijo, mar ne?

Žal pa je ako, da družba brez ogledal zlepa  ne more razumeti same sebe tako, kot bi se morala.

Želim si, da očitek o »umazanosti« pogosto ni ocena knjige, ampak obrambni mehanizem bralca.

Verjamem, da mu je lažje reči: »Zgodbe o intimi so umazane,« kot pa priznati: »To se je dogajalo tudi meni in mojim. In o tem bi se morali pogovarjati.«

Prav zato imajo pričevanja iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače takšno vrednost.

Ne samo zato, ker pričevalci odkrito govorijo o spolnosti ali trpljenju, ampak zato, ker ohranjajo spomin na resnične ljudi, na resnične dogodke, na resnično bolečino, ki jo nosijo v srcu. Tudi na resničen smeh in veselje!

Brez teh zgodb bi bila uradna zgodovina suhoparna, saj v njej ne bi bilo človeka, njegovih misli, hotenj, pričakovanj, čustev….

In morda je prav to največji paradoks: nekateri knjige označujejo za umazane ravno zato, ker so preveč resnične.

Resnica pa je pogosto veliko manj uglajena, kot bi si želeli.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

NOVA FACEBOOK STRAN, KI JE NAMENJENA SAMOZALOŽNIKOM

MM -
Slika
           Število samozaložnikov iz leta v leto bolj narašča Z nekaterimi samozaložniki smo se že pred časom pogovarjali o ustanovitvi društva. A potem smo, žal, ugotovili, da ''društvo'' prinese s seboj kup nepotrebne administracije, predvsem pa stroškov, zato smo se premislili. Zdi se, da je facebook- oblika združevanja, sporočanja, komuniciranja.....ravno pravšnja, saj ni obvezujoča. Še več: vsak, ki želi karkoli povedati, ima zmeraj možnost, da to stori. Istočasna pa je ta stran lahko nekakšna oglasna deska, ki bo sporočala vsem, ki jih bo to zanimalo, če bo kdo od prijateljev izdal novo knjigo. Prav tako bomo lahko skupaj pomagali tistim, ki bodo iskali tiskarja, ilustratorje, lektorje.... Ena od idej je bila, da bi objavljali možnosti za literarne večere, skupne nastope (recimo) pesnikov...? Vsem, ki ste si  na Facebooku ''samozaložniki Slovenije'' izbrali za prijatelja - dobrodošli! Nekaj odgovorov na najbol...
Read more »

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »