nekaj odgovorov na nekaj vprašanj
Zakaj naslov Ogenj, rit
in kače niso za igrače?
Naslov je prastar
slovenski pregovor, ki se ohranja skozi različne verzije. Pod ''ogenj'' si
lahko predstavimo tudi čustva, pod ''rit'' ljudi, ki so dvolični, nevredni
zaupanja, ''kače'' so moški spolni organ…in z vsem naštetim se pač ni dobro
igrati, ker so lahko posledice.
Pri raziskovanju smo se
osredotočili predvsem na najbolj trdovratne in univerzalne tabuje. Eden izmed
teh je tabu incesta. Iz kod po vašem izvira ta tabu in kakšen odnos je imela
družba včasih in kakšnega ima danes?
Incest je, vsaj zame,
nekaj najbolj izrojenega, kar si lahko predstavljamo. Je pa vprašanje, ga je
bilo nekoč več, kot ga je danes. Drži, da je bil moški nagon nekoč izjemno
močan, tudi potrebe so bile nadpovprečne,
a so se moški – tako so mi povedali- vsaj mičkeno bali ''božje kazni''. Incest
je veljal za smrtni greh.
V nekaterih zgodovinskih
družbah, še posebej med plemiškimi in kraljevskimi družinami, so bili bratski
in sestrski zakoni precej običajni, saj so služili ohranjanju politične moči. Ponekod
so bili zakoni proti incestu zelo mili ali sploh niso obstajali, zlasti med
manj razvitimi družbami. Takšne družbe obstajajo v svetu še danes. Krščanstvo
je incest strogo prepovedovalo, žal se je ta prepoved tako nekoč kot danes-
kršila.
Danes se je- vsaj na
načelni ravni - odnos do incesta spremenil tudi zaradi večjega poudarka na
etičnih vprašanjih in pravicah posameznika. Kljub temu obstajajo družine z zelo
patriarhalnimi vzorci razmišljanja, za njihovi štirimi stenami pa se dogaja
marsikaj: od nasilja nad ženskami in otroki do incesta. Da moški v družini
izrablja otroke, so, po mojem mnenju, največkrat krive matere. Kasneje, ko
takšen otrok odraste, bolj zameri materini neodzivnosti kot očetovi (stričevi,
bratovi, dedovi…) zlorabi.
Vaše štiri knjige, ki so
izšle pod skupnim naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, pri bralcih,
zlasti tistih, ki jih še niso vzeli v roke, vzbujajo napačne predstave. Bi nam
lahko kaj več povedali o njih, zakaj so pomembne, kakšno gradivo ste objavili?
Knjige, v katerih so
zbrane resnične zgodbe sogovornikov, s katerimi sem se srečevala v zadnjih 40
letih, prinašajo resnične izpovedi iz ''prve roke''. Bila sem le zapisovalka,
kar pomeni, da sem bila neke vrste kronistka. Zgodbe zato NISO moje
avtorsko delo. Knjige so izjemnega
pomena za vsakega Slovenca, saj lahko iz njih- in to iz prve roke- izvemo,
kakšno je bilo intimno življenje nekoč in tudi danes. Ker v slovenskih družinah
še zmeraj velja omerta molka, lahko iz pričevanj vsaj približno razberemo, v
kakšnem času in pod kakšnimi pogoji so odraščali, se poročili in si ustvarjali
družine naši dedje, lastni starši. Knjige pogosto tudi spodbudijo, da se le-ti
odprejo in začnejo pripovedovati o svojem življenju.
Knjige so, kot že rečeno,
pomemben del gibanja, imenovanega občanska znanost- citizen science.
Tam do leta 2010 se sploh
še nisem zavedala pomembnosti gradiva, ki sem ga imela doma tudi zaradi
novinarskega dela na lokalnem radiu. Z vprašanji, ki sem jih postavljala
sogovornikom na račun spolnosti, sem stregla predvsem svoji vedoželjnosti.
Ko je leta 2013 izšla
prva knjiga iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem hitro občutila,
kaj pomeni navdušenje bralcev na eni strani in nevoščljivost in zloba na drugi.
Glas o umazanem seksu,
ki ga je najti v knjigi, se je kot požar širil od ust do ust. Potem sem od neke
etnologinje dobila prijazno pismo: ''Gospa Miklavčičeva, ni res, da ste bili
prvi, ki ste prisluhnili zgodbam o intimi prednikov! Tudi mi smo jih veliko
slišali! A nam je čisto običajni občutek za prav narekoval, da jih nismo
zapisovali.''
Spominjam se pogovora z
duhovnikom, ki mi je pri zbiranju zgodb celo zelo veliko pomagal. Želel me je
povabiti v svojo faro, na pogovorni večer, a mu je pastoralni svet to odločno
prepovedal. Še več, zagrozili so mu, da ga bodo zatožili škofu, če jih ne bo
poslušal. Na nekem srečanju lokalnih zgodovinarjev sem predstavila zanimivosti
s Soške fronte, s katerimi so me seznanili na literarnem večeru nekje v
Posočju. Ob besedah, da so bile na fronti tudi lahke ženske, ki so
dvigovale moralo, sta dva od prisotnih protestno zapustila sicer polno dvorano.
Najraje sem imela tiste,
ki so se name jezili, češ mi tega nismo doživeli, naši starši niso bili takšni.
Njihov zaključek: vse je izmišljeno!
Na enem zadnjih
literarnih večerov na Štajerskem je stopil do mene starejši gospod, mi stisnil
v roke večji kolobar domačega sira, ki ga je sam naredil, me objel ter
rekel:''Draga Milena, pa ti veš, da si ena zadnjih, ki posluša ljudske zgodbe
in jih potem tudi prenaša iz kraja v kraj, od ust do ust?''
Ko se oziram po prehojeni
poti, ni bilo zmeraj lahko. Kdo ve, koliko čevljev sem zamenjala, koliko
kilometrov prevozila, koliko ur preživela ob poslušanju zgodb, ki so jih
sogovorniki pogosto nosili leta in leta, zakopane globoko v sebi, preden so mi
jih zaupali?
Dolgo nisem razumela, ko
so mi sogovorniki rekli:''Vi ste prvi, ki mu to pripovedujem.'' Spraševala sem
se, kako je mogoče, da mama molči pred hčerko, babica pred vnukinjo. Ohranjati
videz neoporečnosti je, žal, vodilo, ki marsikomu med nami še zmeraj
usmerja življenjske poti.
Pogosto me vprašajo, komu
je štirilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače na več kot 1400 straneh
z več kot 5.000 pričevanji, namenjena. Odgovor je preprost: prvi del je
namenjen vsem, ki jih zanima, kakšno je bilo intimno življenje prednikov. Druga
knjiga, ki nosi podnaslov Babice, hčere, vnukinje je ravno pravšnja za
tiste, ki iščejo odgovore na vprašanje, zakaj jabolko ne pade daleč od drevesa.
Pripovedovalke vam bodo razkrile skrivnosti številnih vzorcev, ki se nezavedno
dedujejo iz roda v rod. Če bi jih poznali, če bi se pogovarjali, bi se jih
lahko celo osvobodili!
Za tretjo knjigo, ki
prinaša moške zgodbe, bi lahko rekla, da je moja najljubša. Ob
poslušanju moških zgodb so zbledeli različni tabuji, klišeji, zacementirana
prepričanja. Moški so mi danes bližje, kot so mi kdaj koli bili.
Četrta je bila napisana v
času kovida. Zato sem ji tudi dala naslov Poglejte, moji ljudje prihajajo.
V Žiri so se pripeljali od vsepovsod, da mi zaupajo svojo zgodbo. Ob tej
priložnosti naj povem, da mi je bil tako pri tretji kot četrti knjigi v veliko
pomoč Facebook, saj sem preko njega dobila veliko sogovornikov.
Strašno si želim, da bi te
knjige bralci ne le brali, da bi se ob njih predvsem pogovarjali in ne nazadnje
začeli raziskovati tudi lastne, družinske zgodbe! Šele potem bo namen mojega,
sicer laičnega pisanja v celoti izpolnjen.
Kakšen je bil odnos do
spolnosti v 20. stoletju?
Časi pred letom 1950 so
bili, kar se tiče intimnosti med moškim in žensko, izrazito nenaklonjeni
poznavanju telesnih različnosti. Moški so o ženskah, o njihovem čustvenem
ravnanju in spolnem odzivu vedeli bore malo, če sploh kaj, lahko bi celo rekli,
da so ženske vedele o moških dosti več. Poznale so njihove spolne organe, saj
so jih imele priložnost videti pri opravljanju potrebe. Ženske so lulale stran
od radovednih oči, tudi tedaj, ko so delale na njivi ali v gozdu. Moški se je
med opravljanjem zakonskih dolžnosti ženskega mednožja sila poredko dotikal, ta
del telesa se mu je zdel tudi nečist. Sploh pa je bilo ''dotikanje spolovila''
greh še v času moje mladosti (rojena sem leta 1952). Splošno mnenje je bilo, da
je lulika namenjena zgolj konkretni uporabi – lulanju in oplojevanju, ne pa
raziskovanju, oziroma užitku.
Danes malokdo ve, da so
predniki to, kar so videli pri živalih, zlasti pri biku in kravi, prenesli tudi
v posteljo. Zanimivo je, da za združitev niso imeli kakšnega posebnega izraza.
Temu dejanju so rekli ali tiste reči ali pa so, vsaj kmečki, govorili,
da se gredo bakat (živalski izraz za oplojevanje krave s strani bika).
Še pred 2. svetovno vojno tako imenovani misijonarski,vsaj na vasi, ni bil
edini, ki so ga uporabljali. Vsem slovenskim filmom in leposlovni literaturi
navkljub je treba priznati: moški so dan za dnem opazovali bika, ki se je
spravil na kravo od zadaj, enako so pri spolnem aktu potem počeli tudi sami.
Pogovori o riti so
bili tabu. Če se je že govorilo o njej, so ljudje uporabljali ovinkasto
besedje, ker so se bali, da bi s pravim poimenovanjem naredili greh oziroma
pohujšali koga od otrok, če je kje v bližini nehote vlekel na ušesa.
Ženske so se pri
opravljanju male in velike potrebe umaknile za grm, v hlev ali za hišo, moški
pa so jo opravljali kjer koli. Zaradi neumivanja med nogami je moške okoli
spolovila nenehno srbelo. V ta namen so imeli pri levem žepu narejeno zgolj
luknjo, skozi katero so se, po potrebi, čohali. Spodnjega perila niso nosili,
zato se je dogajalo, da jim je lulček uhajal na prosto tudi skozi razporek.
Hlače so bile, zaradi
posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju, največkrat otrdele in so
tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.
Moja mama je bila zelo
starokopitna. Vse, kar je bilo povezano s spolnostjo, je bilo zanjo greh, ki se
ga je bilo treba spovedati pri spovedi.
Ko sem jo nekoč
presenetila pri pranju ''pint'' (vložki iz blaga), mi je dejala, da krvavi
zato, ker ''nisem bila pridna''. Menstruacija je bila pri meni še leta potem
povezana s predsodki, češ da sem nekomu nekaj hudega naredila, in da zato
krvavim.
V zbirki štirih knjig
Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki so pomemben del ''občanske znanosti,
pišete o pomembnosti vloge duhovnikov, v tistih časih, glede spolnosti. V
šolskih učbenikih največkrat beremo, da so bili zelo nazadnjaški?
O vlogi duhovnikov nekoč
imamo danes zelo izkrivljena mnenja. Ponavljamo floskule, ki so se skozi
desetletja nekje zapisale in tam obtičale. Duhovniki so bili takšni in so bili
drugačni. Pomembno je bilo, ali so v duhovniški stan MORALI vstopiti (na
željo staršev, bližnjih, tudi zaradi zavedanja svoje drugačnosti, recimo
homoseksualnosti) ali pa so postali duhovniki zaradi iskrene in globoke želje
biti ''pastir'' za ljudi, ki so za zatekali v cerkev zaradi svoje vere ali
zato, ker so upali, da bodo, če bodo molili, malo lažje živeli.
Osebno sem poznala več
duhovnikov, ki so vse, kar so imeli, delili z revnimi v fari, kjer so živeli.
So pa bili tudi takšni, ki jim je bilo mar zgolj za lastno udobje.
Še primer, ki je zgovorno
priča, kako pomanjkljivo je naše znanje o relaciji duhovščina, vernik,
spolnost: v javnosti je sredi decembra odmeval dokument vatikanskega urada
za nauk vere, ki omogoča podelitev blagoslova parom v ''neurejenih
(homoseksualnih) zvezah''. Polemike, ki so se zvrstile po medijih in na
družabnih omrežjih so bile vroče, zelo strastne in raznolike.
Ko sem jih prebirala, me
je presenetilo, kako malo vemo o odnosu cerkve do spolnosti nekoč in danes, o
tistem odnosu, ki so ga in ga še občutimo verniki.
Če se osredotočim na
svoje laične raziskave, potem lahko rečem, da se je prvi kulturni boj
znotraj cerkve zaradi seksa zgodil že pred 100 leti. Izbruhnil je ob izidu
knjižice Ženinom in nevestam konec oktobra 1909. Škofa Antona
Bonaventuro Jegliča so zaradi precej liberalnih stališč do spolnosti
''njegovi'' prikazovali kot perverzneža in pornografa, polemike pa so se ob
''pomoči'' takratne liberalne struje razširile tudi čez državne meje. Slovenska
cerkev se je nad njim zgražala zaradi zapisa o združitvi med moškim in
žensko, saj pravi, da je ta dopuščena tudi pri nerodovitnih, v starosti
in v času nosečnosti. Do takrat je veljalo, da je spolnost namenjena le
razmnoževanju. Mož in žena po Jegličevem mnenju ne grešita, četudi
se ''dogodi kak pogled po telesu ali kak dotikljaj kamorkoli''.
