MEHKO KOT BRITEV

 

MEHKO KOT BRITEV

odlomek iz romana, ki se počasi že pripravlja na tisk. Govori pa o ''prekupčevanju'' z otroki v 70 letih.

Verena

Nikoli ne bo pozabil, kako se mu je oddahnilo, ko ga je žena med zmerjanjem napodila iz spalnice. Ves prestrašen se je zatekel v shrambo, kjer se je pokril z odejo in si mašil ušesa. Bilo ga je groza zaradi nečloveških krikov, ki so votlo odmevali po hiši. Vmes je nekaj časa molila, nekaj časa preklinjala. Porod je trajal skoraj dvanajst ur, otrok pa je bil še zmeraj zataknjen nekje na medeničnem dnu in se ni hotel premakniti ne naprej ne nazaj.

»Po zdravnika bom poslala,« je zagodrnjala babica Nežka in si brisala potno čelo. Bila je na smrt utrujena, a ni ji kazalo drugega, kot da vztraja ob porodnici, dokler bo to potrebno. V križu jo je neprijetno špikalo. Bila je že v letih, ko se ji je zdelo, da ji je vsak dan posebej podarjen. Če bo šlo po sreči, bo septembra s prijateljicami praznovala sedemdeseti rojstni dan.

»Nočem zdravnika!« se je oglasila Verena. »Sovražim ga!«

Babica se ni dosti ozirala na njeno momljanje. Bila je prepričana, da ne ve, kaj govori. Popadki so ji verjetno naredili v glavi veliko zmedo. Nič kaj nežno jo je z dlanjo udarila po riti, potem pa je za spoznanje odprla okno in pogledala, če je na makadamski poti, ki je vodila mimo hiše, kdo, ki ga pozna. Nazadnje je uzrla dva fanta, ki sta bila zatopljena v igro.

»Alo, gremo po dohtarja! Recita mu, naj se podviza!« je zavpila proti njima. Njen glas je bil rezek in odločen. Fanta sta dvignila pogled, na kratko prikimala in stekla med hišami.

Dr. Karel Podobnik se je prikazal na vratih prej kot v desetih minutah. Iz izkušenj je vedel, da takrat, ko se Nežka spomni nanj, gori voda.

Verena je bila zaradi izgube krvi bela v obraz kot stena za njo. Med popadki si je strgala srajco, tako da so se polne prsi, popraskane do krvi, ob vsakem gibu prikazale izpod rjuhe, premočeni od znoja.

Zdravnik je babico očitajoče premeril z očmi. Ta pa je stisnila ustnice in nejevoljno zamrmrala:«Pred pol ure sem jo preoblekla in zamenjala rjuhe. Ne morem pomagati, če ne gre nikamor…«

Na kratko je skomignil z rameni, potem pa je z naglimi koraki stopil v kuhinjo ter si z vročo vodo, ki jo je zajel iz kotlička vzidanega štedilnika, temeljito umil roke. Vrnil se je prej, preden je izzvenel popadek, ki je ponovno stresel Verenino izmučeno telo.

»Pustite me umreti, ne morem več, dovolj je,« je šepetala, medtem ko ji je Nežka s toplo vodo močila krvaveče ustnice. Dr. Podobnik je počakal, da je odložila skodelico, potem pa sta s skupnimi močmi še bolj razkrečila Verenine noge. Tudi njega je bilo strah, vedel je, da gre za sekunde. S prsti je segel v nožnico, da bi otipal otrokovo glavo, a mu ni takoj uspelo. Sam pri sebi je nemočno zaklel.

»Prekleto. Posteriorna lega! Še tega se je manjkalo!«
Nežka je zajela sapo.

»O, Bog, pomagaj nam!« je začela moliti.

Pot mu je tekel po obrazu. Na vso moč se je trudil, da bi otroka, ki je imel hrbet zadaj, spravil v pravo lego. Vedel je, da je Verena na koncu svojih moči. On pa tudi. Kaj bi dal za šilce žganja!

Malo pred šesto uro zvečer, ko je že kazalo, da bodo odnesli Vereno in nerojenega otroka v krsti iz porodne sobe, je otrok pri popadku, ki je stresel Verenino telo, kar naenkrat zdrsnil na posteljo in obležal sredi strjene krvi in blata, ki ga je iztisnilo črevesje. Njegov predirljivi jok se je s takšno močjo dotaknil zdravnikovega srca, da je skoraj zajokal.

Nežka se je nasmehnila, imelo jo je, da bi ga objela, a se je zadržala. Ne bi bilo spodobno. Popravila si je ruto, ki ji je zdrsnila na čelo, potem pa je urno stekla po še eno čisto rjuho, v katero je zavila otroka. Niti toliko ni pogledala, se je rodila deklica ali deček.

Dr. Karlu Podobniku se je oddahnilo. Na srečo je bila posteljica cela, kar je bil pravi čudež. Ni bil pobožen, a v tistih trenutkih je verjel, da je imel Bog prste vmes. Če ne on, pa vsaj Marija ali kdo od angelov. Iz črne torbe je izvlekel iglo in nit. Šivanja presredka se je zmeraj malo bal. Kaj, če bo imela ženska kasneje težave z uriniranjem ali z izločanjem blata? Na to, da bi lahko zafrknil njeno spolno življenje niti pomislil ni.

Prekleto! Pri sebi ni imel ne lokalnega anestetika ne razkužila. Po mednožju je polil nekaj žganja in upal, da ne bo prišlo do vnetja.
Verena je še zmeraj molčala in trmasto gledala vstran. Le enkrat ali dvakrat je malo bolj na glas potegnila sapo skozi nos. Zdelo se je, kot da sploh ne ve, kaj se dogaja. Za otroka niti vprašala ni, brez odvečnih besed je čakala, da ji bo zdravnik nehal šariti tam spodaj.

Po sobi je prijetno zadišalo, ko je babica prinesla kurjo juhico z domačimi rezanci. Skledo je postavila kar na psiho, potem pa je skočila še po tri krožnike.

»Pomagajte mi, da zamenjava posteljnino, preden pokličem Lojzeta!« je prosila zdravnika, ki je že stal med vrati, da bi odšel domov. Zelo nerad je odložil torbo in previdno dvignil Vereno, da jo je babica najprej preoblekla, potem pa je z vajenimi gibi potegnila rjuho izpod nje, jo zvila v klopčič in vrgla v škaf.

»Malo juhe vam ne bo škodilo,« se je nasmehnila in pomignila z glavo proti skledi, iz katere se je omamno kadilo.

Zdravnik si ni dal dvakrat reči. Po dveh, treh žlicah, ki jih je nesel v usta, si je v preostanek nadrobil še velik kos domačega kruha.

»Kaj pa Lojze? Tak pojdi že ponj!«

»Malo še počakajva, da pride Verena k sebi. Takšne bi se pošteno ustrašil.«

V tistem se je oglasil otrok.

Zdravnik je odložil krožnik nazaj na psiho, potem pa, kot bi mu bilo nerodno, hitro vstal in zadenjsko zapustil sobo. Trenutki, ko se bo otrok prisesal na materine prsi, so se mu zdeli tako intimni, da se jim je raje izognil v velikem loku.

💓💓💓💓💓💓💓💓💓💓

tudi v novem romanu bosta osrednja lika kriminalista Robert in Zoran.

Podobno, kot že v prvem krimi romanu, ki sem ga napisala: KJE JE OTROK