KOMANDA MORA BIT, TUD ČE JE SLABA

 

/2011 z Mc Dannyjem/

(Zgodba iz leta 2008)

Pihalni orkester  Alpina iz Žirov  je navdušil   s svojim zadnjim koncertom

KOMANDA MORA BIT, TUD  ČE JE SLABA

 

»A kaj si mislim o Vikiju ?  Oh,  napiši, da  sem mu zahvaljujem, ker so stoli na vajah  zmeraj lepo poravnani, note so v mapah, za vse poskrbi..Včasih nas celo preseneti s piškoti . Kot  oče nam je.  Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo brez njega..« je dejala Gordana Buh, ki pir godbi igra na  pikolo in flavto,  o prvem predsedniku Godbeno-pevskega društva v Žireh, Vikiju  Žaklju.

 

Pisati  o pihalnem orkestru Alpina iz Žirov je na videz sila preprosto.  Stopiš do njihove  »maskote« Vikija, ki ti iz rokava strese vsak, še tako nepomemben podatek, in nenadoma  se ti zazdi,  da domala o  vsem, kar se je v minulih petdesetih letih in še malo - dogajalo, veš vse. Pa ni res.

Godbenike je treba doživeti. Jih opazovati od blizu, se z skupaj z njimi poveseliti, občutiti jezo njihovega kapelnika,ko se zasliši »fouš » nota,  predvsem pa je treba prisluhniti glasbi.  Ta prihaja iz srca z vsem žarom  in ljubeznijo. Z odrekanjem in požrtvovalnostjo. Glasba, ki se ujame v prave note šele po napornih vajah, kjer »ni trte mrte«. Ko se dela, se dela, ko se zabava, se zabava—

Vikijevih petdeset let pri alpinski godbi

 

»1944 leta, ko je godba  31. Divizije igrala v sindikalni dvorani v Žireh, sem bil star kakšnih  sedem  let. Med njimi je bil tudi  Idrijčan Julij Gliha. Povabil me je k pultu in mi rekel,  naj mu vsakič, ko bo obrnil glavo, premaknem en list v pesmarici naprej. Seveda   je takoj, ko se je za slišal glas  njegovega klarineta , začel migati z glavo. Toda ne za to, da bi mu jaz  premikal liste, temveč zato, ker je imel tak način igranja.  Preden je bilo igranja konec, mi je listov že zdavnaj zmanjkalo  in pozneje mi je dejal, da se lahko zahvalim sreči, ker je znal  note na pamet, drugače bi bilo vse narobe, ker sem njegov miganje z glavo narobe razumel.  Toda takrat sem vzljubil godbo.  Ko so se leta 1947 začeli zbirati godci, se me je  Gliha spomnil in me je povabil, naj se jim pridružim. Več kot sedem let sem potem igral violino. Za menoj  je točno 1646 nastopov.  In če samo » na povrh« izračunam, sem bil  okoli 3.3oo na vajah. Toda to še ni vse. Prepeval sem tudi pri Moškem pevskem zboru Alpina in v mešanem pevskem zboru v cerkvi, kjer sem se s kora oglašal 30 let.  Če moji podatki ne lažejo  sem imel z njimi  1810 nastopov   in še ena posebnost: več kot  tridestkrat sem igral v cerkvi Sveto noč.«

Kot godbenik je bil vsa leta vesten in natančen. Tako do sebe kot tudi do drugih. Zelo rad reče: komanda mora bit, pa četudi je slaba.  Zato se pihalna godba  danes lahko pohvali s tako visoko kakovostjo, saj  je bil več kot trideset let njen predsednik in vestno skrbel  za to, da so bili preskrbljeni z instrumenti, za to, da so  člani hodili na vaje, ne nazadnje pa tudi za to, da so zmeraj imeli odlične kapelnike .  Večkrat je moral na pravi način obrniti besedo pri odgovornih, predvsem pri šefih v Alpini, da so dobili sredstva za nove instrumente.  Godbeniki se še zmeraj obračajo naj, ko jim kakšen »knof« zataji, saj vedo, da v predalih , na varnem, hrani  vsakršne rezervne dele.

Že pred davnimi leti je bil prav on tisti, ki je navezal stike z godci iz  Slovaške , kamor so potem  še večkrat odšli na gostovanje in bili zmeraj toplo in prisrčno sprejeti. Nazadnje so tam sodelovali novembra na drugem festivalu pihalnih godb v Novem mestu nad Vahom.

