»Križaj ga!«

 

Velika noč nam vsako leto, rečeno zelo zelo ''ljudsko'' - prinaša vonj po potici, pirhe in prvo pomladno cvetje tako v naravi, kot na vrtovih, no in tudi na oltarjih naših cerkva. Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker takrat praznujemo največji čudež, ki predstavlja temelj naše vere, to je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bo to 20. aprila.

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga.

A to je tisti, kako naj rečem, lepši del Velike noči.

Zame osebno je – glede na to, kar se dogaja pri nas in tudi v svetu-  v nebo vpijoč tisti del Velike noči, ko naščuvane množice kričijo:«Križaj ga!« Se ob tem kričanju tudi vam prebudijo asociacije?

Duhovniki in farizeji so skrbno gradili nasprotovanje Jezusu. Najprej po tiho, nato pa vedno glasneje. Vedeli so, kako deluje množica. Uporabili so natanko to, kar danes imenujemo množična psihologija – čustva, govorice, delne resnice. Množica redko razmišlja z lastno glavo. Množica ima v sebi krdelni nagon, zato sledi in ne razmišlja.

Ko nekdo zakriči, se drugi hitro pridružijo – ne zato, ker bi vedeli, za kaj gre, temveč zato, ker se v tropu počutijo bolj varne? Zdi se jim bolje, da so ''skriti'' med tisočerimi glavami večine kot tvegati izobčenje. Zato so bili v množici, ki se je drla ''Križaj ga!'' tudi takšni, ki so po tihem verjeli Jezusu, a so se raje potuhnili in celo kričali z ostalimi. Da ne izpadejo »drugačni«. Vas tudi to na kaj spominja?

Fenomen »Križaj ga!« je še kako živ tudi danes, z njim se, žal, od blizu soočamo tudi v Sloveniji, tudi na socialnih omrežjih, tudi v politiki in v družbenih razpravah.

Če se spet vrnem k Jezusu. Nekateri ''opravičujejo'' ravnanje slepe, zavedene in kričeče množice s tem, da pravijo, da pač Jezus ni izpolnil njihovih pričakovanj. Ljudje so želeli političnega rešitelja, nekoga, ki bo premagal Rim. Namesto tega so dobili moža, ki je govoril o ljubezni, odpuščanju, o »kraljestvu, ki pa ne bo iz tega sveta«.

Množica, ki se počuti prevarana, hitro nasede na ščuvanje. Lahko postane celo nevarna, če jih tisti, ki ščuvajo dobro plačajo. (kolesarji). Če naščuvane za povrh še dobro podmažeš, je do širjenja sovraštva le še korak. Spomnite se samo na povojne poboje in na kosti, ki jih oblast še zmeraj ne dovoli pokopati…

Ko nekoga prikažemo kot grožnjo, kot »bogokletnega«, kot ''zajedavca in parazita'', kot ''janšista'', ga nehote razčlovečimo. Ni več oseba z obrazom, z družino, z ranljivostjo – iz njega ustvarimo ''simbol sovraštva''. In takemu simbolu je lažje soditi. Lažje je vanj vreči kamen ali meriti s puško.  

Tudi danes se to dogaja.

Najprej nekoga označimo za »janšista« in »fašista«, kar postane za množico z opranimi glavami sprejemljivo, da se ga utiša, izključi, poniža, odstrani ali celo strpa v zapor. Tako deluje mehanizem, ki se je nekoč, davno je že od tega, začel z dobro znanim kričanjem naščuvane množice: »Križaj ga!«

Razdeljenost slovenskega naroda je rak rana družbe. Tisti, ki nas delijo, so glasni, organizirani in sistematični, saj so na svojo stran pridobili vse vzvode oblasti, tudi tiste, ki imajo nalogo, da ''kontrolirajo'', kaj oblast počne. Žal tudi ''jukebox medije''.

Že Danilo Türk se je nekoč- in to na zelo ohol način- znebil svoje ''polikane maske'' ter z glasno besedo, z obilo zaničljivih poudarkov, ljudstvo razdelil na prvorazredne in drugorazredne.

Aktualni predsednik, ki so mu volivci podarili neomejeno oblast, pa ni ostal pri besedah. Tiste, ki ga ne podpirajo, zmerja s paraziti in janšisti. Ljudje, ki niso ''naši'', izgubljajo službe tako v javni upravi, medijih, celo v policiji. Ne zaradi nesposobnosti, ampak zaradi »napačnega mišljenja«. V javnosti je včeraj zaokrožila že spisana sodba za Janeza Janšo. Zakaj so jo spisali? Zato, ker lahko! Zato, ker vedo, da so množico že do te mere naščuvali, da bo tiho, če pribijejo na križ kogarkoli od tistih, ki jim stoji na poti!.

Zgodba o križanju Jezusa se žal ni končala na Kalvariji. Še vedno se piše. Danes morda brez žebljev in trnja, a z izključevanjem, sramotenjem, izbrisom in nasiljem druge vrste. In množica, tista strašljiva množica, ki ne razmišlja, ki se le odziva, kriči:«Križaj ga!« dopušča, da se dan za dnem teptajo človekove pravice, demokracija, svoboda in moralne vrednote.

Tega ne pišem kot kakšen prerok. Nisem brez greha, tako kot nihče ni. A vem, da je molk včasih nekaj najhujšega, kar si kakšen narod izbere.

Ta molk omogoča tiranom, da počnejo, kar hočejo. Tudi v škodo ljudstva, ki jim slepo verjame in jim slepo sledi. Zgodovina nas uči, da je takrat, ko se narod vseeno prebudi in spozna, kako je bil naplahtan, že prepozno. 

 

PS o Pilatu, ki si umiva roke, pa kdaj drugič.