zgodba za tiste, ki ne živijo v oblakih

 

NA VSAKE TOLIKO ČASA, KO SE NAKOPIČIJO SKRAJNO ZLOBNI KOMENTARJI, VZAMEM V ROKE ORUMENELE ''USODE'', KI JIH JE SKORAJ TRIDESET LET- VSE DO SVOJE SMRTI- DOMA HRANILA LUCIJA.

NEKATERI, O KATERIH SEM PISALA, SO MI ŽE MIČKENO UŠLI IZ SPOMINA, DRUGI- KOT NA PRIMER ANGELCA- BODO V NJEM ZA ZMERAJ OSTALI.

Sicer pa:"Mar drži, da zgodb iz življenja nočejo brati tisti, ki raje živijo v oblakih?"


Ste že kdaj sloneli naslonjeni s komolci na mizo, in se spraševali, le zakaj se je moralo ravno meni zgoditi prav meni?

Angelca Tavčar bi se tako lahko velikokrat vprašala, pa pravi, da ji ne bi kaj prida koristilo.

Če si tisto, najlepše, kar imamo, upanje, bi je splahnelo in potem bi se lahko v resnici zgodilo marsikaj...

»Pri dvajsetih sem se poročila,« je začela s svojim pripovedovanjem Angelca in se prijazno namestila na kavču v kuhinji. Premikala se je boleče počasi, kot da si ne bi hotela povzročati kakšnih dodatnih bolečin.

»Kmalu po poroki sem zbolela. Na pljučih. Rekli so, da imam odprto tuberkulozo. Nisem kaj dosti spraševala, zakaj, toda dali so mi vedeti, da se je to morda zgodilo tudi zato, ker sem bila podhranjena, pa zaradi težkega življenja. Po domače bi rekli: kot otrok sem morala veliko preveč delati, tudi v hlevih.

Niti jokati nisem smela.Nič ni pomagalo prositi, niti tarnati.

Ko so me odpeljali na Golnik, sem stisnila drobno štručko k sebi in potem so se bolnišnična vrata za menoj zaprla za celih 13 mesecev. Ne morem povedati, kako mi je bilo hudo...

Doma otrok... stalno sem premišljevala, kaj počne brez mene, kako jo negujejo, kakšna velika punca bo že, ko jo bom spet videla...

Hude so bile noči, ko sem zaspala z mislimi nanjo. Čas v bolnišnici je tekel tako počasi...

Ko so mi končno povedali, da sem zdrava, sem skoraj poletela proti domu. V meni je vse igralo od sreče in samo to sem si predstavljala, kako bom objela svojo deklico. Toda, ko sem jo zagledala, majhno, drobno, s črnim šopom las, ko je sedela na tleh, me je stisnilo pri srcu.

Otrok se je obrnil proč in v očeh sem mu prebrala strah. Seveda, saj se me ni niti spominjala več... Bilo mi je, kot bi me nekdo zagrabil za srce in ga hotel iztrgati...«

Mrak se je počasi plazil v kuhinjo. Sedeli sva v temi in bili sva nekaj časa tiho. Težko je pripovedovati, ko postane bolečina pretežka.

»No, bo že,« se je čez nekaj trenutkov Angelca ponovno nasmehnila. »Veš, saj sem bila vse življenje navajena, da sem se morala ubadati s križi in težavami.

Doma smo bili revni, bilo nas je 10 otrok in le oče je k hiši prinašal zaslužek. Bil je ''strehar'' in je popravljal naokoli slamne strehe. Pa še po drugih bregovih smo grabili seno, ker je bila doma le bajta. Malenski Vrh, kjer sem odrasla, mi je še danes zelo pri srcu.

Tudi v šolo sem hodila tam. Spominjam se, da sem nekoč prišla v šolo brez naloge, pa mi je učiteljica ukazala, naj jo naredim po pouku. Vztrajala sem vse do večera, dokler ni prišla pome mama in potem se je učiteljica samo križala, ko je videla, kako sem 'ubogala'.«

Ste se doma med seboj dobro razumeli?

»Zelo. Radi smo se imeli. Toda kaj, ko smo morali drug za drugim oditi služit. Med vojno sem ostala sama doma in sem pomagala staršem, kolikor sem le mogla. Oče se je še nekaj ponesrečil in ker ni znal ne brati in ne pisati, sem morala še po vseh opravkih sama. Spotoma sem iz trgovine v Poljanah prinašala 'fasngo'. Celo uro sem rabila do doma, sploh pozimi.

