S TREBUHOM ZA KRUHOM
slika je simbolična, najdena tukaj
S trebuhom za kruhom: zgodba Antona Šubica
Nekako domače se nam zdi, ko slišimo, da so priseljenci iz Bosne prihajali v Slovenijo s trebuhom za kruhom. A če bi nam kdo povedal, da so se »naši« z enakimi željami podali tja dol, bi nejeverno zmajali z glavo in rekli, da je to skoraj nemogoče. Ker pa v besedo »nemogoče« že zdavnaj ne verjamem več, mi je usoda na pot poslala Antona Šubica, o katerem vam bom danes pripovedovala.Anton se je rodil leta 1929 v Lomu pri Poljanah. Zgodnje otroštvo je preživel med poljanskimi hribi in dolinami. A bližajoča se vojna je njegovega očeta navdala z nemirom. Spomini na prvo svetovno vojno so bili še živi, in ko so se slutnje o novih grozotah množile, je leta 1939 sprejel odločno odločitev: »Gremo stran iz teh krajev!«»Oče je dobro premislil in ugotovil, da bomo najvarnejši v osrčju Bosne, daleč od vojskujočih se narodov,« je začel svojo pripoved Anton. Sedel je ob meni, še vedno svečano oblečen, saj sta se z ženo pravkar vrnila s srečanja s papežem. Ob mojem prihodu se mu je, kot je sam prikimal, pred očmi odvrtel ves življenjski film.»V časopisih je oče prebral članek, ki je vabil Slovence, naj se preselijo v Bosno. Tam naj bi bilo veliko rodovitne zemlje, ki čaka na pridne roke. In res, skupaj z nami se je tja odselilo okrog 120 družin,« je nadaljeval. »Novinar ni lagal – zemlje je bilo na pretek. Oče je s seboj vzel veliko orodja, in ker je bil zelo podjeten, se je hitro znašel. Okoli nas so živeli preprosti, nešolani ljudje, ki so stoletja živeli na enak način. Slovenci smo se kmalu organizirali in ostali trdno povezani, tudi prek svoje župnije.«Anton je bil takrat še otrok, a se dobro spominja, da jim je življenje nekaj časa teklo mirno. Oče je bil srečen, ker se je izognil vojni, otroci pa so hitro našli prijatelje med tamkajšnjimi vrstniki. »A sreča je opoteča,« je zavzdihnil Anton.Njegov oče, ki je bežal pred vojno, je že na njenem začetku doživel tragično usodo. Bil je strasten zbiralec in predelovalec orožja – vojaške puške je spreminjal v lovske, veščino, ki se jo je naučil v ruskem ujetništvu. »Bog pomagaj, tak je pač bil,« je rekel Anton. Nekega dne so se prikazali ustaši in pri hišni preiskavi odkrili orožje. Očeta so zaprli in ga obsodili na smrt s streljanjem. Družina se z njegovo usodo ni mogla sprijazniti. Oče je pisal prošnjo Paveliću, v kateri je navedel, da preživlja dvanajst otrok. Prošnji so ugodili, a ga nato zaprli v Jasenovac na 25 let zapora. Tam je med mučenjem kmalu umrl.Mama je na kmetiji ostala sama z dvanajstimi otroki. Udarec je bil hud. Ni vedela, kako nasititi vse te lačne uste, ki so se oklepala njenega krila in čakala na rešitev. »Morali smo oditi s trebuhom za kruhom. Kar razkropili smo se,« je pripovedoval Anton. »Mene so dali k nekem Nemcu, ki smo ga poznali že od prej. Oče mu je pripravljal drva, zato sem vedel, da me vsaj ne bo pretepal. Star sem bil komaj dvanajst let. Pri tem Nemcu sem bil približno dve leti. Bil sem mu le hlapec, nikoli mi ni dal denarja, le hrane sem imel dovolj. Včasih me je udaril, a njegov sin, ki je bil duhovnik, ga je zaradi tega vedno grajal.