poletje s knjigo v roki

-

 





Klemen Ž.:


''Nikoli si nisem mislil, da bom z užitkom prebral kriminalni roman – pa me je Mehko kot britev popolnoma posrkal vase.

Knjigo sem vzel na letu na Kitajsko v roke iz radovednosti, predvsem zato, ker mi je kolegica, s katero smo potovali skupaj, rekla: "To moraš prebrati!"

Priznam, sprva z odporom – krimiči mi gredo načeloma na živce. Ampak ta knjiga ni le kriminalka.

To je zgodba iz mesa in krvi, ima dušo, kar lahko redkokdaj rečemo za tako imenovano moderno literaturo. V pisanju je veliko življenja, ki ni pocukrano, temveč zelo resnično. Avtorica razgali stvari, o katerih ljudje molčijo: zlorabe, umazane politične igre, skrivnosti, ki so jih njeni junaki skrivali v sebi desetletja. In vse to napiše brez pompoznosti, brez klišejev, z izjemno občutljivostjo in neverjetno napetostjo.

Ko sem knjigo zaprl, sem vse do pristanka letala sedel v tišini. Misli so mi še kar naprej begale od enega poglavja do drugega.

Če me je Mehko kot britev uspela prepričati – mene, ki krimijev sploh ne maram – potem pomeni, da je zares nekaj posebnega.

In je. Čestitke!''

👇👇👇

Sonja:" Hvala, ker ste na zelo lep in realen način prikazali kaplana Petra v romanu Mehko kot britev. Tudi v resnici je topel, rahločuten, ranljiv, včasih razpet med dolžnostjo in dvomi, ki so ga glodali vrsto let.

Vesela sem, da ste ga prepoznali tudi kot zelo srčnega. Jokal je, ko je bral o sebi.

Še enkrat – hvala. Vaša knjiga naši družini pomeni več, kot si mislite.''

 

👇👇👇 

Natalija z X-a:"Mehko kot britev je mojstrska kriminalka, ki prepleta resnične zgodbe s fikcijo. Z živim slogom in čustveno globino razkriva teme prostitucije, korupcije in tihotapljenja v Jugoslaviji 60. in 70. let. Navdušena nad avtentičnostjo, napetostjo in družbeno kritiko. Toplo priporočam.''

 

👇👇👇 

Hvala Tilnu, Anici, Mileni in Janiju. Knjigo so kupili tudi zato, ker me že lep čas zelo radi berejo. Lidija pa je napisala:"Podpiram vaše razmišljanje. Čeprav ne berem kriminalk, mi, prosim, pošljite💜 knjigo Mehko kot britev. 💜

 👇👇👇

dr. Petra K. N.:"Milena Miklavčič, avtorica romana Mehko kot britev in zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, s svojimi kolumnami in komentarji na Facebooku ter X-u navdihuje z odkritosrčnimi zgodbami o življenju, spolnosti in družbenih tabujih. Njene knjige, polne resničnih pripovedi, razkrivajo globine človeške izkušnje in vabijo k premisleku. Najlepša zahvala za njeno delo je podpora z nakupom njenih del – bodisi najnovejšega romana Mehko kot britev ali unikatne zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je prava zakladnica zgodb iz prve roke. S tem ne le podpremo njeno ustvarjanje, temveč tudi ohranjamo dragocene vpoglede v slovensko dušo.❤



👇👇👇

Knjigo lahko naročite tudi sami na mail: jutri2052@gmail.com





👇👇👇


Lahko pa si privoščite tudi,kakšno od knjig iz zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, ki so na voljo po poletni ceni 20 €


!







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več