Ampak jaz sem bila vesela, da sem lahko šla. Življenje je bilo težko, ampak zanimivo. Potem je prišla ljubezen: z možem sva imela veliko lepih trenutkov: ko so se rojevali otroci, ko so prihajali k hiši zetje in potem vnuki. Zanje bi dala vse, kar imam, tako jih imam rada.«

»Ko sem rodila drugega otroka, se je tuberkuloza spet ponovila. Mislila sem, da bo po meni. spet sem morala v bolnišnico. Zdravniki so mi svetovali, naj bom vztrajna, ker drugače z zdravljenjem ne bo nič, če bom prenehala. In jaz sem molila in molila in ob večerih vzela še pletenje v roke.«



»Potem sem se vrnila domov in spet se je bilo treba navaditi na domače okolje. Ponovno je bilo treba pridobiti otrokovo naklonjenost, se jima posvetiti in vsaj malo nadomestiti izgubljene mesece. Vsako prosto minuto sem preživela ob svojih hčerkah in jima dajala vse, kar se je v odsotnosti nakopičilo v meni. Kako sem ju imela rada!«

»Toda bolezen me ni izpustila iz svojih krempljev, ne morem drugače reči. Čez nekaj let sem zbolela za trebušno slinavko, zlomila sem hrbtenico, da sem bila dolgo časa hroma, potem je sledila operacija na nogah, kjer so mi vstavili umetna kolena, doživela sem možgansko kap, na želodcu sem 'fasala' rano, malo tudi zaradi zdravil, ki sem jih morala kar naprej jesti, in ne bodi vrag, nekoč je bilo nekaj narobe še z jetri, z ledvicami, od nekod se je pojavil še ta presneti žolč... danes, ko je najhuje že za menoj, se 'ubadam' še s takima malenkostma, kot sta povišan holesterol in astma...

No, saj niti ni tako hudo, da bi lahko zaradi tega kaj 'jamrala'...«

Angelca je na svoje oči skoraj »pozabila«. Vnele so se ji in bile so otekle in rdeče. Bolele so jo in soseda vsak dan prihaja, da ji daje zdravila. Toda ta »udarec« se ji ni zdel niti toliko pomemben, da bi ga omenila.

»Ko bi ti vedela, koliko imam volje, da vse to preživim in da se veselim vsakega novega dne!« je Angelca vzkliknila in se nasmejala. Tako od srca in z iskricami v očeh. »Saj človek v življenju vse premaga, če le hoče, veš. Zmeraj je treba upati, da bo jutri bolje. Potem se nekoč res zgodi tako.«

»Če se samo spomnim na tista leta, ko sem mesece in mesece preležala po bolnišnicah! Otroci so bili v varstvu starih mam. Saj bi se mi lahko zmešalo, če bi obupovala! Vse je minilo, čez nekaj časa smo bili spet skupaj in takrat sem zanje naredila vse, kar se je narediti dalo. Saj veš, ljubezen matere je brezmejna!«

Kaj pa mož, vam je stal ob strani?

»Za trenutek je umolknila, kot da ne bi vedela, kaj naj mi odgovori. 'Včasih je bil dober, veliko mi je pomagal, toda kaj... no, ja, pil ga je rad, takrat pa... Sedaj sem že 17 let vdova...''

Nisem je več spraševala. Vsak človek nosi v sebi bolečine in skrivnosti, po katerih ne smemo brskati in jih razkrivati.

Kje so že tisti časi, ko sem morala oditi služit!

»Stara sem bila 13 let. Odhajala sem in se spet vračala domov. Bila sem pestunja, dokler se nisem zaposlila v tovarni. Saj nisem samo pazila otrok, delati sem morala še vse drugo, kar so mi ukazali. Mojim vnukom tega ne bo treba početi. Pridejo k meni, ti moji sončki, in mi prinesejo veselje in srečo. Ne vem, kaj bi brez njih! Moji otroci me svarijo, da jih preveč razvajam, toda ne morem si pomagati, ko sem pa tako navezana nanje. Tudi oni me imajo radi. Zmeraj mi pomagajo pri pospravljanju, kuhanju, skočijo mi v trgovino in delajo mi družbo. To pa je tudi nekaj vredno!«

Živite v bloku, vas sosedje kdaj obiščejo?

Angelca je prikimala. »Dobre sosede imam. Zmeraj me povprašajo, če mi lahko kaj pomagajo – in vesela sem, da se tako dobro razumemo.«

Česa se še radi spominjate?

»Avstralije. Ne boš verjela, tudi tam sem že bila... malo prej, preden sem bila operirana na kolenih. Je rekel moj nečak: Angelca, ti kar pridi, bomo že poskrbeli zate. In so res. Na letalo so me prišli iskat z vozičkom in potem so skrbeli zame, da je bilo veselje. Ja, tudi Avstralije ne bom nikoli pozabila!«

In potem, ko je spet začela pripovedovati zgodbe o svojih vnukih, je pozabila na čas, ki je počasi drsel mimo. Gledala sem jo in premišljevala, od kod lahko človek jemlje toliko volje in poguma, da se upira usodi, ki zna biti včasih kruta in brezsrčna. Kako zberemo toliko moči, da ne obupamo, da se ne vdamo, da ne omagamo?

Kot da bi vedela, kaj se mi mota po glavi, mi je ob slovesu zaklicala:

»Ne pozabi zapisati, da moramo imeti le voljo, veliko volje, pa vse gre naprej.«

In sem zapisala.

Voljo, ljudje, samo voljo morate imeti, pa bo šlo!

Če ne verjamete, obiščite v mislih kdaj »mojo« Angelco!