zlate verige aktualnega trenutka

 

Svoboda govora je že od pamtiveka kot žvečilni gumi: nekateri so ga  lahko raztegovali do onemoglosti, drugim pa je, če so sploh poskusili oglasiti, hitro in zelo boleče skrajšali jezik.

 

Še posebej ženske so skozi zgodovino plačevale visoko ceno, če so si drznile spregovoriti. Tiste, ki so izstopale – bodisi zaradi svojih idej, vpliva ali zgolj zato, ker so bile ženske – so pogosto občutile ostrino družbenega biča. Kdo so bile te ženske? Kako so jih utišali? In zakaj se zdi, da se ''elastika svobode govora'' še danes razteza po starih vzorcih?

Začnimo v srednjem veku, ko je bila svoboda govora bolj mit kot resničnost.

Na tem mestu bi lahko kakšno rekli o desetini, ki so jo morali plačevati tlačani, pa jim je bilo to preveč in so se uprli in grofom zažgali gradove, danes pa, ko ''grofje'' poberejo polovico, smo pa kar tiho?!? Morda kdaj drugič...😊

 

Ženske, ki so izražale mnenja, ki so odstopala od cerkvenih ali družbenih norm, so hitro dobile etiketo čarovnice ali krivoverca. Čarovniški procesi, ki so svoj vrhunec dosegli med 15. in 17. stoletjem, so bili pogosto namenjeni utišanju žensk, ki so bile bodisi preveč neodvisne, preveč izobražene ali pa so imele preveč vpliva v svojih skupnostih. Lokalne zdravilke, babice ali celo ženske nasploh, ki so si upale pritoževati nad slabim ravnanjem, so bile hitro obtožene čarovništva. Spomnimo se na primer Hildegarde iz Bingna (1098–1179), benediktinske opatinje, mistikinje in pisateljice. Cerkvene in posvetne avtoritete so jih pogosto opozarjale, naj »ne posega v zadeve, ki se žensk ne tičejo«.

Kazni?

V srednjem veku je bilo kaznovanje žensk strahotno: od javnega sramotenja, ko so jih zvezane razkazovali po vasi, do mučenja in sežiga na grmadi. Po ocenah zgodovinarjev je bilo v Evropi v čarovniških procesih usmrčenih med 40.000 in 60.000 ljudi, od katerih je bilo okoli 80 % žensk. Govoriti je bilo zanje smrtno nevarno.

 

Primerov je nešteto zlasti tam, kjer so režimi potrebovali ''notranjega sovražnika''.

Jeanne d’Arc, ki je s svojimi vizijami in političnim vplivom vodila francosko vojsko, je bila obtožena herezije in čarovništva. Njen pravi greh? Bila je ženska, ki si je drznila izzivati moške strukture moči. Leta 1431 so jo zažgali na grmadi, stara je bila komaj 19 let. Njen glas je bil utišan, a spomin nanjo je ostal.

V renesansi in zgodnjem novem veku so se stvari le na videz izboljšale. Ženske, ki so si drznile pisati ali javno izražati svoja mnenja, so bile redke, a tiste, ki so to počele, so bile tarča posmeha, obtožb nemoralnosti ali celo zapora.

Pisateljice, kot je bila angleška pesnica in filozofinja Aphra Behn v 17. stoletju, so se soočale z obtožbami, da so njihova dela "nespodobna", ker so si drznile pisati o ljubezni ali politiki. Behnova je bila ena prvih žensk, ki je živela od pisanja, a je plačala ceno: njen ugled je bil omadeževan, njena dela pa pogosto cenzurirana.

V 18. in 19. stoletju so se ženske, ki so pisale pod moškimi psevdonimi, kot George Eliot ali Currer Bell (Charlotte Brontë), izognile nekaterim kritikam, a tiste, ki so pisale pod pravim imenom, so bile deležne ostrih obsodb. Mary Wollstonecraft, avtorica Zagovora pravic žensk (1792), je bila po smrti označena za nemoralno in njeno delo je bilo desetletja zasmehovano, ker je zahtevala enakopravnost. Kazen zanjo ni bila fizična, ampak družbeno izobčenje.

V 19. in zgodnjem 20. stoletju so ženske, ki so se borile za volilno pravico in enakopravnost, postale tarča brutalnih kazni. Ženske, kot je bila Emmeline Pankhurst, so bile aretirane, zaprte in podvržene nasilnemu prisilnemu hranjenju, ko so gladovno stavkale v zaporih. V ZDA so Alice Paul, voditeljico gibanja za volilno pravico, 1917 aretirali in mučili v zaporu, ker je organizirala tihe proteste pred Belo hišo. Njen glas je bil slišan, a za visoko ceno: mučenje v zaporu in družbena izključenost.

