KAKŠNA TIŠINA IN KAKŠNO PRERIVANJE JE POD PREPROGO!

MM -





Ko gledamo serijo, kot je na primer bila Adolescence, gledalec ostaja - kljub vsemu - na varni razdalji. Ve, da gleda zgodbo o nekom drugem, nekje drugje. Lahko je pretresen, lahko se zgraža, lahko navdušeno komentira, toda v resnici ni osebno izzvan.

Pri knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače pa je drugače.
Tam ne gre za izmišljene like. Gre za naše babice, dedke, sosede, starše. Gre za prednike in sedanjike. Gre za pričevanja, o katerih se je desetletja molčalo: spolnost, nasilje, zlorabe, ponižanja, nezvestobo, alkoholizem, trpljenje otrok. Bralec se ne more skriti za misel, da se je to dogajalo nekje v Londonu ali Manchestru. Dogajalo se je v Žireh, Škofji Loki, Mariboru, Prekmurju, na Gorenjskem, Primorskem.
Zato je zatiskanje oči pred njihovimi zgodbami še zmeraj tako izrazito in pogosto.
Že od nekdaj je, žal, tako, da pogosto radi poslušamo zgodbe o težavah drugih narodov, ker jih te pač ne ogrožajo.
Šele takrat, ko nekdo nastavi ogledalo lastni družbi, postane neprijetno. Takrat se začnejo izgovori:
  • da je vse skupaj preveč vulgarno,
  • da ni primerno,
  • da takšno branje ni za mlade,
  • da bi bilo bolje molčati,
  • da se tega ne spodobi razkrivati.
Toliko izkušenj pa že imam, da zelo dobro vem: v ozadju nekaj drugega - strah pred resnico.
Recimo: zakaj se o mladih, v katerih je polno nasilja, tako malo govori?
https://www.zanima.me/kaj-se-dogaja-s-slovensko-mladino-fantje-vse-bolj-nasilni-vse-vec-deklet-krade/
Mnogo ljudi še danes nosi v sebi težka bremena družinske skrivnosti. Nekdo je imel nasilnega očeta. Spet drug je odraščal ob alkoholizmu, stalnih družinskih prepirih, ob materi, ki je odšla z drugim. Ni jih malo, ki so bili ob vednosti enega od staršev - zlorabljeni. Koliko jih je, ki so vse do zadnjega molčali o ponižanjih v zakonu? Če o težavah in travmah ne govorimo, to ne pomeni, da bodo kar same od sebe izginile!
Ko takšni, ki vse življenje probleme pometajo pod preprogo, berejo pričevanja iz Ogenj, rit in kače niso za igrače, ne berejo le o nekih XX neznancih, ampak nehote odpira tudi lastne predale.
Zanimivo je še nekaj: ko britanska televizija odpre težko temo, rečemo: »Poglejte, kako so napredni in odprti.« Če pa nekdo doma odpre podobno temo, hitro slišimo: »Zakaj pa je bilo to treba?«
Žal je slovenska posebnost, ki govori o tradiciji molka bolj kot ne unikatna tudi v svetovnem merilu.
Zato ni presenetljivo, da so mnogi navdušeni nad britanskimi serijami, hkrati pa jih knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače spravljajo v zadrego.
Serija se konča po nekaj epizodah. Resnične zgodbe pa ostanejo z bralcem. In ga prej ali slej prisilijo, da se vpraša:«Čakaj malo, kaj od tega pa se je dogajalo tudi v moji lastni družini?«
Verjetno ga ni, ki se ne bi strinjal z menoj:«Ljudje najglasneje zavračamo tisto, kar nas najbolj zadene….«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

NOVA FACEBOOK STRAN, KI JE NAMENJENA SAMOZALOŽNIKOM

MM -
Slika
           Število samozaložnikov iz leta v leto bolj narašča Z nekaterimi samozaložniki smo se že pred časom pogovarjali o ustanovitvi društva. A potem smo, žal, ugotovili, da ''društvo'' prinese s seboj kup nepotrebne administracije, predvsem pa stroškov, zato smo se premislili. Zdi se, da je facebook- oblika združevanja, sporočanja, komuniciranja.....ravno pravšnja, saj ni obvezujoča. Še več: vsak, ki želi karkoli povedati, ima zmeraj možnost, da to stori. Istočasna pa je ta stran lahko nekakšna oglasna deska, ki bo sporočala vsem, ki jih bo to zanimalo, če bo kdo od prijateljev izdal novo knjigo. Prav tako bomo lahko skupaj pomagali tistim, ki bodo iskali tiskarja, ilustratorje, lektorje.... Ena od idej je bila, da bi objavljali možnosti za literarne večere, skupne nastope (recimo) pesnikov...? Vsem, ki ste si  na Facebooku ''samozaložniki Slovenije'' izbrali za prijatelja - dobrodošli! Nekaj odgovorov na najbol...
Read more »

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »