KO SE MOŠKI ZJOČEJO
KO SE MOŠKI ZJOČEJO
V Gregorju se bodo spoznali mnogi, ki
dandanašnji brez pameti pritiskajo na
‘plin’, ki sedajo za volan
pijani, ki mislijo, da so na cesti najpomembnejši oni, potem šele ostali vozniki.
Pa da posežem malo nazaj......
Gregor zase pravi , da je bil
do slovenske samostojnosti še kolikor
toliko normalen človek. Delal je v nekem
podjetju, ki pa je šlo
v stečaj, ko so začeli šefi po lepi domači navadi krasti in
prinašati okoli delavce in državo.
Seveda se jim je to posrečilo, imeli so prave politične zveze in cel kup
sošolcev na ministrstvih. Delavci so se znašli na zavodu, med njimi tudi
Gregor.
“Bilo je grozno. Na poti je bil tretji
otrok, odplačeval sem kredite za
adaptacijo hiše in tudi žena, kot frizerka ni zaslužila kakšnega bajnega denarja. Kaj naj narediva,
sva se spraševala , ko se je nama svet sesul na drobne koščke.
Nekaj mesecev
sem žrl apaurine, ker sem bil
z živci popolnoma na tleh. Potem tudi to
ni več pomagalo.
Prosil sem
enega in drugega za popoldansko
delo. Počasi mi je uspelo.
Delal sem pri tapetniku,
postavljal sem ograje, montiral
centralno kurjavo, delal na
cesti, ‘golcal’ v gmajni in za
par mesecev sem se znašel tudi v tujini. Tudi tam sem čistil po gozdovih in zelo dobro
zaslužil. “
Medtem je žena ostajala doma, rodila sina,
prejemala mizerno porodniško in
tuhtala , kako preživeti s
skromno vsoto denarja.
“Vse mi je šlo na živce: od otrok, do
tašče in do tistih, ki se jim o najinih
problemih ni niti sanjalo.
Zdelo se mi je, kot da sem
izobčena iz družbe. Izogibali so se me. Takrat, na začetku, brezposelnih še ni bilo toliko kot danes,« je
segla v pripovedovanje še žena Tinka.
»Z možem sva lajala drug na
drugega kot dva psa. Kakšen dan ga
tudi videti nisem mogla.
On je, seveda, lepo šel od doma na delo, meni pa je prepustil vse skrbi.
Kaj ne bi ponorela?! Ko se je vrnil,
umazan in sestradan, je planil v
kuhinjo in požrl vse, kar mu je prišlo pod roke. Kaj pa
jaz in otroci?! sem mu poočitala.
Cel dan ste doma in lenarite. Od
česa boste pa lačni? mi je po navadi zabrusil nazaj na svoj strupen
način…«
Gregorja je obsedlo delo in denar. Vsak tolar, ki ga je
zaslužil, je dajal na kup in bogvarij,
da bi se ga kdo dotaknil. Ni
bilo važno, da starejša otroka
nista imela kaj obleči, niti se ni
oziral na to, da je zmanjkalo kurilnega olja
(drva so v domači gmajni, kaj bi razmetavali, je govoril), važen mu je bil
samo denar, ki se je nabiral na bančnem računu.
“Še malo, pa si bom kupil
kombi, sem si vzneseno govoril, ko
sem prišteval obresti.”
To se je po dveh letih res
zgodilo. Kombi sicer ni bil nov, toda kljub temu se je počutil kot kralj. Imel je nekaj svojega in ko
so mu potrdili, da bo lahko prevažal
šolske otroke, se mu je zdelo, da
je na konju.
“Žena je mislila, da bomo lažje
zadihali, toda njeno tarnanje in prošnje niso segle do mojega
srca. Zakaj bi imel samo kombi, če si
lahko, kdaj pozneje, privoščim tovornjak,
sem ji rekel, ko se je želela z menoj pogovoriti o resnih
zadevah. Kako sem bil trd in krut! Najmlajšega, Nejca, sem
komaj poznal! Vse dneve sem bil na
cesti, ob večerih pa sem raje zavil na dva deci,
da sem si vsaj malo osvežil glavo. Ne žena in ne otroci niso imeli od
mene nič. Nič!”
Večeri v ‘prijetni’ moški družbi so se kdaj pa kdaj zavlekli.. …
“ Saj nisem bil pijan, to ne, le zjutraj sem se prebudil s težko
glavo. A boš šel tak za volan, mi je
včasih očitala žena in me zaskrbljeno spremljala z očmi, ko sem
motovilil po stanovanju in iskal
hlače ali nogavice. Kaj čvekaš,
sem jo nadrl. A garam za vas, da boste
lahko svoje lene riti nosili
pokonci ? je bil moj znani stavek, ki so ga morali
poznati tudi sosedje. Posebno še, ker nisem šparal z glasom, kadar sem
bil razdražen.
Še zdaleč nisem hotel
priznati, da garam zato, ker se
mi je malo zmešalo in da posedam
po gostilni zato, da se pohvalim pred drugimi, češ, poglejte, tiste
barabe v fabriki so me sunile na
cesto, ampak jaz se vseeno ne dam, Tak
sem bil.
Pokvarjen od nog do glave!”
II.
Gregor ni poznal ne nedelj niti
praznikov. Takrat, ko bi bil lahko prost, je vozil okoli romarje na Brezje, Kurešček in Sveto goro. V Gardelandu je bil neštetokrat. Kjer
se je dalo kaj zaslužiti je bil zraven.
“Prijatelji so bili polni
zavisti. Če bi te razparali, so mi
govorili, bi denar kar frčal okoli tebe. Bilo je res.
Razen za pijačo si nisem ničesar privoščil. Šparal sem. Za
tovornjak. Ko ga bom imel, sem mislil,
bo vse drugače. Denar bo sam letel na
kup in jaz bom lahko ostajal doma in se posvečal družini, “si je govoril Gregor.
“Potem je nekoč prišlo prvo
svarilo. Neko skupino sem peljal v Velenje na kajjazvem kakšno
prireditev. Prejšnji večer sva se sporekla z ženo, potem sem šel svojo
užaljenost zalit še v gostilno in, seveda, zjutraj, sem se zbudil z groznim
mačkom. Bil sem kot pretepena melona.
Po dobri uri vožnje sem postal strašno zaspan. Če bi bil v avtomobilu sam, bi zavil na kakšno parkirišče,in malo zadremal. Komaj
sem se zadrževal, da za volanom nisem kinknil. Saj poznate
tisto: samo pol sekunde zaprem oči, samo
tisočinko sekunde in bo vse
drugače. Toda naenkrat, na nekem
nepreglednem ovinku, me je nenadoma zaneslo. Še danes vidim pred seboj razmajano
katrco in prestrašeno punčaro,
ki je sedela za volanom. Za mačjo dlako se je razšlo. Ustavil sem nekaj deset metrov naprej , stopil do dekline in jo oblajal kot psa. Kje
imaš oči, kod voziš, celo prekleta
baba, sem ji rekel. In še nisem
odnehal. Babe niste za volan, sem
kričal nanjo še, potem ko so se ji vlile solze. Nikakor nisem
hotel priznati, da sem bil sam
kriv. In nihče drug.”
Gregor je kakšen mesec ali dva vozil previdneje.
“Morda sem v podzavesti začel spoznavati, da pa vendarle
nisem bog in da se
mi lahko kaj zgodi tako kot ostalim smrtnikom,“ je dodal in se zastrmel v ženo. (Tinka
pa je sprožila dlan in ga pobožala po
roki. Koliko ljubezni je bilo v
tej kretnji!)