Škof Jeglič je bil, kar
se tiče zdravstvene spolne izobrazbe, daleč pred vsemi slovenskimi sodobniki,
saj se je pri pisanju zanašal na znane nemške zdravnike iz 19. stoletja. Bil je
prvi, ki si je drznil načeti skrbno prikrivano resnico o krutostih, ki so se
dogajale ženskam med intimnimi odnosi na začetku 20. stoletja. Slovenske feministke bi mu morale danes postaviti spomenik!
Katoliška Cerkev se z
nekaterimi stališči nenehno zapleta v kulturne boje?
To drži, a zame osebno ti zapleti niso
sporni, saj dokazujejo, da je cerkev bolj demokratična, kot si nekateri
mislijo.
Kar koli si o Cerkvi kot
instituciji mislimo, če bi ljudje upoštevali zgolj in samo 10 božjih
zapovedi, ne bi bilo ne vojn ne prepirov ne nasilja med ljudmi. Žal je
človek ''le'' človek in na vseh področjih, ki jih živi, zna iskati ovinke, ki
so mu pisani na kožo, oziroma ima od njih koristi. Že v tako imenovanih starih
časih so ljudje govorili:«Če ne bi bil veren, bi počel še hujše stvari, kot
jih.«
Ker pa za mnenje
sprašuješ mene, bom takole rekla: moramo ločiti med vero, ki jo oznanja
katoliška cerkev in med institucijo, ki jo ta predstavlja. Molitev konec
koncev ni le neko žebranje, je predvsem meditacija, ki človeka pomiri, mu da
upanje. Nekoč, ko ljudje še niso poznali joge in podobnih vzhodnjaških
''izumov'', so v trenutkih, ko jim je bilo hudo, šli v cerkev in molili. Le-te
so bile praviloma zgrajene na energetskih točkah in že sam kraj, kjer cerkev
stoji, spodbuja v nas nekaj dobrega, nas pomirja. Cerkev kot inštitucija pa, po
mojem mnenju, deluje tudi politično, ima
celo svojo državo Vatikan in vrhovnega ''poveljnika''- papeža. Marsikaj, kar
prihaja od tam, mi ni všeč, zato se z ''versko politiko'' in priporočili ne
ukvarjam dosti.
Zase lahko rečem, da sem
verna, a to predvsem pomeni, da sledim veri in ne ''prižnici'', kjer se
dogajajo tudi stvari, ki mi, kot rečeno, niso ljube.
Drži, da je imela nekoč
Cerkev tudi v medčloveških odnosih veliko vlogo in še večji vpliv.
Kaj vse se je v
preteklosti dogajalo, pa tega niti ne vemo? Moralo pa je biti grozljivo, če so
še škofa Jegliča obsodili, da je bil pornograf in to zaradi nekaj čisto
vsakdanjih nasvetov, ki jih je dal vernikom.
Moramo se zavedati, da
cerkvenih naukov, četudi so dobronamerni in bi nam morali biti sveti, danes
skoraj nihče več ne upošteva.
Niti deset Božjih
zapovedi ne, pa bi jih morali, ker so univerzalne. Ena velika ”Cerkev” z
vsemogočnim vplivom so postali televizija, internet, potrošniška družba
nasploh. In če dodamo še različne ezoterične duhovnosti, pa šlogarice in
podobne, verjemite, da so osebne vrednote običajnega človeka dnevno na
preizkušnji. Med nami jih je preveč, ki različnim vplivom prehitro podležejo.
Naredite preizkus:
Spustite na družbena omrežja lažno novico, da bo seks boljši, če pred njim
pojeste živo žabo. Verjemite, upoštevalo vas bo ogromno ljudi.
Večkrat sem že povedala,
da je četrta božja zapoved, ki pravi:”Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo
živel in ti bo dobro na zemlji”, naredila ogromno slabega. Zaradi
striktnega in dobesednega upoštevanja se je nad otroki tako znotraj družine,
šole, sploh pa v odnosu med duhovniki in otroki, naredilo toliko zla in gorja,
da si ne moremo niti predstavljati razsežnosti tega zla.
Spominjam se neke ženske
mojih let, ki jo je oskrunil duhovnik. Ko je povedala mami, ji je ta zamašila
usta z besedami:”Molči, duhovnik je to storil s posebnim namenom, ki ga ti, ker
si otrok, ne moreš videti.”
Grozote, ki prihajajo dan
za dnem na dan tudi izza zidov cerkva in samostanov, so strašljive. Otroci niso
varni praktično nikjer. Še v lastni družini ne. Ob vseh zgodbah, ki jih poznam,
me boli srce pa ne toliko zaradi tistih, ki so zlorabljali, bolj zaradi onih,
ki so za zlorabe vedeli, pa so molčali.
Še to: kar se
samozadovoljevanja tiče je tudi Cerkev postala precej popustljivi. Še v moji
mladosti so rekli, da se bo takšnemu, ki bo to počel, roka posušila.
Kot vem, duhovniki danes tudi
razumejo, da mlade med odraščanjem golota zelo privlači. Nekoč sva se
pogovarjala z enim od duhovnikov. Na vprašanje o predzakonskih spolnih odnosih
mi je zelo trezno in realno odgovoril:”Uradno sem, seveda, proti, da se jih
prakticira, neuradno pa bi me mičkeno zaskrbelo za par, ki se želi poročiti, pa
vztraja v vzdržnosti dve, celo tri leta. Kaj pa, če je z njunim seksualnim
nagonom kaj narobe?''
Primarna potreba vsakega
človeka kot posameznika in kot kolektivnega bitja je urejenost sveta, ki ga
obdaja. Od kod ta potreba po redu?
Potreba po redu je
osnovna človeška potreba, ki izhaja iz naše želje po razumevanju in
obvladovanju sveta okoli nas.
Predstavljam si, da nam red
pomaga pri ustvarjanju stabilnega in varnega okolja. Ljudje ga iščemo že
nagonsko, ne da bi se tega zavedali. Urejeno okolje nam omogoča, da se počutimo
bolj varne. S pomočjo urejenih vzorcev in pravil, po katerih živimo, lahko
bolje razlagamo in prepoznamo dogodke, ki nas vodijo v kaos. Red pomaga pri
organizaciji življenja in dela. Tudi v družbi obstajajo pravila, zakoni in
norme zato, da zagotavljajo red in stabilnost. Državljani, ki se jih držijo, že
s tem preprečijo številne konflikte. Je pa, seveda, hudič, podobno, kot se
dogaja v Sloveniji, ko riba smrdi pri glavi in vlada na vse možne načine, a le
sebi v prid, krši vse možne zakone.
Red in urejenost nam lahko
pomagata tudi pri obvladovanju čustev. Počutimo se bolj mirne in varne, ko imamo
(vsaj) občutek nadzora nad svojim življenjem.
Z redom ohranjamo
tradicijo, vrednot in kulture. To je pomembno za identiteto in povezanosti
znotraj družbe, v kateri živimo.
