milozvočje slovenske besede

 

Ob dnevu državnosti se pogosto spomnimo zastave, himne, osamosvojitve in ljudi, ki so pred petintridesetimi leti verjeli, da bo Slovenija nekoč stala na lastnih nogah. Manj pogosto pa pomislimo na nekaj, kar je prav tako pomembno kot meje, vojska ali politika – na slovensko besedo.

Ivan Cankar je nekoč zapisal: »Pravijo, da so tuji jeziki milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.«

Danes namreč živimo v času, ko se zdi, da je vse tuje boljše. Tuji jeziki nas spremljajo na televiziji, na družbenih omrežjih, v glasbi, reklamah in celo v vsakdanjih pogovorih. V večjih slovenskih (!) mestih si že lastijo prevladujočo pravico nekateri jeziki narodov iz nekdanje skupne države.

Je sploh še kakšen napis firm in trgovin v slovenskem jeziku? Koliko je staršev, ki danes dajo otroku ime Janez, Franci, Leopold?

Včasih se mi zdi, kot da se skoraj opravičujem, ker govorim slovensko.

Pa vendar je prav jezik tisti, ki nas je skozi stoletja ohranil pri življenju.

Nismo bili velik narod, še svoje države nismo imeli, kaj šele, da bi odločali o lastni usodi. Imeli pa smo besedo. Slovensko besedo. Z njo so matere uspavale otroke, fantje dekletom šepetali prve ljubezenske obljube, z njo se je molilo, pelo, se prepiralo, jokalo in se veselilo. Bog daj, da bo tako še dolgo.

Premalo se zavedamo, da je slovenščina preživela vse pritiske, prepovedi in podcenjevanja! Kolikokrat so jo imeli za jezik kmetov, hlapcev in preprostega ljudstva! Obstala je prav zaradi njih, navadnih ljudi, ki je niso nehali uporabljati.

Tudi zato me zaboli, ko slišim, kako zlahka zanemarjamo lastni jezik. Ne zato, ker bi morali zavračati tuje jezike. Daleč od tega! Znanje jezikov je bogastvo. Vsak nov jezik človeku odpre nova vrata in nova obzorja.

A nekaj povsem drugega je, če zaradi občudovanja tujega začnemo podcenjevati svoje.

Slovenščina ni le sredstvo sporazumevanja. Predstavlja tudi naš dom. V njej se beležijo naši spomini, zapisujejo zgodbe dedkov in babic, prepeva pesmi, ki so jih že predniki peli ob košnji in trgatvi. V slovenskem jeziku so zapisane najlepše Prešernove pesmi in Cankarjeve misli. V meni tako ljubem jeziku sem zapisovala tudi spomine in pričevanja, ki sem jih skozi leta zbirala za svoje knjige.

Nekatere besede, zlasti tiste, ki smo jih pili z materinim mlekom, imajo namreč dušo. Dišijo po domači kuhinji, po senožetih, po otroštvu in po ljudeh, ki jih ni več med nami.

Morda je prav zato Cankar zapisal, da je domača beseda beseda praznika, petja in vriskanja. Beseda tistih trenutkov, ko človek govori skozi srce.

Dokler bomo spoštovali slovensko besedo, bomo spoštovali tudi sami sebe. In dokler bodo otroci in vnuki znali v slovenščini povedati, da imajo nekoga radi, da jih boli krivica, da upajo in da sanjajo, bo živelo tudi tisto najdragocenejše, kar smo kot narod prejeli od prednikov.