Tinka: “Ko je pripeljal na
dvorišče s tovornjakom, sem zajokala. Pa
ne od sreče in veselja. Bilo mi je hudo kot še nikoli. Zdel se mi je
kot pošast, ki nas bo zdaj zdaj pojedla.
Gregor pa je ponosno kot
petelin hodil okoli njega in razlagal otrokoma, kaj vse bo lahko sedaj počel,
ko je na konju. Ni mi izdal, za koliko
se je moral zapufati, da ga je lahko
kupil. Slutila sem le, da tega denarja
ni bilo malo…“
“Banka mi kredita ni mogla dati, ker nisem
imel nobenih stalnih dohodkov,
zato sem moral poiskati druge vire. Ja,
obresti so bile oderuške, toda kaj sem mogel !?
Tovornjak je bil skoraj nov,
imel je le nekaj desettisoč
prevoženih kilometrov......Vsak večer, ko
sem zaklepal vrata, sem ga kušnil
od samega veselja, da je moj....”
Tinka:” Z Gregorjem sva se vedno bolj odtujevala. Prej je dajal denar na kup, sedaj pa za odplačevanje
dolgov. Za hrano in vse ostalo sem imela
komaj kaj več kot trideset
tisočakov. Živeli smo dobesedno
iz rok v usta in če ne bi večino zelenjave in tudi sadja pridelala doma
na vrtu, bi nas pobralo. Mama mi je
včasih priskočila na pomoč, ko je dobila pokojnino, toda to je bila le kaplja v
morje. Od Gregorja pa ni kapnilo nič.
Ko je prišel domov, se je najedel
in potem se je zvalil v posteljo, zasmrčal in
odšel prej, preden smo se mi
zbudili. Sem in tja sem že mislila, da ima kakšno drugo, ker se ni
več zmenil zame......”
(Ja, Tinka, a si res to mislila!? jo je presenečeno pogledal mož)
Nato je nadaljeval še sam: “ ‘Fur’
je bilo, kolikor hočeš. Delal sem od
jutra do večera. Če bi vsi redno plačevali, bi še šlo. Počasi se mi je nabralo
dolžnikov.....cel kup jih je bilo. Nekdo mi je
potem dal na račun
kar svoj avto,
z drugim sva poravnala za parcelo...tako se je to delalo......”
“Naš Nejc je
zelo občutljiv otrok in že od
tretjega meseca naprej je imel
bronhitis. Takrat ga je pričelo
dušiti, pomodrel je in če nisva imela
pri roki zdravil, je bilo zelo
hudo. Gregor je bil slučajno
doma, ko se je to zgodilo.
Pa
ravno sedajle, ko moram
nujno na Jesenice, je
zagodel, ko sem ga prosila, naj zapelje do
zdravstvenega doma. Gledal je na uro in nekaj godrnjal, jaz pa
sem stiskala k sebi otroka, ki je komaj
sopel. Z nemalo ihte je
speljal z dvorišča in ni mu bilo mar, da je
prekoračil hitrost za več kot je bilo normalno.
Otroci so na cesti, sem se
upala reči, tedaj pa je že počilo. Z grozo v očeh sem videla, kako je otroka
odneslo, torba se je raztresla po tleh
in nekdo je zakričal.....,” je
med jokom , počasi in komajda
razločno pripovedovala Tinka.
Gregor je planil iz avtomobila, bel kot stena.
“V meni se je v trenutku
porušil ves svet. Kriv si, morilec
si, ubil si nedolžnega otroka, mi je kljuvalo v glavi. Po hrbtu sem čutil led in zdelo se mi je , da bo od groze zadušilo še
mene. Na
srečo je bil v bližini nek voznik
rešilnega avtomobila,ki se je
doma(spet slučajno !) oglasil na malici. Rešite
otroka, rešite otroka, sem se jokal na pločniku. Možakar je naložil ponesrečenca in še mojega Nejca.