Kako je red pomemben,
lahko spoznamo že znotraj družine: predstavljate si, kako je tam, kjer starši
niso naučili otrok, da za seboj pospravljajo igrače? V kakšnem gospodinjstvu
živi družina, če nihče ne pomiva posode, če se kosilo kuha zjutraj zajtrk pa sredi
noči? Če čevlji in umazane cunje ležijo vse križem?
Seveda je v človekovi
naravi, da kdaj pa kdaj, a ne v lastno škodo, ta red krši! Mladi skačejo čez
reko, kjer ni mostu, na primer! Če mladi niso bojeviti, če nimajo v sebi želje
po spreminjanju sveta, je nekaj hudo narobe! Če otroka zatiramo, ko nam začne
ugovarjati, naredimo veliko škode! Z njim se MORAMO pogovoriti in ne, da
njegov ''nered'' zatiramo s kaznijo!
V svojih laičnih
raziskavah (citizen science) se veliko nanašate na spolnost in njen namen v
tistih časih. Ali se Vam zdi, da je spolnost dandanes drugače obravnavana, kot
je bila včasih? Kakšen pomen ima spolnost danes?
Nekoč je bil spolni nagon
daleč, daleč večji, kot je danes. Generacija moških, rojenih konec 19.
stoletja, je morala tudi po trikrat dnevno.
Žal je bila spolnost,
vsaj uradno, takrat namenjena zgolj in samo ”razmnoževanju”. Še po drugi
svetovni vojni, celo še v devetdesetih letih so mnogi imeli spolne odnose le v
soboto, ko so se umili v lavorju ali škafu. Potem so legli pod odejo in
ugasnili luč. Ljubezen so si izkazovali na drugačne načine kot danes, kar je
logično. Generacije, ki so doživljale ljubezen pred vdorom interneta, so se
obnašale drug do drugega bolj ljubeče, bolj srčno, bolj iskreno, morda tudi
zato, ker so imeli drug za drugega več časa?
Upam si trditi, da bo
digitalni svet zdaj zdaj povozil tudi tisto, najlepše, kar bi se moralo
dogajati med dvema človekoma, ki se imata rada: željo po nenehni bližini, po
dotikih.
Ena najbolj pogostih
predstav o spolnosti, ki so jo nekoč, pa kaže, da marsikje še tudi danes, dobivali
mladi, je, da je spolnost umazana, grda. Da prinaša eno samo trpljenje, da
spolnost uporabljajo zlasti moški, da zapeljejo uboga, naivna dekleta. Želeti
si spolnosti je za marsikoga nekaj nezaslišanega, zlasti še, če si jo želi
ženska.
Odrasli, zlasti pa šolski
učbeniki, delajo veliko napako, ko spolnost prikazujejo kot kakšno ''športno
disciplino'', ki mladim ''pripada''.
Ko se pogovarjamo o
spolnosti, jo moramo prikazovati skozi ljubezen. Ker najprej je ljubezen,
najprej so čustva, najprej je velikanska želja po dotikanju, po poljubih, po
predanosti, potem šele je na vrsti – ''konkretna'' spolnost.
Žal se je spolnost danes
izrodila v ”potrebo po seksu”. Brez obveznosti, brez čustev. Kar mraz me
strese, ko mi pripovedujejo, da jih takšna spolnost osrečuje predvsem zato, ker
so lahko še naprej ''neodvisni'' od obvezujočih partnerskih odnosov.
Ni vse, kar je sodobno,
zlata vredno.
Ljubezenske TV štorije
ala Sulejman in podobne, zgledovanje po t. i. ''sponzurašicah'', pocukrane ljubezenske knjige, ljubezenske
nadaljevanke – vse našteto je za nek pristen ljubezenski odnos podobno
uničujoče kot na stotine emisij toplogrednih plinov!
Zakaj? Zato, ker v
napisanem iščemo ideale, ki jih v praktičnem življenju pogosto ni. Danes so številne
generacije postale popolnoma odvisne od tega, kar jim ponuja internet, mediji,
ljubiči, televizija, različne ''Tik-tok'' vplivnice…
In ker partner ni takšen,
kot denimo gorski zdravnik, je potem, ko se med poliže, vse narobe…
V neko zvezo se zaljubljeni
do ušes pogosto spustijo z idealno predstavo, ki jo potem obesijo na
partnerja, niti približno pa se vanj ne zaljubijo zato, ker bi v njem videli
človeka iz mesa in krvi, z vsemi napakami vred. In z vrlinami, seveda.
Pogosto me skušajo
prepričati, da je med spolnostjo nekoč in danes razlika! Ni je!
Nekoč so se poročali zaradi denarja, danes prav tako. Tudi tista znana pesem
''Lepa dekleta ljubijo barabe'' je doživela že nešteto repriz!
Ali se spet lahko vrnem k
vprašanju o religiji? Ali se je njihov nadzor danes spremenil oziroma kakšen
vpliv ima na sodobnega človeka?
Naj za uvod povem, da
strogo ločim med vero in ''religijo''. Ključna razlika med obema pojmoma je, da
je religija bolj povezana z organiziranimi verskimi institucijami, tradicijami
in obredi, medtem ko ima globoka vera bolj oseben, subjektiven značaj. Vendar
pa se lahko ljudje, ki imajo globoko vero, aktivno vključujejo tudi v verske
skupnosti in sledijo določenim religioznim naukom. Danes bi težko našli
človeka, ki veruje v ''nič''. Tudi ta ''nič'' v bistvu predstavlja nekakšno
religijo. Še primer: veliko slovenskih ateistov, ki že vse življenje prezirajo
ne le Cerkev kot inštitucijo, ampak tudi vero, ima doma, na vidnem mestu, še
zmeraj Titovo sliko. Čeprav je- dokazano- Tito med desetimi največjimi vojnimi
zločinci na svetu. 😊Kakšni
verniki!
Religija se nanaša na
sistem verskih verovanj, praks, tradicij in obredov, ki so organizirani znotraj
določene verske skupnosti ali institucije. To vključuje učenja, ki se
osredotočajo na zaupati bogu ali Bogu, vključuje pa tudi običaje, ki so
povezani s temi verovanji.
Malodane vsaka religija,
pa jih je v svetu ogromno, vključuje skupnost vernikov, cerkveno hierarhijo ali
voditelje, sakralne stavbe in verske obrede.
Religija, tudi tista, ki kleči
pred bogom, ki sliši na ime ''Denar'', ima pogosto formalno strukturo in
pravila, ki urejajo življenje in obnašanje njegovih vernikov.
Zanimive so nekatere
verske sekte, ki jih je na svetu vse polno,nekaj jih je tudi pri nas.
Religija se lahko
prepozna po določenih verskih simbolih, svetih besedilih in pravilih, ki
določajo, kako verniki prakticirajo svojo vero.
Po drugi strani pa – vsaj
meni - pomeni ''imeti globoko vero'' nekaj čisto drugega: predstavlja mi notranjo
duhovno povezanost in versko predanost, ki jo čutim v sebi in po kateri
poskušam tudi živeti.
