ZIDAVA HIŠ V SOCIALIZMU

 

otroci iz naše ulice v času, ko smo gradili hiše. Pazili so drug na drugega....

Hiša je imela prednost pred zasebnim življenjem

Na račun hiše so graditelji zanemarili svoje družabno življenje, zakonske dolžnosti, veliko manj so se tudi posvečali otrokom.

Vse napore, želje in cilje so vložili v hišo, saj se je vsak želel čim prej preseliti na svoje.

Ludvik: »Kopalnica še ni bila izdelana niti spucana, toda prinesli smo modrace, jih namestili po tleh in tam spali. V kuhinji smo imeli le star šporgert, vendar ne morem opisati veselja, ki smo ga čutili, ko smo bili v napol dograjeni hiši, pa kljub temu na svojem. Še dolgo je bilo treba šparat, žena še zmeraj ni bila zaposlena niti nisva imela kam dati otrok, veliko sva morala delat tudi v žernadi, da smo dobili zastonj ozimnico. Denar iz fabrike je šel ves za hišo, od tega, kar sem šušmaril po šihtu, smo pa živeli. Ob sobotah in nedeljah sem igral na harmoniko po ohcetih, da je bilo malo več soudov.«

Mira: »Ko sem rodila prvega otroka, nisem še imela službe. Hišo sva že dala pod streho, želje so bile ogromne, denarja pa nobenega. Hčerka je bila stara tri mesece, ko se mi je nasmehnila sreča. Dobila sem delo, žal pa ni bilo nikogar, ki bi vzel v varstvo otroka. Do njenega prvega rojstnega dne, naj mi Bog oprosti, a ni šlo drugače, sem jo zjutraj nahranila, položila v posteljico, se vrnila ob malici, jo nahranila še enkrat, preoblekla, se vrnila na delo in otrok je bil potem do druge ure, ko sem prišla domov, sam. Malo je jokala, malo se je igrala s kakšno igračo; ne vem, kaj je počela v moji odsotnosti. Popoldne sem jo nesla s seboj na parcelo, po tleh sem razgrnila odejo, kjer je mirno čakala, da sva jo z možem v poznih večernih urah dvignila, posadila na kolo, jo odpeljala domov ter položila v posteljo. Nikoli ni jokala, zmeraj je bila zelo potrpežljiva. Ko se danes spomnim na tisto leto, me je groza, kajti v času, ko je bila doma sama, bi se lahko zgodilo marsikaj … A na tak način so odraščali tudi drugi otroci. Nekateri so jim dali v stekleničko malo vina, da jih je omamilo, jaz tega nisem počela.«

Dopusta niso poznali, vsak dan so skrbno načrtovali in ga napolnili z delom. Živeli so ob krompirju in zelju. Hrane nikoli niso metali stran! Ženske so s cerahanjem v družinskem proračunu prihranile veliko denarja.

Zgodilo se je, da je pri zidanju prišlo do poškodb, vendar se niso odpravili k zdravniku po pomoč. Žulji, rane in odrgnine so se velikokrat vneli. Zlasti ženske so si s težaškim delom pokvarile hrbtenico, prišlo je celo do nekaj spontanih splavov.

Ena izmed sogovornic mi je pripovedovala, da je že v visoki nosečnosti za prvo ploščo povezovala železo, nakar se ji je čevelj zagozdil med železne špice, vrglo jo je čez rob, da je padla na tla. Samo pobrala se je, res da malce prestrašena, toda delo je bilo treba dokončati, zato se ga je znova lotila, kot da se ni nič zgodilo …

Matrali so se vsi po vrsti. Stanovanj ni bilo, doma se ni dalo živeti, tako da nikomur ni preostalo drugega, kot se za več let odpovedati željam in vse, kar je bilo zasluženega, vtakniti v hišo.

Marija je sedela pred menoj z rokami v naročju in dlani so se ji rahlo tresle, ko se je spominjala mladih let. Bilo je eno samo garanje, je rekla.

»Pred poroko sem živela doma, imeli smo kmetijo in treba je bilo trdo delati. Vsako prosto minuto sem klekljala, da sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sva se poročila, sva se že takoj dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k Rakulščici nabirat kamenje. Če je mož dobil konja, ga je bilo treba plačati, če ne drugače, pa z delom. Včasih je mož delal nadure, zjutraj je želel malo poležati, toda že je prišla moja mama in hodila pod oknom sem in tja, češ kakšni lenuhi so ti šuštarji, ker bi samo poležavali in nič delali. Toliko časa je nergala, da je mož vstal in šel kosit, čeprav je včasih spal le tri ure. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo dnevna soba tako majhna. Pa sem jim rekla, da ne bo kaj postavit noter …

Potem sta se rodila prva dva otroka, dala sem ju v voziček in že navsezgodaj sem na parceli delala mavto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo: bosta že počakala do kosila, sem si rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva sama zbila iz žvarcev. V Žireh je bila samo ena trgovina – železnina, robo so imeli ali pa ne. Otroka sem pustila kar sama, peš odhitela do trgovine, stala v vrsti za material, samo da nismo ostali brez. Še dobro, da se otrokoma nikoli ni nič zgodilo … Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti. Potem so se hecali ali so resno mislili, kaj jaz vem, da naj kar sama skrbim za mavto, da so se name še najbolj zanesli. Zidarji, ki so delali po urah, so bili malo cenejši kot uradni. Proti koncu sva kakšno steno že sama skup spravila, zunanjih sten si pa nismo upali. Cegu smo naredili v Glažerjevi ceglaunci, štirje smo ga hkrati žgali. Ilovico smo kopali tam, žgat je prišel oče od Viktore Čadeževe.