 

Nekaj iz zgodovine.

 

Prvič je godba nastopila leta 1948 ob odprtju tovarne Alpina.  Nekaj najboljših članov je zaigralo partizanske koračnice. Na začetku so imeli veliko težav , saj so se godbeniki nenehno menjavali. Kmalu so spoznali, da tudi brez novih instrumentov ne bo  šlo. Zaradi preobremenjenosti so se menjali tudi kapelniki. Med ostalimi zasledimo Tušar Franca Rika Černigoja  in   Antona Jobsta.  Za njim je to mesto prevzel Drago Kanduč iz Idrije. Danes (2008) jim dirigira  profesor Milan Matičič.

Med godbeniki so se že od začetkov  do danes zastopani domala vsi poklici, ki jih najdemo v Žireh.  Kajti ljubezen in navdušenje nad tovrstno glasbo očitno ubira svoja pota.

Prvi kapelnik  je bil Jože Klemenčič, doma iz  Idrije.  Pred vajo so ga po navadi šli iskat z avtom   in  največkrat so ga dobili  v gostilni Soča.

Vikiji, ki je bil tedaj še fantič, je zažugal s prstom in rekel:
»Poba, ko bo prišla  »karira » pa prid not pa povej !«

Viki je stal pred vrati in pojma ni imel kaj bi lahko bila »karira«

Nazadnje se možakarji naveličajo posedanja in ko pridejo na prag, povprašajo Vikija,  kdo vse se je pripeljal  mimo.

»Samo nekaj tovornjakov in avtobus !« je odgovoril malce preplašeni fantič, saj se je ob njegovih besedah Klemenčič prijel za glavo in rekel nekaj robatih.

(* karira pomeni v idrijskem narečju avtobus )

O Klemenčiču je krožilo še več drugih anekdot. Tako so vedeli povedati, da je Javorski  valček  napisal med neko bitko  (med drugo svetovno vojno), ko se je skril  v senik in ob pokanju bom in streljanju navdušeno ustvarjal..

Zanimivo je bilo, da so bili Žirovci, vsaj kar se muzike tiče, dolga leta odvisni  od Idrijčanov.  Zato so  se,hočeš nočeš, morali   naučiti tudi »idrijske šprahe tako da so nazadnje vsi razumeli kaj morajo narediti, ko je , pred vajo,  kapelnik dejal:
»Fantje zdaj pa  »pihlce« vzemite v roke !«

(*pihlci so Marš knjižice)

 Godbeniki so se zavedali, da  nimajo nobene  prave izobrazbe. Tako so prosili za pomoč Antona Jobsta, ki jih je leta 1977  začel  poučevati.  Bil je organist in se ni  kaj prida  razumel na   »knofe« na instrumentih, toda imel je prava ušesa  in takoj je zaznal, če je kdo narobe igral.  Pri prvi uri se je zbralo več kot sedemdeset navdušencev, ker pa ni bilo instrumentov, jih je lahko ostala le polovica.

Le dva izmed njih sta imela  očetove instrumente: Kajetan Novak je s seboj prinesel klarinet in Franci Poljanšek krilnico.   Tudi note so Žirovcem »zrihali« Idrijčani.

»Godbeniki smo velikokrat igrali  na pogrebih, » pripoveduje Viki Žakelj.

»Tako je nekoč , bilo je pozimi in krepko pod ničlo, prišla neka ženska  in rekla, da bi  bilo »fajn« če bi kakšno zaigrali, ker bo civilen pogreb in bo že itak  precej prazno.

Ja ne vem, če se bo dalo, ji rečem. Zaradi mraza bodo pomrznili  »knofi » na inštrumentih …

Oh, se oddahne ženski, saj nismo natančni. Potlej  naj pridejo samo tisti, ki so brez knofov na inštrumentih…«

Kaj pa nastopi in nagrade?

 

Na začetku so igrali na paradah, bili so prvomajska budnica, veselicah in pogrebih.  Pozneje so postali stalni gostje kulturno zabavnih prireditev.

Seveda  njihov trud ni ostal neopažen tudi na številnih tekmovanjih. V  omari se bleščijo številni pokali in  plakete. Prvo vidnejše priznanje so dobili na izbirnem tekmovanju v Anhovem , saj so dosegli prvo mesto. Odlični so bili  tudi v Ormožu, takrat že pod taktirko  Milana Matičiča saj so trikrat sodelovali in vsakič  pristali na prvem mestu.