Globoka vera tudi pri
drugih zato ni nujno povezana z organizirano religijo ali cerkveno institucijo.
Lahko se manifestira v obliki osebne duhovne prakse, molitve, meditacije in
moralnega življenja.
Ljudje, ki čutimo v sebi
globoko vero, in če po njej tudi živimo, stremimo k temu, da smo- kljub
skušnjavam in šibkostim- v srcu dobri in to dobro poskušamo deliti tudi z
drugimi.
Veliko vaših sogovornikov
je bilo vernih. Je vera vplivala tudi na njihovo življenje?
Meni osebno se zdi zelo
pomembno, da odnos do vere, recimo, do katoliške vere, razumemo skozi pravila,
odnose, itd., ki so veljali v določenem časovnem obdobju. Zaradi pomanjkanja
znanja in zaradi vseprisotnih stereotipov se dogaja, da na katoliško vero v
preteklosti gledamo skozi izkrivljeno zrcalo.
Sodobnemu človeku
kronično primanjkuje ''raziskovalni gen''. Različni ''Google sistemi'' so nas v
tem smislu zelo polenili….
Ko se pogovarjamo o
''cerkvi nekoč'', hitro slišim, aha, ''cerkveni so kurili čarovnice''. Nihče pa
ne ve, kakšna je bila med ljudmi, ki so takrat živeli, splošna raven znanja,
izobraženosti.
Načeloma še zmeraj velja,
da verski obredi, vključno s svetimi mašami, ustvarjajo občutek pripadnosti in
skupnosti med verniki. Pomagajo okrepiti skupnost nekega občestva z
vzpostavitvijo medsebojnega spoštovanja in podpore med člani skupnosti. Življenje
v tem občestvu je zelo pomembno. Mladi se družijo med seboj kot skavti, odrasli
preko različnih pastoralnih srečanj in predavanj. Paliativni duhovnik v
bolnišnici na željo posedi tako pri vernih kot nevernih bolnikih.
Če bi sledili naukom, ki
jih slišimo pri maši, bi bili veliko bolj sočutni, človeški, dobri, poštenim,
strpni. Žal smo le ljudje in veliko tistega, kar bi morali slišati in
upoštevati – pozabimo.
Verski obredi in svete
maše so, vsaj pri nas, še zmeraj vključeni v družinske in družbene tradicije. Predstavljate
si, da ne bi bilo več zvonjenja. Da bi tudi pri nas – podobno kot v Franciji-
začeli podirati cerkve tudi po različnih hribčkih? Ohranjanje mnogih tradicij,
recimo tistih okoli Božiča in Velike noči, je prispevalo k večji povezanosti
znotraj družine.
Menstruacija je že od
nekdaj tabu. Kakšen odnos ste imeli do nje v vaši generaciji?
O menstruaciji sem že
nekaj povedala. Moram pa na tem mestu dodati še par stvari: če je bila- kljub
vsemu- nekoč (tudi v mojih časih) menstruacija ''naraven pojav'', je danes
drugače. 😊
Zaradi precej nore ''teorije spolov'' jo hočejo vsiliti tudi moški populaciji.
Zasledila sem predloge, da bi bile ženske takrat, ko jo imajo, lepo doma. Z
menstruacijo se tudi manipulira, saj jo je s hormonskimi terapijami mogoče
prestavljati ali celo na novo ''prebuditi'', če si ženska, ki je že zdavnaj
izven rodnega obdobja, ponovno zaželi otroka. Včasih so rekli, da je ženska, ki
ima menstruacijo- nečista, danes pa znanost razmišlja celo v to smer, da
bi jo- že kako- odpravili, ker je ženski v breme.
V času pred izumom
kontracepcijske pilule so se zakonski pari malo bolj svobodno predajali drug
drugemu prav v času mentruacije.
Pogovori o menstruaciji
so bili še v času moje mladosti nekaj neprimernega in umazanega. Spominjam se,
da sem postala ženska v četrtem razredu osnovne šole.
Leta 1963 leta sem bila
stara enajst let, o svojem telesu in o tem, kako deluje, nisem vedela ničesar.
Ne bom pozabila, bil je torek, prišla sem iz šole, že od jutra me je črvičilo v
trebuhu, za povrh sem se zelo čudno počutila. Med nogami sem bila nenavadno
mokra, večkrat sem šla na stranišče, da bi se obrisala, bilo pa me je tudi
strah, kaj se dogaja z menoj. Da bi povedala mami in jo vprašala za nasvet? Kje
pa! Že ob misli na kaj takega me je stresel mraz. Pri še eni kontroli sem na
hlačkah opazila kri. Mislila sem, da bom umrla, kajti zdelo se mi je, da mi je
srce zastalo od strahu. Tresočih nog sem se zavlekla za kurnik, ki smo ga imeli
zadaj, za hišo. Pozno zvečer me je že vse bolelo tudi zaradi polnega mehurja,
saj si še na stranišče nisem upala iti. Bala sem se nove krvi, ki je tekla od
bogvekje. Vso noč sem prebedela, o krvi zarana ni bilo več sledu. Na skrivaj
sem se izmuznila v klet, kjer smo imeli korito za pranje perila. Slekla sem
hlačke in jih toliko časa drgnila, dokler sled krvi ni izginila. Mokre sem si
oblekla nazaj, kajti že misel, da bi jih našla mama, se mi je zdela grozna.
Naslednji mesec menstruacije ni bilo več mogoče skriti, kajti kri je tekla v
potokih. Ponoči sem zamazala posteljo, zaradi tega me je mama pošteno
ozmerjala. Dobila sem nekaj klofut, in ko je videla, da je šla predaleč, je
vrgla predme vložke z besedami: »Tukaj jih imaš, vsak mesec ob istem času se ti
bo dogajala svinjarija. Pa da se boš umivala, ker boš drugače smrdela,« je še
dodala.
Spominjam se tudi, da sem
si vsakič, ko je bil mesec naokoli, nataknila vsaj dvoje, troje hlačke, ker sem
se bala, da bo kri prišla skozi in bodo sošolci opazili, da sem postala packa.
Na srečo so imele nekatere sošolke bolj prijazne mame in so mi sčasoma povedale
tisto, kar bi morala izvedeti doma.
Danes so mame drugačne,
prepričana sem, da si vsaka vzame zadosti časa, da svoje otroke obeh spolov
pouči o delovanju telesa. Za mladega človeka ni hujšega kot to, da ne ve. Ker
ga je potem strah samega sebe. Kri, ki kar priteče, marsikoga prepriča, da je
storil nekaj grdega in hudega, da bo zato umrl.
Nekaj zgodb:
Lucija (1924):
»Spominjam se, da je naša mama oblekla dolge hlače le, ko je imela ta rdeče.
