Ljudje, o katerih zgodovina ni pisala

 

Ljudje, o katerih zgodovina ni pisala

Ko govorimo o zgodovini, največkrat pomislimo na kralje, predsednike, generale, izumitelje in druge pomembne osebnosti. Njihova imena najdemo v učbenikih, enciklopedijah in na spominskih ploščah. O njih se snemajo filmi, pišejo knjige in pripravljajo razstave. 

Toda ob njih so živeli milijoni navadnih ljudi, ki so prav tako ljubili, trpeli, delali, se veselili in jokali. O njih se zgodovina praviloma ni razpisala.

Prav ti ljudje so me zanimali vse življenje.

Ko sem pred več kot štiridesetimi leti začela zbirati življenjske zgodbe, nisem slutila, da bo to postal moj način življenja. Ljudje so mi odpirali vrata svojih domov in še bolj svojih src. Pripovedovali so o stvareh, ki jih pogosto niso povedali niti najbližjim. Govorili so o otroštvu brez elektrike in tekoče vode, o lakoti, vojni, nasilju, težkem delu, izgubljenih ljubeznih, pa tudi o sreči, prijateljstvu in neizmerni volji do življenja.

Naj na tem mestu dodam še eno zanimivo izkušnjo: ko sem prišla v kakšno vas in spraševala o ''zanimivih posameznikih'', so me praviloma želeli napotiti k tistim, ki so v življenju na kakršen koli način uspeli. Mene pa so zmeraj zanimali tisti drugi- tisti, ki niso. Pa se jim je to čudno, češ ''neuspešni'' pa ja niso vredni naše pozornosti!

Tako je nastala zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Njena največja vrednost ni v številu knjig, strani ali zgodb. Njena največja vrednost so pričevalci, tisti, ki jih v uradnih zgodovinskih zapisih ni najti. Kmečko dekle, ki je kljub izjemnim uspehom v šoli na zahtevo staršev ostala doma za deklo, potem se je poročila z moškim, ki ji je pripadal, rodila deset otrok, skrbela za svoj rod, celo za moža, a bila do zadnjega dne ''manjvredna'' od njega. Deklica, ki je morala pri dvanajstih letih v službo k očetovemu lovskemu prijatelju, ki jo je spolno izrabljal, oče pa je zato vedel, a je molčal, ker se je bal. Fant, ki je odraščal ob nasilnem očetu. Ženska, ki je vse življenje skrivala bolečo družinsko skrivnost (incesti). Delavec iz povojnega obdobja, ki je garal na šihtu, na delovnih brigadah, ki je iz svojega bornega plačila odvajal še samoprispevek za kanalizacijo, a je potem jarke gradil sam, če je hotel, da bodo zgrajeni, na koncu pa ostal praznih rok, ko so si tovarno olastninili ''tovariši'' v belih srajcah.  Vdova, ki je sama spravila k kruhu številno družino, za nameček pa ji je povojna oblast še nagajala pri tem.

Njihova življenja niso bila nič manj pomembna od življenj tistih, ki so bili v njihovem času ''pomembni''. Nasprotno. Brez njih bi življenje obstalo, ali pa bi dobili tisto, s čimer se ''zgodovina hvali'', veliko pozneje kot sicer. Oni so bili tisti, ki so vsak dan vstajali zgodaj zjutraj, delali do onemoglosti in skrbeli, da je življenje teklo svojo pot.

Pogosto me kdo vpraša, zakaj sem toliko prostora namenila tudi najbolj intimnim temam. Odgovor je preprost. Ker je tudi to del zgodovine. Če želimo razumeti, kako so živeli naši starši, stari starši in prastari starši, ne moremo govoriti samo o politiki, vojnah in gospodarstvu.

Govoriti moramo tudi o odnosih med moškim in žensko, o družinskem življenju, o strahovih, prepovedih, nasilju, ljubezni in hrepenenju. Vse to je oblikovalo ljudi in družbo, v kateri živimo še danes.

Mnoge zgodbe iz zbirke so življenjske, s takšne, ki bi jih vsi poznali, če bi nam bilo za preteklost kaj mar.

Ob nekaterih se človeku stisne pri srcu. A prav zato so pomembne. Opozarjajo nas, kako hitro lahko pozabimo, skozi kaj so morali iti naši predniki. Hkrati pa pričajo o neverjetni moči človeka, da preživi tudi takrat, ko se zdi, da ni več izhoda.

Mislim, da so moji sogovorniki s svojimi pripovedmi naredili nekaj izjemnega. Iztrgali so pozabi način življenja,  o katerem je zgodovina pogosto pisala celo (všečne) in politično korektne nesmisle.

 Pustili so sled za prihodnje rodove. Zaradi njih bodo vnuki in pravnuki nekoč vedeli, kako je bilo v resnici živeti v času, ki ga danes poznamo le še po fotografijah in spominih.

Zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače je zato veliko več kot zbirka zgodb. Je spomenik navadnim, brezimnim posameznikom, ob katerih se nikomur ni zdelo vredno, da bi prisluhnil temu, kar imajo povedati. Ljudem, o katerih se zgodovina ni razpisala, a brez katerih pa zgodovine sploh ne bi bilo – vsaj ne takšne, kot bi bilo prav.