ENA OD PRED-BRALK ROMANA ''MEHKO KOT BRITEV'', JE TAKOLE NAPISALA

-

 


Roman Milene Miklavčič, "Mehko kot britev", bralca popelje v svet prepletanja osebnih usod in družbenih tabujev, ki so zaznamovali življenje ljudi v vasici z izmišljenim imenom Žagarije.
S subtilnim občutkom za detajle in prepričljivo psihologijo likov avtorica ustvarja zgodbo, ki bralca od prve strani povleče vase in ga ne izpusti vse do konca.
Zgodba se začne leta 1973, ko se nekaj vplivnih mož takratnega časa dogovori o ustanovitvi tajnega sklada »Donovan«.
Na videz humanitarni projekt naj bi pomagal graditi pediatrično kliniko in otroško zdravilišče na Pohorju. Toda v ozadju projekta se skrivajo dosti bolj ''vsakdanji'' načrti :od prostitucije, do trgovine z dojenčki, do tihotapljenja različnih dobrin, vključno z orožjem. Avtorica mojstrsko osvetli to zakulisje, v katerem oblastniške strukture brez pomisleka posežejo tudi po umoru, da bi ohranile svojo moč.
Vzporedno z dogajanjem, povezanim z Donovanom, bralec spremlja kruto življenje žensk, ki so jih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zvabili v prostitucijo, kjer so morala biti na voljo takratnim vplivnežem z mnogoterimi izrojenostmi tudi s področja spolnosti.
Milena Miklavčič skozi izjemno natančno izrisane zgodbe teh žrtev predstavi tudi tisti del preteklosti, o katerem se ni nikoli govorilo- in še danes se ne govori. Spolnost je bila, žal, tabu tako nekoč kot tudi danes.
Napetost romana se stopnjuje tudi s prepletanjem preteklosti in sedanjosti. Z osupljivim odkritjem človeških okostij v bližini znamenite premikajoče mize v Ravnah, se odpre Pandorina skrinjica.
Skozi roman spremljamo tudi prepletanje zgodb navidezno stranskih likov, kot sta Marjanca in Martinček, ki s svojimi pripovedmi bralcu razkrivata nekatere od pozabljenih in zamolčanih tem, ki še vedno strašijo, razdvajajo in preganjajo ljudi. Strahu, ki so jim ga nagnali v kosti, se je težko znebiti. Molčijo, ker so jih k temu prisilili.
Milena Miklavčič pri tem z izvrstnim občutkom za jezik in slog, ki ga zaznamuje neposrednost, a tudi globina, ustvarja mozaik zgodb, ki se počasi povezujejo v širšo sliko o temnih plateh človeške narave.
"Mehko kot britev" je več kot le kriminalni roman. Je psihološka študija o razdiralni moči molka, ki še danes zaznamujejo tako posameznike kot celotne skupnosti. Avtorica se drzno dotika tudi težkih družbenih tem, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, korupcija in moralna dvoličnost, ter jih prepleta z zgodovinskim kontekstom, ki še vedno močno vpliva na današnjo družbo.
Bralec se skozi knjigo znajde v položaju detektiva, ki mora med vrsticami odkriti, kaj se je v resnici zgodilo. S sočnimi dialogi in čustveno bogatimi opisi okolja, v katerem se odvijajo ključni dogodki, Miklavčičeva ustvarja pripoved, ki ni samo zgodba o nerazumnih dejanjih, so tudi zgodbe o ljudeh in o zapletenostih, ki jih nosimo v sebi.
"Mehko kot britev" je knjiga, ki bo bralcem izjemno všeč! Zlasti tistim, željnim globljega vpogleda v človeško dušo, pa tudi ljubiteljem napetih zgodb s presenetljivimi razpleti. Milena Miklavčič je s tem romanom ustvarila delo, ki bo bralce pustilo brez diha, a jih bo hkrati spodbudilo, da tudi sami razmislijo o tanki meji med dobrim in zlim, med resnico in lažjo, kar je avtorica v knjigi ''Mehko kot britev'', tako prepričljivo predstavila.
Naslovnica in ilustracije pa bodo (so) delo Lana Seuška.



💓💓💓





v romanu KJE JE OTROK sem izpostavila zgodbo dečka Milana, za katerim kmalu po rojstvu izginejo vse sledi.
Tudi on sodi med t. i. ukradene otroke, le da je bil ukraden na prav poseben način.
Ta del zgodbe je v romanu povzet po resničnih dogodkih.






Dotisnili smo tudi nekatere knjige iz zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, tako da spet na voljo v kompletu (100 evrov, posamezna 20 evrov)






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več