«Ko je vojna pokazala zobe tudi v Bosni, so se razmere zaostrile. »Pravi šok je prišel, ko so partizani začeli osvobajati ozemlja. Pred njimi je moral bežati tudi moj gospodar. Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem bežal z njim? Prebili smo se do Dunaja, kjer smo doživeli bombardiranje. V tisti zmedi mi je uspelo zbežati in sem jo ubral po svoje …«Anton je pripovedoval zbrano, kot bi se vse zgodilo včeraj. Njegova žena Helena je skrbno poslušala in odobravajoče prikimavala. Resnica, ki sta jo nosila v srcu, se je razgrinjala pred menoj, včasih že na meji verjetnega. A Anton se je le nagajivo nasmehnil, počakal, da sem si vse zapisala, in nadaljeval:»Bil sem še smrkavec, a sem vedel, da mi ne bo nihče pomagal, če si ne bom sam. Na čudežen način sem se prebil do Maribora, kjer sem poiskal Rdeči križ. Dali so mi vozovnico za vlak. Odpeljal sem se do Celovca, nato pa peš v Škofjo Loko. Bil sem zapuščen, zanemarjen, poln uši, a se tega niti nisem zavedal. Vedel sem le, da moram najti sorodnike, če hočem preživeti. V Škofji Loki me je opazila gospa, ki se me je usmilila in odpeljala k sebi domov. Zgrozila se je nad mojim stanjem. Sleči sem moral obleko, ki so jo takoj zažgali, me okopali in mi dali nova oblačila. Počutil sem se kot nov človek. Nisem imel denarja, da bi se jim oddolžil, a gospa je le zamahnila z roko in mi zaželela srečo.«Iz Škofje Loke je Anton peš nadaljeval proti Poljanam. Spomini na otroštvo so ga vodili, nestrpno je čakal, da zagleda rojstno hišo. Imel je le majhen košček karte, ki mu je ostal od bombardiranja. Če je srečal Nemce ali domobrance, jim jo je pokazal, a so ga le napodili. Na Visokem sta ga presenetila dva partizana z brzostrelkama. Povedal jima je, da hiti k sorodnikom, in na kratko opisal svojo pot. Nejeverno sta zmajala z glavo in ga spustila naprej.A pred rojstno hišo je doživel hladen tuš. Na pragu ga je presenečena pričakala teta, ga debelo pogledala in navrgla: »Pa ne, da so ti Čužovci spet prišli nazaj!« Nato se je omehčala, ga povabila noter in mu dala jesti. Antonu ni preostalo drugega, kot da je ostal pri njej.»Pomagal sem na kmetiji in tudi partizanom. Čas je hitro mineval, saj sem bil še otrok in sem zamere hitro pozabljal. Bližal se je konec vojne, v zraku je bilo že čutiti svobodo. Nekega jutra me je presenetil obisk. Na pragu se je prikazala mama, ki je izkoristila prvo priložnost, da je prišla pogledat, ali je njen oče še živ. Mene je že zdavnaj odpisala, prepričana, da sem se izgubil v vojni vihri. Si lahko predstavljate njeno presenečenje, ko me je zagledala? Planila je v jok in me objemala. ’Dragi sinkec, od kje pa je tebe Bogec prinesel?’ je jecljala, medtem ko me je stiskala k sebi, kot da me nikoli več ne bo izpustila.«Anton je bil srečen. Takoj je privolil, da gre z mamo nazaj v Bosno. A pot ni bila lahka – železnice so bile uničene, zato sta morala dolgo pot prepešačiti. »Ni mi bilo težko. Vedel sem, da grem k družini. A bil sem še preveč otročji, da bi slutil, kaj me tam doli še čaka …«
2. DEL
2. DEL