Svet so nama šenkali moji domači. Zmeraj so ga nama naprej metali. Na koncu se je izkazalo, da je bil dražji, kot če bi ga kupila, ker je bilo treba nešteto ur pomagati v zameno. Bila sva mlada, ampak kar naprej zmatrana. Niti hrane ni bilo dovolj, za malico je mož v fabriko nosil projo in kruh. Meso sem kupila samo za delavce. Spominjam se, da jih nekoč ni bilo. V loncu se je kuhalo meso, jaz pa sem se usedla in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo sami morali pojesti. Tako se mi je zdelo škoda denarja, ki sva ga po nepotrebnem vrgla stran …

Spominjam se, da so za novo leto delavci v Alpini dobili par čevljev. Jih bova dala kar tistemu, kjer bova rošt kupila, je dejal mož, čeprav bi jih iz srca rad sam nosil, ker je imel svoje že vse pošvedrane.

Doma so rekli, da ne morejo dati nobene smreke, četudi jih je bilo dovolj v gozdu. 'Bodo za starost, če ne bo drugega,' je govorila mama.

En kohar, peč in ena žarnica, to je bilo vse, kar sva kupila, ko sva se vselila. Spalnica je bila še iz časov, ko sem vkup spravljala balo. Kopalnice ni bilo, še v sanjah si nisva predstavljala, da jo bova kdaj imela! A sva se ugriznila v jezik! Že kmalu sva kupila rabljeno banjo in z njo v hiši sem se počutila kot kraljica.

Veliko jih je bilo, ki še prostora zanjo niso naredili, ker so mislili, da je ne bodo potrebovali.

Krompir, fižol, ješprenj, mlečni riž, to so bile jedi, ki smo jih vsak dan jedli. Kar ni bilo pojedeno opoldne, je prišlo na vrsto za večerjo. Mesa skoraj nismo poznali, saj ga tudi ni bilo, prva leta po vojni smo še vse kupovali na karte.

Malico smo dajali samo tistim delavcem, ki so prišli delat po urah, tisti pa, ki so zidali v roku službe, so malico nosili s seboj.

Spominjam se, da je moral mož na orožne vaje ravno v času, ko smo postavljali streho. Kako bom sama, sem mu rekla, ko sem se poslavljala od njega za dva meseca, hčerka mi je jokala v naročju, mene pa je bilo strah. Ampak sem se kar znašla, moram reči. Najhuje se mi je zdelo, ker takrat oženjenih niso jemali v službo, ker so trdili, da je dolžnost dedca, da ženo redi. Jemali so samo mlade in samske, da so šle najprej v brigado. Vendar nama denarja ni nikoli zmanjkalo. Spominjam se, da le takrat, ko je Janez Udovnkov pobelil prostore pred vselitvijo, nisem imela zadosti pri sebi, toda ostanek sem plačala takoj naslednji dan.«

Zorina zgodba pa je malo drugačna. Mož je padel med vojno, hiša pa je ostala nedokončana. Nemci so že prišli v Žiri, ko so ravno postavljali streho. Poveljnika je zanimalo, kaj počnejo, pa si je vzel čas in prišel na oglede. Zdelo se mu je zanimivo, malo je poklepetal z njimi, četudi se niso nič razumeli, popil skodelico krhljeve vode in jim ob odhodu zaželel uspešno delo.

»Po vojni je bilo strašno hudo. Bila sem sama za vse, obupana in na tleh, hišo sem že nameravala prodati, vendar me je mama toliko časa spodbujala, da sem si premislila. Ti bom že posodila denar, če ga boš rabila, mi je govorila, ker se ji je zdelo škoda, da bi na pol dograjeno hišo dobili v roke tujci. Zvečer, ko sem se ulegla v posteljo, sem jokala zaradi utrujenosti, ki se mi je zalezla v kosti. Od dela me je vse bolelo! Mama je zmeraj našla lepo besedo zame, hkrati pa mi je pomagala še s paketi iz Amerike, da vsaj lačni nismo bili. Sorodniki so pošiljali tudi obleke, ki sem jih predelala, da sta bila otroka lepo oblečena in na zunaj nista kazala pomanjkanja. Vse, kar mi je mama posodila, sem ji potem od plače vračala, hkrati sem ji bila globoko hvaležna, da mi je stala ob strani.«

 

Kar nekaj zgodb pa se je slišalo o živahnih vojnah, ki so se bile med tistimi, ki so živeli v bloku, in onimi, ki so gradili lastne hiše. Menda so bili prvi drugim velikokrat nevoščljivi.

Do največ hudih besed je prihajalo predvsem tam, kjer je bilo več žensk na kupu. Včasih so si tudi skočile v lase.

Razlogi so bili povsem praktični in po svoje razumljivi. Lastniki parcel z več kot tisoč kvadratnimi metri so izgubili pravico do otroških dokladov, poleg tega tudi pravico do obdarovanj na prireditvah ob prihodu dedka Mraza. Politika ni bila preveč naklonjena zasebni lastnini, zato so naredili vse, da so bili graditelji prikrajšani pri različnih ugodnostih.

Blokovski so imeli prednost tudi pri najemanju posojil, saj so dobili za nakup stanovanja znatno večji delež kot tisti, ki je sam gradil. Tudi pogoji za najem kredita so bili ugodnejši.

Za razprtije pa so bile pogosto krive že malenkosti, ki so bile povsem človeške narave: ko so graditelji garali od jutra do večera, so drugi lahko uživali in se jim hahljali z balkona, kjer so se ob kavi sončili in uživali ...

VEČ ZGODB IZ PRVE ROKE LAHKO PREBERETE V ŠTIRILOGIJI 

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

Naročilo vseh 4 knjig na 1400 straneh je po zelo ugodni ceni 80€!

Pišite na mail: jutri2052@gmail.com