Vse se je zgodilo v nekaj
minutah. Vseeno mi je, če te do konca življenja zaprejo, prekleti morilec,
mi je še zabrusila žena,
prisedla v nek avto in se
odpeljala za rešilnim .
Prišli so policaji, popisali in me zasliševali. Vse, kar so me vprašali, sem priznal. Kaj, če sem
res morilec?! me je glodalo. Tisočkrat preklet, sem si govoril in se butal ob steno. Še tega norca odvlecite nekam,
je rekel nekdo v uniformi, ko mu je bilo že vsega zadosti. Kaj sem
naredil, kaj sem naredil ?! Meglilo se mi
je pred očmi. Otrokova starša sta
tam, mi je nekdo rekel. Obrnil
sem se in se srečal iz oči v oči s človekoma, ki sem jima uničil življenje......”
III.
“Ona je jokala, on pa je
stiskal pesti in se nameril proti
meni. Ubil te bom, prasec, je kričal bled in s solzami v očeh. Stal sem
na mestu in niti premakniti se nisem mogel. Ti me kar daj, sem mu rekel. Kriv sem...... Sunil me je v prsi, in potem
me je med glasnim jokom
tolkel po glavi in ramenih.
Nobene moči ni imel, saj niti vedel ni, kaj dela. Meni je bilo vseeno, kaj naredi z mano,“ je
skrušeno pripovedoval Gregor.
Gregor še danes, po petih letih
od nesreče, ne prenese krvi. Včasih je
bil celo
občasen krvodajalec, toda od nesreče sem ima občutek, da bi umrl, če bi mu
zabodli v žilo. Še zmeraj ne prenese hrupa. Ko zasliši otroški jok, se mu zdi,
kot da bi ga rezali.
“Najhuje je bilo, ko sem
se vrnil domov. Kaj si
naredil?! sem premleval med potjo, v
kopalnici, v postelji, vso noč.
Če verjameš ali ne, ves teden
nisem mogel zaspati. Strmel sem v strop in
pred očmi sem imel podobo otroka,
skrčenega na tleh v mlaki krvi. V prsih me je stiskalo, srce mi je nenormalno
bilo in pogosto se mi je zdelo, da bo z
mano konec, “ nadaljuje Gregor.
Tinka: “ Jaz sem
počakala v bolnišnici toliko časa, dokler niso prišli dečkovi
starši. Vsi smo jokali. Toda, na srečo,
so nam zdravniki proti jutru sporočili, da se je fant prebudil iz nezavesti in
da, morda, ne bo nič hudega. Niti za
lastnega sina me ni toliko skrbelo kot za tega fanta. Nikoli si ne bi mogla odpustiti, če bi umrl
ali če bi ostal invalid.“
Pozneje se je sicer izkazalo,
da je tudi otrok stopil neprevidno na cesto, toda to ‘opravičilo’ Gregorju ni prav nič pomenilo. Zavedal se je svoje
krivde in nihče
ni imel te moči, da bi mu jo izbrisal.
“Žena me je nazadnje napodila k
zdravniku,da me spravi v red, toda, saj veste, kako ta lahko pomaga
človekovi duši?! Poslušal mi je srce, izmeril pritisk in
me vprašal, če sem zadovoljen še z eno škatlico apaurinov. Najraje bi mu zakričal;
dajte mi nekaj takega, da bom
lahko pozabil, da bom spet normalen
človek! “
Tinka: “ Čez kakšen mesec
sem ga pregovorila, da sva se šla
fantu in njegovim staršem opravičit. Večje kazni Gregorju skoraj nisem
mogla naložiti na ramena. Saj smo se že po nesreči vse zmenili, mi je odgovarjal na moje prošnje. Nazadnje sem
se ga morala lotiti na surov
način. “
Gregor: “ Ko sem stopil
v njihovo stanovanje sem se tresel
kot šiba. Z menoj so
bili zelo korektni, celo opravičila
sta se mi, ker sta me tako prostaško napadla. Usedli smo se
za mizo in se pošteno pogovorili.