Tudi v 20. stoletju so ženske, ki so se upirale totalitarnim režimom, plačale visoko ceno. Rosa Luxemburg, nemška marksistična teoretičarka, je bila zaradi svojih političnih govorov in pisanja večkrat zaprta, nazadnje pa leta 1919 umorjena. V Sovjetski zvezi so ženske, kot je bila disidentka Nadežda Mandelštam, ki je pisala o stalinističnih čistkah, pregnale v gulage ali pa so jih utišali z grožnjami. Tudi v novejši zgodovini so ženske, kot je bila pakistanska aktivistka Malala Yousafzai, ki se je zavzemala za izobraževanje deklet, postale tarča.

 

Kako so torej kaznovali ženske, ki so govorile?

V zgodovini so bile metode brutalne: sežig, mučenje, zapor, prisilno hranjenje, če so gladovno stavkale. Družbene kazni so bile prav tako uničujoče: posmeh, izobčenje, uničen ugled.

 

Danes so kazni morda manj ''fizične'', a nič manj učinkovite. Ženske, ki javno izražajo mnenja, so pogosto tarča spletnega nadlegovanja, groženj s posilstvom ali smrtjo, razkrivanja osebnih podatkov ali izgube zaposlitve. Pisateljica J.K. Rowling, denimo, je zaradi svojih stališč o spolu deležna nenehnih napadov na družbenih omrežjih. Grozili so ji celo, da bodo vse njene knjige (Hary Potter) umaknili iz prodaje.

 

Tudi meni danes govorijo – ne vsi, nekateri pa- , da si »delam škodo«, če povem svoje mnenje, ki ni v skladu z dominantno, zelo izprijeno ideologijo.

Govorijo mi, da moram biti tiho ne zato, ker bi bile moje besede nevarne – ampak zato, ker dobro vedo, da so bridko resnične, a zanje neprijetne. Ker razkrivajo drugo plat medalje.

Vse to kaže, da svoboda, ki jo imajo polna usta, še zdaleč ne pomeni, da lahko kaj reče tudi tisti, ki ne tuli v ''njihov rog''.

 

Ko sem pisala knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, se mi ni niti sanjalo, da bom dregnila v marsikatero, skrbno skrito rano. Rano, o kateri so morali sogovorniki vse življenje molčati! 

Če bi se uklonila tistim, ki so me žalili in mi metali polena pod noge, nobena od petih knjig v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, ne bi zagledala luč sveta!

Družbene norme so zgodovinsko postavljale ženske v vlogo tihih, poslušnih spremljevalk. Tudi pri nas. Samo spomnite se ministrice, ki je bila kaznovana z odstopom zaradi ene usrane šnitke pršuta, nekdo drug pa je bil za veliko veliko hujše stvari nedavno nagrajen celo z več glasovi pri merjenju javnega mnenja na Mediani!

Vsakršno odstopanje – govorjenje o politiki, veri, spolnosti, enakosti, svobodi govora –še zmeraj velja za grožnjo ustaljenemu redu.😢

Svoboda govora še naprej ostaja elastična. Za nekatere je raztegljiva do neskončnosti – pomislite samo na to, kaj izrečejo politiki, vplivneži in ''sopotniki'', ki so iz ''našega'' mehurčka. So se kdaj javno, z eno samo kritično besedo, spotaknili ob pesem ''Podganja stranka''?

Zgodovina kaže, da svobode govora ni mogoče utišati. Razen, seveda, če se pri tem ne uporabi način, kot je bil tisti, s katerim so menda utišali Ivana Cankarja.

Veste, prava svoboda ni v tem, da se vsi strinjamo. Tudi v t. i. ''svobodi'' ne! Prava svoboda je v tem, da lahko vsak pove, kar misli – tudi, če je v manjšini. Tudi, če to komu ni všeč.

In če na koncu dodam še nekaj osebnega: če sem zaradi tega, ker spregovorim, »manj priljubljena«, naj bo tako. Rajši stojim pokončno in sama, kot da molčim v množici, ki si domišlja, da je njihov molk že kako dopadljiv onim, ki imajo v rokah škarje in platno.

Če bi molčala, bi me bilo v dno duše sram pred vsemi tistimi, ki so prišli k meni s svojimi zgodbami. Ki so si drznili izpovedati stvari, o katerih so morali vse življenje molčati. Ni jih bilo malo, več tisoč jih je bilo!

Oni so spregovorili, ker so mi zaupali, jaz pa bi molčala?! Za božjo voljo!

Na koncu koncev, žal, tišina (molk) gre najbolj na roke tistim, ki hočejo utišati drugače misleče.

Je potemtakem ''svoboda govora'' danes velika laž? Je tudi svoboda kot takšna ena velika prevara? 

Enakost in enakopravnost pa prav tako?