O čem naj bi molčali?

-

 


O čem naj bi molčali?

Ko sem izdala roman Mehko kot britev, sem vedela, da bodo nekateri bralci ob določenih delih zastrigli z ušesi. Ne zaradi ''napetega branja'', ki so ga do zdaj vsi – brez izjeme - pohvalili, temveč zaradi nekaterih resnic, ki bi- po mnenju peščice- morala za vedno obtičati pod preprogo.

Namreč: med vrsticami sem se dotaknila tudi ene tistih tem, ki še danes sprožijo nelagodje: prostitucije, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja služila politični eliti nekdanje Jugoslavije.

Reakcije niso izostale. Ena od bralk je zapisala:«Že dolgo nisem imela v rokah tako napetega branja!!! Obe s hčerko sva jo predihali na mah! Me pa vseeno zanima, zakaj si v knjigi trdila, da je v času Jugoslavije obstajala elita? Prvič slišim zato. Takratni politiki so bili ugledni ljudje. Komunisti in NOB borci so nas popeljali v svobodo. Takih se ne dotika, pusti se jih pri miru.«

Oprostite, ampak prav take se mora razgaliti! Če mene vprašate zato, ker so bili dvolični: eno so počeli sami, drugo so zahtevali od državljanov!

Na srečo še zmeraj živijo ljudje, ki še pomnijo Bar v Nebotičniku, igralnice na obali, posebne hotelske sobe…

Če kdo misli, da se da spoštovanje kar ''podedovati'' s funkcijo, položajem, partijsko knjižico ali generalsko zvezdo, je v zmoti.

Spoštovanje se v nobenem primeru ne zahteva – zasluži se ga!

In vsak, ki uporablja oblast, da bi zlorabljal ljudi, predvsem pa ženske, tega spoštovanja ni vreden, pa če je bil v prvih vrstah, ko so se trosile floskule o enakosti in bratstvu.

Z romanom Mehko kot britev osebno NIKOGAR ne obtožujem. Iz zgodb, ki sem jih v minulih letih slišala, sem spletla roman, ki je- tako pravite- vreden, da se ga vzame v roke in prebere.

 

 ***

Že po logiki bi bilo skrajno nenavadno, da bi se tisti, ki so imeli v socializmu nesluteno moč in oblast, izogibali spolnim uslugam žensk. Te so po potrebi  »delale« tudi na kongresih, sprejemih, zasebnih vilah, hotelskih apartmajih. Večinoma pod nadzorom organov, ki so bolj skrbeli za diskretnost kot za njihovo varnost.

Ne rečem, da je bila prostitucija za elito organizirana tako kot v mafijskih filmih, vem pa, da so tisti, ki so ženske izkoriščali, in oni, ki so le-to prikrivali, v javnosti negovali podobo o moralno brezhibnih in brezmadežnih veljakih, ki so si vzeli vse, za kar so mislili, da jim pripada.

Če se je tudi v resnici tako dogajalo, kot pišem v romanu Mehko kot britev, zakaj bi se morali sprenevedati molčati? Samo zato, da ne bi omajali mita, ki ga okoli tega obdobja skrbno čuvajo še danes?

Z miti se ščitijo tudi storilci, pa je prav tako?

Morda je najhuje to, da se ob teh ''mojih'' temah pogosto oglasijo prav tisti, ki niso pripravljeni poslušati.

Ki že vnaprej vedo, kaj je prav, kaj je narobe, kaj se sme in kaj ne.

Zato bom še naprej pisala. Ker sem dolžna ženskam, ki so mi zaupale. Ker sem dolžna bralkam in bralcem, ki še znajo ločiti med spoštovanjem in strahospoštovanjem. In predvsem – ker smo vsi skupaj dolžni govoriti tudi o temah, za katere se je vedelo, da obstajajo, a se jih ni smelo omenjati.


👇👇👇👇👇

Umetna inteligenca je – med drugim- povedala tole:

Prostitucija kot oblika nadzora in vohunjenja

  • Hoteli (Metropol, Union, Palace …) in posebne vile so imeli sobe, ki so bile opremljene z skrivnimi kamerami in prisluškovalnimi napravami.
  • Ženske so bile uporabljene kot »past« za tuje diplomate, gospodarstvenike, duhovnike, emigrantske voditelje ali domače politike, ki so jih hoteli nadzorovati, kompromitirati ali izsiljevati.
  • Po spolnem aktu so bile zbrane informacije posredovane UDBI – pogosto v obliki zvočnih ali celo video posnetkov, ki so služili kot kompromitacijsko gradivo (t. i. kompromat).

 

👇👇👇👇👇👇👇

Knjigo MEHKO KOT BRITEV (20€) lahko naročite tudi na 

jutri2052@gmail.com


👇👇👇👇👇👇👇


Na voljo so tudi knjige iz zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več