Če je Tone pogledal na zemljevid, se mu je zdelo, da Bosna niti ni tako daleč – le nekaj hribov in dolin. A vojna vihra je porušila ceste in železnice, zato sta se z mamo na pot odpravila kar peš.»Povsod so naju debelo gledali, ko sva povedala, kam sva namenjena,« se je z nasmehom spominjal Tone. Oči so mu zažarele, hudomušne iskrice pa so pričale, da je bila tudi ta pot le del njegove mladostne pustolovščine. »Na čas smo takrat gledali drugače. Zaradi vojne so znanci in bližnji izginjali, in večini je postalo normalno, da je tako. Če koga dolgo ni bilo, so zanj žalovali, nato pa se predali kruti usodi. Tudi naju z mamo so verjetno že odpisali, sicer ne bi bili tako presenečeni, ko so naju zagledali,« je razmišljal.A njihova družina ni izgubljala časa s tarnanjem. Vsi so poprijeli za delo, da so kmetijo počasi, a vztrajno spravljali v red. Posebno skrb so posvetili vinogradu. Novi časi, ki so zavihrali po deželi, pa so prinesli tudi svoje »žrtve«.»Doma je bilo dela čez glavo, mene pa so poslali na progo Brčko-Banovići. Prav nič mi ni dišalo, še posebej, ker se je govorilo, da je tam delo zelo naporno,« je pripovedoval Tone. »Vozil sem ‘karjole’ in kidal pesek od jutra do večera. Potem so me poslali še na druge konce – moji žulji so ostali med Šamcem in Sarajevom ter v Brčkem. Tam smo vsaj dobili obleko, da sem lahko zamenjal cape, ki so visele z mene. Fantovska leta so mi minevala, in ko sem že mislil, da grem domov, sem moral še odslužiti vojsko.«Medtem se je doma dogajalo marsikaj. Otroci so rasli, bilo jih je veliko, a kmetija ni dajala dovolj za vse. Med njimi se je počasi širilo sovraštvo. Najhuje je bilo, ko je mama omenila, da bi kmetijo moral prevzeti Tone. »Vsi so se uprli in kričali, da so tudi oni garali in pomagali, kolikor so mogli,« je otožno prikimal Tone.»Po vrnitvi iz vojske sem se zaposlil v bližnjem kombinatu. Ker sem res mislil, da bo kmetija nekoč moja, sem ves zaslužek, ki ga ni bilo malo, redno izročal mami. Z njim smo zgradili hlev in uredili ‘meline’, da je bilo več obdelovalne zemlje. A ljudje obračamo, Bog pa obrne. Ko je napočil čas, da zagospodarim, so me enostavno pregnali od hiše. Brez vsega. Vrata so se s treskom zaprla za menoj …«Tone je bil takrat že poročen, kar je položaj še otežilo. Sreča v nesreči je bila bližnja soseda, Srbkinja, ki je prodajala svoje posestvo. »Zbral sem ves denar, da sem spravil skupaj vsoto za aro. Ostal sem dobesedno brez vsega. Tolažila me je le misel, da ima družina vsaj streho nad glavo. Kako naprej, pa je bilo vprašanje, ki mi ni dalo spati,« je pripovedoval. »Spomnil sem se, da sem nekoč iz Slovenije pripeljal kakovosten krompir. Zakaj ne bi zaslužila z njim, sem rekel ženi. Molila sva, da bi nama uspelo. In res – letina je bila obilna. Žena je krompir vozila v Banjo Luko, kjer je šel za med. Tako sem dolgove odplačal pol leta prej.«Zanimalo me je, kako se je oženil in kaj je počel po vojski. »Na Slovenijo smo bili ves čas zelo navezani. Radi smo se vračali med ‘domače ljudi’. Delal sem zdaj tu, zdaj tam. V Lavrovcu je živel eden od bratov, pri njem pa sem spoznal svojo bodočo ženo. Če povem po pravici, me je brat kar napotil k njej. Tudi mama je sitnarila, da bi imela za snaho raje Slovenko. Kaj mi je preostalo drugega?