Ves dan je prepevala in bila dobre volje. Pobožala me je in mi dala v roke
skledo, da sem postrgala turščno župo, preden je posodo pomila. To so bili
redki tre¬nutki izkazane materine ljubezni … Pozneje, ko sem sama postala žena
in mama, sem spoznala, zakaj se ji je tako oddahnilo. Vedela je namreč, da vsaj
tisti mesec ni spet noseča.«
Pred drugo svetovno
vojno, ko mnoge niso imele niti za kruh, kaj šele, da bi si kupile spodnje
hlače, se je pogosto dogajalo, da se je – če je ženska dolgo časa stala na enem
mestu, recimo pri maši – pod njo na tleh naredila krvava lužica.
Po teh znakih se je dalo
tudi razbrati, katera je noseča in katera ne. Kri, ki je nekaj časa polzela po
nogah in se ujemala ob krilo, si je utrla pot tudi naprej, na tla, zlasti če je
bila menstruacija močna. K maši je bilo treba hoditi vsako nedeljo, za praznike
tudi med tednom in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih izgovorov za
izostanke ni smelo biti, saj je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi. Eden izmed sogovornikov pa se spominja svoje
učiteljice. Zmeraj, ko je imela svoje stvari, je grozno smrdela. Takrat se ji
nihče ni upal niti približati. Eden izmed sošolcev, ki je bil že bolj
prosvetljen, je druge poučil, da ima takšen duh zaradi krvi, ki ji teče iz
riti.
Nekateri moški so se
svojim ženam med menstruacijo izogibali, drugim te nevšečnosti ni bilo dosti
mar. Za čistočo se itak niso brigali, še malo dodatne umazanije, ki bi se
oprijela curaka … Ja, kdo bi se še zaradi tega sekiral!
V času menstruacije so
ženske veljale za najbolj umazane. Po svoje je to celo držalo, saj se zaradi
skromne higiene niso umivale, zlasti poleti pa se je od njih širil značilen
sladkoben duh. Prav tako niso poznale vložkov v današnjem pomenu besede. Pomagale
so si na druge načine: perilo, ki ga ni bilo več mogoče nositi, so razrezale na
trakove in jih sešile skupaj. Ko so si vložek pritrdile med noge, ga je
menstrualna kri hitro premočila in spet pričela teči po stegnih in se vpijala v
krilo. Najteže je bilo ženskam, ki so zaradi številnih porodov imele za povrh
še povešeno maternico in si velikokrat sploh niso znale pomagati. Po eni strani
jim je maternica polzela skozi nožnico, zaradi česar so bile menstruacije še
silovitejše, po drugi strani pa je bilo treba težave skriti moškim očem, kajti
oni niso imeli prav nobenega posluha za kakršnokoli razkazovanje intimnosti.
Zanimivo pa je, da se je vsem zdelo logično in normalno, če je med mašo ženski
pričela kapljati kri na tla: tako je lahko vsaj župnik sproti vedel, katera od
njih ni noseča, kar je pomenilo, da ni sledila njegovim pridigarskim naukom o
tem, da je treba nenehno rojevati.
Marija (1921):
»Ko smo nekoč v senožeti grabili steljo, sem postala pozorna, ko je mama sem in
tja izginila v gozd in se vsakič vrnila bolj zelena v obraz. Zvečer, medtem ko
so ostali pohiteli domov, sem se odtihotapila za njo. Bila sem povsem zgrožena:
stala je razkoračeno in si s travo brisala krvave noge. Takrat sploh še nisem
vedela za menstruacijo. Bila sem prepričana, da je koga ubila in da se zaradi
zločina kri z njenih rok in stegen noče sprati. Vrsto let sem se je zaradi tega
bala in sploh ji nisem prihajala blizu, če ni bilo drugih zraven. Ko se je
menstruacija pojavila tudi pri meni, me je popadla silna groza, bila sem
prepričana, da me je kdo zavdal (začaral). Več mesecev sem sama prala
okrvavljena krila in jih skrivala pred drugimi. Nekoč pa me je mama le zasačila,
in ko je videla, kaj počnem, žalostno zmajala z glavo in rekla: 'No, pa je tudi
tebe bog štrafal.' Še do danes se nisem znebila občutka, da sem morala narediti
nekaj slabega, ker me je doletela kazen v obliki vsakomesečnih krvavitev.«
Zofija (1926):
»K maši je bilo treba hoditi. Izgovorov nismo smeli imeti. Bila sem že v tistih
letih, ko sem razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle
povsem običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik
poklical k sebi – ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo,
ker ima še zmeraj tiste reči. Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da
bi morala poslušati take levite. Sama pri sebi sem sklenila, da bom, ko se
poročim, imela vsako leto enega otroka, kar bi bilo še zmeraj manjše zlo kot
hoditi k župniku na zagovor. Žal se je vse skupaj izjalovilo, usoda nama z
možem ni bila naklonjena, za povrh smo v faro dobili tudi prosvetljenega
duhovna, ki so ga brigale bolj pametne stvari kot ženske menstruacije.«
Pozneje, malo pred drugo
svetovno vojno, so ženske že bolj množično uporabljale vložke. Delale so jih
same. Prale in sušile so jih naskrivaj, kajti noben moški (še) ni bil tako
napreden, da se mu pogled na lavorje krvi ne bi uprl in žalil njegovega čuta za
spodobnost. Sušile so jih, po pripovedovanju, med senenimi kopicami, daleč
stran od radovednežev. Ženska je v tistih davnih časih veljala za nečisto, ko
je imela menstruacijo. Prav tako je bila umazana tri mesece po porodu. Takšne
vraže so imele en sam namen: da so žensko obvarovale pred prehitro ponovno
nosečnostjo oziroma da ji moški takrat, ko je bila zaradi krvi pot v njen
tabernakelj zaprta, tega ne bi zarazil s kakšno boleznijo ali vnetjem.
Pripovedovali so mi tudi
o nekem možakarju, ki je ženo že kmalu po poroki zverinsko pretepel. Groga je
namreč odraščal med samimi brati, mama pa je zmeraj poskrbela, da moških v
družini ni zamorila s svojimi ženskimi težavami. Ko je prvič opazil, da njegovi
ženi iz riti teče kri, se je sesedel od same groze. Bil je prepričan, da je
počela kaj prepovedanega in jo je zato bog štrafal. Odvlekel jo je k župniku,
kateremu je, ves tresoč od besa, zaupal, kako ga je udarila usoda. Župnik ga je
posedel za mizo in mu lepo počasi in razumljivo razložil, da bo žena krvavela
vsak mesec, razen takrat, ko bo zanosila.
O tem poduku je župnik
pripovedoval svoji nečakinji, ki je bila vaška babica, z namenom, da je pričela
ozaveščati tudi može, da ti ne bi počeli nepotrebnih neumnosti.