»Ko smo igrali  , na Kredarici, smo  za pomoč poklicali helikopter, da nam je zvozil inštrumente.  Ko smo zjutraj  hiteli nazaj v dolino, je bila taka megla , da se ni nič videlo, mi pa smo imeli pomemben nastop v Ljubljani, »  še danes zmajuje z glavo Viki , ko se spominja v kakšnih časovnih škipcih so se znašli , toda kljub vsemu se  je srečno razšlo.Že več kot desetkrat so igrali v tujini. Tako v Italiji, Avstriji  in na Češkem so jih lepo sprejeli.

 

»Včasih je bilo  na meji več zapletov kot danes,« obuja spomine  Janko Rupnik , ki je pri godbi že več kot 45 let.  Nekoč smo šele na meji ugotovili, da eden nima potnega lista.  Kapelnik se znajde in ukaže, naj gre polovica na stranišče.  In res je carinike zmedlo naše prihajanje in odhajanje, tako da smo srečno prišli čez.  Kadar smo »švercali« nove inštrumente, smo jim na meji priredili koncert, izpod sedežev potegnili pristen domač šnopc in ob tem se je omehčala še tako zadrgnjena carinikova duša. »

Po potrebi veliko žrtev  za godbo

 

(z nastopa v Vatikanu/

»Med seboj smo veliki prijatelji, » zatrjuje Viki.  »Če ne bi bili, potem bi že zdavnaj razpadli.  Tako pa radi hodimo na vaje, kjer se poveselimo, kakšno rečemo in skupaj preživimo lep večer.  Medse smo sprejeli tudi mlade , ki prihajajo z znanjem , saj je v Žireh že več let glasbena šola, za kar se  imamo zahvaliti  tudi Tinetu Bogataju, ravnatelju glasbene šole v Škofji loki.  Mogoče je narobe edinole to, da sem »zrihtal« preveč »stalaž« in zato godbeniki po končanih vajah pustijo inštrumente tu, namesto da bi jih odnesli domov, kjer bi vadili naprej, » hudomušno doda Viki in pomežikne.

»Težko je bilo doseči nivo , ki ga imamo danes, toda še težje ga bo obdržati, » razmišlja .

 Janko Rupnik pa doda:

»Ko sem začel igrati pri godbi, sem še živel doma, na Vrsniku. Kadar smo igrali budnico, sem moral vstati že ob treh, in se potem z laterno  v roki odpešačiti  v dolino. Ko sem prišel do Štefanovega kozolca se je že danilo, upihnil sem svečo, skril laterno  nekje v kozolcu in prišel med prvimi na zborno mesto.«

Roman Stanonik, ki pri godbi igra na rog, je pa tudi tisti, ki je od Vikija prevzel predsedniško funkcijo,  pri godbi igra že 17 let.

»Brez  ljubezni do igranja še zdaleč ne bi bili tako uspešni kot smo.  Če se spomnim, kako je mene zaneslo mednje, se vsakič zasmejem. Temu je bil  »kriv » Janko, saj nas je, še kot otroke  večkrat »zvabil » da smo mu pomagali pri spravljanju drv.  /  Janko in Roman sta soseda/. Enkrat smo otroci v kleti našli staro trobento. Pozabili smo na drva in začeli  trobit nanjo  To se mi je zdelo tako imenitno, da si nisem dal dvakrat reči, ko  me je Janko povabil na vaje…«

»Veseli nas, da nam je  kapelnik Milan Matičič obljubil , da bo ostal z nami še naprej.  To nam je v veliko veselje saj se zavedamo  da  postajamo  tudi zaradi njega vse  boljši in kvalitetnejši.  Imamo ga » na sumu », da se med nami dobro počuti, da mu je všeč naša druščina,  drugače se tako pogosto ne bi vozil iz Logatca sem v Žiri. Skupaj z njim smo posneli tudi C D .«»Zdej sm pa vse povedu, kar  sn vedu« je dejal Viki , stopil do hladilnika in natočil ta prav'ga  domač'ga  borovničevca. Nekaj mora ,konec koncev , bit'  pri roki  tudi za želodec, mar ni tako?!