« je hudomušno dodal.Izvedela sem, da sta le dve sestri vzeli domačina, vsi ostali pa so se poročili v Sloveniji. »Tak fejst fant je bil,« je priskočila na pomoč žena Helena in pohvalila moža. »Rodila so se nama trije otroci. Imela sva se rada, le žena je bila zaskrbljena, kako bo, če se bova res morala vrniti v Bosno. Mama je že sitnarila, naj to storiva. Takrat sem še mislil, da se vračam kot bodoči gospodar. Žena je bila previdna in je hotela najprej videti, če ji bo kraj všeč. Na žalost se z mamo nista najbolje ujele. Sovaščani so me ustavljali na cesti in govorili: ‘Antun je doveo devojku, da jo nema v pet sela.’ Mrki pogledi doma pa so naju prisilili, da sva se z ženo za nekaj časa vrnila v Slovenijo.«Čas zgladi spomine in težave. Tako je bilo tudi pri Tonetu in Heleni. »Domači so me spet vabili, češ, pridi, kmetija te čaka. Ko je odločitev padla, ni bilo več poti nazaj. Z otroki in vso prtljago smo se znašli na vlaku, ki je sopihal proti Bosni – vsaj tako sva mislila, za vse večne čase. Začetno navdušenje se je umaknilo garanju. Name je čakala tudi harmonika. Ej, težko bi razložil, kako so me radi poslušali, ko sem potegnil meh! Hodil sem igrat, včasih so me plačali, včasih ne. Včasih sem šele čez nekaj dni prišel domov. Tam doli so se ljudje radi zabavali. Klicali so me ‘Krajnč’. V bližini je živelo še nekaj Galicijanov, Poljakov, Rusov, Nemcev in Italijanov. Med seboj smo se zelo dobro razumeli – ne spomnim se resnejših razprtij.«Tone je vsak dan upal, da bo kmalu zagospodaril. A čez noč se je vse obrnilo. »Nikoli ne bom pozabila, v kakšnih težavah sva se znašla, ko sva z otroki gledala proti Tonetovi domačiji, kjer za naju ni bilo več usmiljenja,« je dodala Helena. »Tone je vse zamere hitro pozabil in jih izbrisal iz srca. Nikomur ni rekel žal besede. Kmalu so spoznali, kaj so nama naredili, in prosili odpuščanja. Tone pa je z njimi govoril, kot da se ni nič zgodilo. Ne vem, kako je zmogel … Preveč dober je bil vse življenje.«Pridne roke in kanček slovenske trme so pripomogle, da sta se kmalu opomogla. Tonetu je bil pri srcu sadovnjak – z ljubeznijo je gojil slive, jabolka, hruške in kot prvi zasadil kupine. »Življenje ni bilo lahko. Bili so časi brez vode in elektrike. Sam sem skopal šterno, da je bila voda bliže. Živino smo vodili k potoku. Matrala sva se, kolikor sva zmogla. Rodilo se nama je osem otrok, a ves čas sva se dobro razumela. Pravijo, da se v Bosni ‘i sveci u nebesima ponekad posvađaju’, morda zato, da se potem bolje razumejo,« je s smehom pripomnil Tone.»Otroci so nama rasli in hodili v šolo. Doma so slišali le slovensko besedo. Pazili smo, da smo čim pogosteje hodili k maši, najraje k trapistom, ki so bili še najbolj ‘slovenski’. V Sloveniji smo imeli veliko sorodnikov, in ko je napočil čas, so otroci, drug za drugim, odhajali tja na počitnice – da bi začutili svoje korenine in vedeli, kako lepo je biti Slovenec …«
3. DEL
3. DEL