Miha (1925)
se na babje čenče ni dosti oziral. Menil je namreč, da je baba pri hiši zato,
da streže njegovi pohoti. Svojemu dekletu, ki se je že nadejalo, da se bosta
poročila, je govoril, da se to ne bo zgodilo, dokler ne bo prepričan, da ni
jalova. V želji, da bi ga še bolj priklenila nase, mu je seveda dala vse, tudi
svojo čast. Mihi ni bilo važno, je imela menstruacijo ali ne – zahteval je
svoje. Žal pa je ravno takrat, ko je zanosila, prišlo do hudega vnetja. Iz riti
ji je tekel gnoj, pa bledlo se ji je že, ko so poklicali zdravnika. Izgubila je
otroka, več tednov so se bali za njeno življenje. A Miha si je medtem že našel
drugo. Začel je obiskovati vdovo, ki je bila precej živahne sorte. Pri njej se
je nalezel kapavice, zaradi česar nikoli ni mogel imeti otrok. Njegovo nekdanje
dekle pa se je potem, ko se je pozdravilo, poročilo, v zakonu je rodila tri
otroke.
Brez menstruacije se
človeštvo ne bi ohranjalo. Dejstvo, ki se mu ne da oporekati.
Menstrualna kri je imela
in še vedno ima pomemben kulturni in simbolni pomen v številnih družbah po vsem
svetu. Že od Eve naprej je menstrualna kri simbol ženske plodnosti. V nekaterih
kulturah so ženske v času menstruacije izolirali od drugih članov skupnosti.
Menstrualna kri je bila pogosto obravnavana kot nečista ali tabu. Nekoč so ji
tudi pri nas rekli ''čišča''. Rekle smo tudi, da smo ''bolne''. Spominjam se,
da nam je nekoč, ko sem bila še osnovnošolka, zdravnik predaval tudi o
menstruaciji. Med drugim je dejal, naj se v tistem času ne umivamo, da se ne
bomo prehladile. Danes ga razumem, saj je bila topla voda, ki bi pritekla iz
pipe, redkost.
Zakaj menite, da je bila
smrt včasih nekaj popolnoma normalnega in kaj je privedlo do tega, da se je to
mišljenje v današnjih časih spremenilo?
Odgovor bi lahko bil
kratek, v enem stavku: nekoč so ljudje živeli dosti bolj naravno, sobivali so z
naravo, z letnimi časi. Vedeli so, da se leto začne s pomladjo in konča z zimo.
Pri človeku, ki je umiral, je bilo nekoč pomembno važno troje:
da so mu držali svečo
(simbol življenja: ko bo človek umrl, bo sveča gorela naprej);
da so poklicali
duhovnika, ki je umirajočega dal v sveto olje (mu podelil zakrament bolniškega
maziljenja);
da je bila narejena
oporoka, v kateri je še pravočasno, pri polni zavesti razdelil svoje imetje.
Če je bil kdo bolj
počasne sorte, so ga na njegovo dolžnost opozorili tudi sosedje
Takoj ko je duša umrlega
odplavala v večnost, so domači ustavili uro in vsa ogledala v hiši pokrili z
rjuhami.
Vsak, še tako velik revež
pa je imel pripravljen denar za plačilo maš.
Ko je kdo umrl, je bila
prva pot domačih do mežnarja, ki je potem zazvonil.
Če je umrl otrok, je
zazvonil z malim zvonom, za pokojnikom je zvon dvakrat prenehal biti, za
pokojnico pa le enkrat. Z zvonjenjem so tako dali ljudem vedeti, da je nekdo
umrl, in če so dobro poslušali, so lahko izvedeli, ali je umrl moški ali
ženska.
Včasih za zvonjenje ni
bilo treba dobiti dovoljenja pri župniku, danes so, kar se tega tiče, predpisi
strožji.
Prišli so sosedje in
umrlega umili ter preoblekli v čista oblačila. Največkrat, če je bilo le
mogoče, so bili moški pokopani v poročni obleki. Če je umrl otrok, so ga
oblekli v belo. Tudi rože, s katerimi so obkrožili mrliča, so imele svojo
sporočilnost: otroci in samski so bili obkroženi z belimi cvetovi, poročeni pa
s cvetjem v vseh barvah. Roke so bile sklenjene v molitvi, med prsti pa je bil
napeljan rožni venec
Pare so se pripravile
doma. Na začetku krst niso še poznali. Za podlago so dali kakšen star koutar
ali plevnco. Šele leta 1926 je, na primer, v Žireh Franc Potočnik
začel delati krste na zalogo. Pred vojsko je vsak imel pri hiši tintah,(prt),
ki so ga pokrili čez krsto. Tintah je nakazoval, da je bila duša umrlega
že na drugi strani: v večnosti. Imel pa je še drugo praktično vrednost: iz
kmečkih hiš so vodila vrata v štalo in muhe so bile stalni spremljevalec
vsakodnevnega življenja. Tintah je pokojnika zavaroval tudi pred njimi.
V nekaterih žirovskih
trgovinah so nekdaj prodajali tudi črke. Držale so se skupaj, potem si jih
odrezal in sestavil besede. Krste so bile črne za poročene in bele za otroke in
samske. Za zadnjo stran so imeli pripravljene angelčke, ki so držali besede: V
miru počivaj.
Imele so tudi okraske iz
palm, kakšen nagelj. Za robove so se dobili štirideset ali petdeset centimetrov
dolgi srebrni okraski. Tako je bila krsta lepša.
Pokojniku so dali na noge
copate, ki so jih po vrhnji strani okrasili z zvezdicami, spodnji del pa je bil
iz kartona. V čevljih niso nikogar pokopavali. Ženske so morale imeti na glavi
ruto.
Vraževerje je namreč
pripovedovalo, da bi se, če ne bi bile pokrite, vrnile ponjo nazaj iz
onostranstva. Če je umrlo dekle, je imelo krancelj iz špringerje.
Nad krsto je morala biti
slika, okrašena z zaveso v baročnem stilu. Barok je bil očitno tako močan, da
se je njegov slog ohranjal vse do prvih let po drugi vojni.
Sveče so kupili na
kakšnem romanju. Zmeraj so jih imeli na zalogi, ker sveča ni smela nikoli
ugasniti. Sveče so dali v svečnike, ki so bili razvrščeni ob krsti. Zanje je
skrbela ženska, ki so ji rekli svetarna.
Pazila je tudi, da sveče
niso povzročile požara. Prav tako jih je obrezovala in s tem uravnavala plamen.
Njena druga naloga je
bila, da se je vsakomur, ki je prišel kropit, lepo zahvalila.
Včasih ni bilo misliti,
da bi v dveh dneh, kolikor je pokojni ležal pod domačo streho, zaklenili vrata
in ga pustili samega, tako kot se to dogaja v mrliških vežicah dandanašnji.
Mrlič ni nikoli smel biti sam. Pri njem so pazili sosedje: eni do polnoči,
drugi pa potem do jutra.
V Tržiču in okolici so
imeli navado, da so ob mrliču peli smrtnice in bili rihtarja. V Žireh se
kaj podobnega ni nikoli dogajalo.
Sosedje so prinesli rože,
ki so jih postavili okoli krste. Na začetku je bila mrtvaška oprema v belem.
Marsikatera ženska je prte okrasila še s čipkami, da so bili razkošnejši. Če
ljudje niso imeli denarja, so za to največkrat uporabili malo bolj ohranjene
rjuhe.