Ko sem stisnil roko fantu, so se
mi solze prav nič po moško, vsule po licu.
Pomislil sem, da bi bil lahko zaradi moje objestnosti mrtev ..........”
Gregorjevi so živeli v majhnem kraju, kjer imajo sosedje navado drug drugemu gledati v
lonec. Na dan so prišle vse govorice o tem,
kako je izgubil službo, kako se je zapil, zanemarjal ženo, otroke,
na kakšen sumljiv način je prišel do tovornjaka. Celo to so napletli, da se
je spečal z albansko mafijo,
ki mu je za razne usluge šenkala tovornjak. Tilka je po
dopustu ravno začela z delom.
In o čem vse se govori v frizerskem salonu ni potrebno razlagati.....Trpela je, se na zunaj smejala in
bila dobre volje, v duši jo je
pa žrlo.
“Vse je bilo narobe. Gregor se je
po nesreči vlačil naokoli kot kup gnoja, ljudje so me obirali, Nejc
je bil kar naprej bolan....za vse
sem bila sama. Tako ne gre več naprej, sem nekega
dne udarila po mizi. Gregor me
je začudeno pogledal, saj ni bil vajen,
da bi povzdignila glas. Taka
šleva si, sem mu zabrusila v
obraz. Sam sebi se smiliš, spet nič ne delaš, za vse sem sama....Vse, kar se je nabiralo v
meni, sem mu ‘servirala’: da je bil ves čas zanikrn mož in oče, da je
mislil samo na svojo rit, da se je
postavljal s stvarmi, ki sploh niso
obstajale, da je ena navadna
baba.......”
Gregor je reagiral
čisto po moško: udaril jo je.
Tinka se je tisto noč preselila k najmlajšemu sinu v njegovo sobo in
čeprav jo je naslednji dan Gregor dobesedno na kolenih prosil, naj se vrne nazaj, se z njim ni hotela niti
pogovarjati.
Resno je razmišljala o
tem, da bi se ločila in končno zaživela
v miru brez njegovih otročjih izpadov.
“Enkrat, ko sem se ga spet
napil, me je nekdo za šankom zafrkaval,
če grem
spet na cesto ‘otroke podirat’. Šel sem domov in se zaklel, da pijače nikoli več ne poskusim. Da se grem
zdravit in da zaživim drugače.”
Toda tudi ta odločitev je
morala dozoreti, preden jo je
Gregor uresničil.
“Počasi se je
začelo tudi naše življenje spravljati
v red. Gregor se je držal stran od pijače, doma smo se začeli pogovarjati in zdelo se mi je,
da so tudi njegove nočne more začele
izgubljati moč. Po dobrih štirinajstih letih zakona sem imela prvič občutek, da sem srečna,” je s
solzami v očeh razkrivala še zadnje
skrivnosti Tinka.
Gregor je v svojem razpoloženju
še velikokrat nihal sem in tja, med dobrim in slabim, toda tak, kot
je bil pred in po nesreči, ni bil nikoli
več. Tudi otroka sta postajala
bolj sproščena.
Gregor in Tinka se
danes veliko pogovarjata.
''Sedaj ji dovolim, da me komandira, saj vem, da ima velikokrat prav,'' se je zasmejal
Gregor nagajivo in mi pomežiknil.
Država ga za njegov greh
še zmeraj ni kaznovala. Kot bi pozabili nanj. Sodni mlini meljejo počasi, vsi skupaj pa
upajo, da bodo počakali vsaj toliko časa, da med seboj zgladijo še zadnje
nesporazume.
“Marsikaj z leti zbledi,
toda v srcu ostanejo prizori prav tako živi kot bi se
zgodili včeraj. Za pokoro in za opomin…« je ob slovesu dodal Gregor.
Zgodba za zjokat🥲
OdgovoriIzbriši