Heleni in Tonetu se je rodilo osem otrok. »Nič posebno pretresljivega se ni dogajalo, ko so odraščali,« se je poskušal spomniti Tone. »No, nekateri so zboleli za otroškimi boleznimi, a brez posledic. Otroci so bili veseli in so se dobro razumeli z vrstniki. Le peti otrok je bil rojen doma. Ženo je prehitelo, in kar naenkrat sem bil sam porodničar. Pri dvojčkih sem tudi hotel pomagati, a sem se ustrašil in zbežal proč,« je pripovedoval z nasmehom. »Vseskozi sem slutil, da bomo nekoč morali zapustiti Bosno. Zato sem otroke spodbujal, naj hodijo na počitnice v Slovenijo, da bi ohranjali stik z domovino.«»Ko sem bila zadnjič noseča, se je zgodilo nekaj zanimivega,« je dodala Helena. »Bila sem že krepko čez štirideset, zdravniki pa so trdili, da moje težave gotovo niso povezane z nosečnostjo. Verjela sem jim, dokler me niso sosede začele opozarjati na mojo obilno postavo. Nazadnje se je vse srečno razpletlo – rodil se je sin, ki smo ga čez leta skoraj izgubili v vojni …«»Ej, ta preklicana vojna! Razdejala je Bosno, ki si tega ni zaslužila,« je zavzdihnil Tone. »Še vedno mislim, da so bili ljudje tam dobri in da smo se lepo razumeli. Z ženo sva se vrnila v Slovenijo tik pred vojno v Sloveniji. Ena od hčera je živela sama v župnišču na Hlevnem vrhu in jo je bilo strah, zato je prosila župnika, če se ji lahko pridruživa. Kako težko sem se poslovil od tistih krajev! Najhuje je bilo zapustiti sadovnjake in nasade kupin. Če zamižim, še vedno vidim sina Janeza, ki me je prišel iskat. Nisem se poslovil od nikogar. Srce me je bolelo, ko sem zadnjič objemal skrite kotičke, kjer sem preživel toliko lepega – povojna leta, ustvarjanje doma, rojstvo otrok, poskuse, da bi tam pognal korenine. Tako lepi, zeleni in sončni so bili tisti kraji! V Bosni je ostala le hči, ki se je poročila z dobrim Srbom. Nimam mu kaj očitati. Ljudje tam so veliko hodili po svetu in domov prinašali strpnost ter spoštovanje do drugačnosti.«Helena je dodala: »Spomnim se, ko sem prvič prišla na Tonetov dom. Njegova mama je bila razočarana, ker nisem bila ‘gruntarska’, z doto, ki bi hiši prinesla čast.«»Otroke sva ves čas versko vzgajala,« je nadaljeval Tone. »Doma smo govorili samo slovensko. K maši smo jih peljali, kadar je bilo mogoče. Ker so bili ti obiski redki, so bili toliko bolj dragoceni.«Helena je pripovedovala: »Moj oče je delal v Avstriji, včasih sem ga obiskala. Otroci so se drug za drugim naseljevali v Sloveniji, kjer so našli prvi dom v mežniji. Pogosto smo se dolgočasili, zato so bili obiski sorodnikov pogosti. Nekoč sta Martina in Janez želela potovati sama. To ni bilo nič nenavadnega. Posadila sem ju na avtobus, saj sem vedela, da ju bo na Vrhniki pričakala mama ali sestra. A med vožnjo se je zapletlo, in prispela sta v Zagreb šele ob devetih zvečer. Prestrašena in prezebla sta mislila, da bosta morala noč preživeti na prostem. Na srečo je bil avtobus, ki je bil v okvari, namenjen proti Sloveniji. Sestra ni mogla verjeti, kako sta se znašla sredi noči v tujem mestu. Mene še danes strese ob tem spominu.«»Včasih je bilo treba sprejeti težke odločitve,« je nadaljeval Tone. »V Bosni smo imeli veljavo. Hči Marinka je bila zaposlena v tovarni in bi lahko tam zaposlila tudi druge. A nekaj mi je govorilo, naj se na Bosno ne vežemo preveč – kot sedmi čut.«Ko so za vedno odhajali iz Bosne, je najmlajši, Marjan, obiskoval sedmi razred. Želel je dokončati osemletko med starimi prijatelji. Starša sta s težkim srcem privolila, a kdo bi takrat slutil strašno morijo, ki je sledila! »Vsak dan sva poslušala novice in se bala za njegovo življenje,« je pripovedovala Helena. »Nekega dne sem se odločila: moram ponj. Mož se je strinjal. V Bosno sem šla prek Madžarske, saj so bile vse poti že blokirane. Vožnja je bila nevarna, največ težav smo imeli na jugoslovanskem ozemlju. Vzeli so mi potni list in ga niso hoteli vrniti. Vojak mi je naročil, naj Slovencem povem, da niso bili za genocid, temveč so hoteli le svoje pravice. Nazadnje se je vse srečno razpletlo. Ko sem se vrnila, me je v vasi pričakalo presenečenje – zbrali so se vsi in me toplo pozdravili. Videla sem, kako nas pogrešajo. Spraševali so, kako nam lahko pomagajo. Šele takrat sem spoznala, kako je vojna raztrgala vezi, ki smo jih spletli.«Helena je imela še veliko težav. Oblasti niso dovolile Marjanu zapustiti Bosne brez potnega lista. Poklicala je domov, da bi uredili papirje, a odgovor je bil, da bo to mogoče šele čez tri tedne – v tistih dneh cela večnost. Razmere so se slabšale iz ure v uro. Helena je bila vse bolj prestrašena, a ji je uspelo priti na avtobus proti Sloveniji. »Imela sem smolo. Marjanov potni list je imel šofer na drugem avtobusu. Ko smo krenili, ni bilo vrnitve. Za seboj smo puščali vojno vihro. Vsi so vedeli, da nimava vseh dokumentov. Nenadoma so naju hoteli ločiti, da bi se odpeljala vsak s svojim avtobusom. To se mi je zdelo sumljivo. Ves čas sem oprezala za Marjanom. Ko se mi je ponudila priložnost, sem ga poiskala. Sedel je zraven gospoda iz Postojne, Srba, ki je imel njegov potni list. Marjan mu je bil celo malo podoben. Bila sem tako srečna, da tega ne morem opisati. Tisti človek mu je rešil življenje. Tudi naprej, proti Ljubljani, se je odpeljal z njim. A po avtobusih so začele krožiti govorice, da se je nek otrok izgubil. Spet me je zgrabil strah – kaj, če je to Marjan? Vsi so me tolažili, a tesnoba v srcu je stiskala. Ko sem ga v Ljubljani zagledala pred seboj, sem ga objela v trdni veri, da je bila njegova rešitev božja volja,« je ganjeno opisala Helena.»Mojo ženo so v Bosni spoštovali,« je dodal Tone. »Bila je dobra in nikoli ni preklinjala, kar je bila tam navada. Zato so jo še bolj cenili, ker se je znala z vsakim lepo pogovoriti, ne da bi ga odganjala s kletvicami.« Pogledal je Heleno z očmi, polnimi ljubezni.Hlevni vrh, kjer sta si v župnišču uredila stanovanje, je prijazna vasica nedaleč od Žirov. Njun dom stoji ob cerkvi, na hribčku, s čudovitim razgledom na tisoče kotičkov, ki se bleščijo v pomladnem soncu. »Rada sva tukaj,« pravita. A v njunih srcih še vedno tli hrepenenje, da bi še enkrat obiskala kraje, kjer sta pustila najlepša leta in svoje žulje. Razpeta med dvema domovoma.Njuni otroci, razen Marjana, so že poročeni, si ustvarili družine in živijo svoje življenje. Helena in Tone pa se morda, ko bo mir, še enkrat podata na pot in obiščeta stare prijatelje v Bosni. Vprašanje je le, kdaj.
Komentarji
Objavite komentar