Oder je bil postavljen na
sredi hiše, na najbolj svečanem mestu v prostoru. Zraven žegnane vode, s
katero so kropili, ni bilo nikoli zapisa, kdaj bo pokojnik pokopan. To se je
včasih vprašalo. Vprašanje je bilo del rituala. Razen seveda, če so za
pomembnejše osebnosti dali tiskati parte in jih potem razposlali
poslovnim partnerjem.
Ko so obiskovalci
prihajali kropit, so morali najprej stopiti do umrlega, šele potem so se lahko
ozrli po drugih, ki so že bili v sobi. Rituali so bili vsem znani, zato nihče
ni nikogar učil, kako se obnašati, ko kdo umre.
Zanimivo je, da v času
pred letom 1940 še ni bilo navade, da bi se rokovali in na ta način izrekali
sožalje. Da bi prinesli vence ali kakršne druge šopke rož – prav tako ne.
Kranceljni so postali moderni veliko kasneje. Sprva niso bili narejeni iz
svežih rož, temveč iz smrekovih vej in umetnih rož. Kasneje pa iz krep papirja,
ki so ga povoskali.
Ko se je začel pogreb, je
svetar prižgal laterno in potem je v njej nesel svečo vse do groba.
Poslanstvo svetarja je bilo častno in se je pogosto dedovalo. Prej,
preden je šel sprevod od hiše, so imeli sedmino. To je bilo nujno, saj so
prihajali na pogrebe tudi od daleč. Nekateri premožnejši so ob tej priložnosti
najeli tudi kuharico.
Gasilci so bili nosilci
kulture v kraju. V lasti so imeli voz, s katerim so mrliča odpeljali na britof.
Za najem pogrebnega voza so gasilci dobili nekaj odškodnine. Za svoje člane so
imeli tudi krancelj iz suhih rož, ki so ga po pogrebu odnesli nazaj v
svoje prostore – za naslednjo priložnost. Tudi druga predvojna društva so se
obvezno udeleževala pogrebov svojih članov.
Nekaj posebnega je bil
tudi križ (jera). Dva trakova, ki sta bila pripeta na križ, sta bila tako
dolga, da sta ga morala nositi dva: vsak s svoje strani.
Križe so imeli v vsaki
cerkvi, tudi podružnični. Ko je bilo pogreba konec, so ga spravili.
Pred drugo svetovno vojno
so bili skoraj vsi pogrebi cerkveni.
Ko so mrliča odnesli iz
hiše, je bilo treba pare kar se da hitro podreti, kajti le tako niso
domači imeli občutka, da bi bile pripravljene še za koga drugega. Naravnost
grozljivo je bilo, ko so v krsto zabijali žeblje. Glasovi kladiva in žebljev,
ki so se zadirali v mehak les, so votlo doneli in ni čudno, da so imeli ljudje
strah pred zaprto trugo globoko v kosteh.
Ljudje so se potem
zvrstili v sprevod, ki je od hiše žalosti do pokopališča krenil peš. Ponekod je
šel za krsto, poleg župnika, tudi organist, sploh če je pogrebu sledila peta
maša. Včasih je tudi duhovnik držal v eni roki svečo, v drugi obrednik. To so
opustili okoli leta 1965.
Že po cesti so pogrebci peli
ustrezne molitve. Do leta 1932 so bili obredi v latinskem jeziku, potem pa so
bili dovoljeni tudi v maternem. Jama je morala biti globoka dva metra. Nekateri
župniki so bili natančni, in mrtvega niso hoteli pokopati, če se jim je zdelo,
da je jama preplitva. Po navadi so jamo sami izmerili.
Rože so za pogrebom
nosili otroci.
Ko so se svojci vrnili
domov, so morali najprej pospraviti še koze. Zvečer se je molilo, na
oknu pa je še sedem dni gorela luč. Po enem tednu so se svojci spet zbrali in
razdelili pokojnikovo premoženje.
Berači so imeli zelo
skromen pogreb. Velikokrat so umrli zapuščeni v kakšni štali, na kozolcu
ali ob poti. Praviloma je zmeraj prišla tudi komisija, da je naredila obdukcijo
kar na licu mesta. Očividci se še spominjajo, kako so to delali: tudi lobanjo
so razžagali.
Res pa je, da so bili
berači pokopani posebej. Ali drži ustno izročilo, da njihov del pokopališča ni
bil blagoslovljen, je težko reči.
Kjer zdravnika v kraju še
ni bilo, je bil mrliški oglednik mežnar. Umrlemu je potolkel po prsih, da je
slišal, kako zadoni, pred usta mu je nastavil ogledalo, da je videl, če je še
kaj sape. Nekoč ga je neka ženska, ki ji je umrl nezakonski otrok, prosila, naj
potrdi smrt brez pregleda, pa se ni dal podkupiti. Včasih so v neposvečeno
zemljo zakopavali tudi samomorilce in tiste, ki so to izrecno želeli.
Svojci so za mamo
žalovali in nosili črna oblačila eno leto, za očetom pol leta manj, za brati in
sestrami pa tri mesece.
Danes je odnos do smrti-
če ta odnos primerjamo s tistim- od ''nekoč'', zelo drugačen, po svoje zelo
nenaraven. Se danes človek bolj boji zadnje ure od svojih prednikov?
Smrt smo razosebili. Tako
in tako starostniki in na smrt bolni ne umirajo več doma, temveč v domovih za
ostarele in v bolnišnicah. Tisti, ki jih ob zadnji uri držijo svojci za roke,
so zelo redki. Največkrat gredo umrli takoj na sežig, svojci prevzamejo le
njihov pepel. Vedno več je pogrebov v družinskem krogu, sveče in cvetje svojci odklanjajo,
vedno več je obredov, kjer ni prisoten duhovnik, da je pogreb še bolj neoseben.
Za vse nujne stvari okoli pogreba poskrbijo pogrebni zavodi. Še huje: pepel
pokojnika vedno pogosteje raztresejo, ne privoščijo mu več niti groba. Njegove
stvari skurijo, hiše, ki niso več primerne za moderni način bivanja, podrejo in
za človekom prej ali slej izgine sleherna sled. Kot da ga nikoli ni bilo.
Ali menite, da bi
sprejemanje tabuja smrti pripomoglo k temu, da bi ljudje bili nanjo bolj
pripravljeni, ali se Vam zdi bolje, da smrt ostane tabu in tako 'varuje'
posameznika?
Človek od nekdaj išče
nekakšen eliksir za neumrljivost. Posneli so nešteto ''vampirskih filmov'', ki
poveličujejo večno življenje, a na prav poseben način.
Smrt se nam danes zdi kot
grozeča pošast, ki bi nam rada nekaj vzela, nekaj, kar nam je drago, nekaj, kar
edino zares imamo v svojih rokah, tudi če smo največji reveži.
Življenjska doba je danes
v povprečju pri moških 75,3 let, pri ženskah pa 84,1 let. Življenjska doba na
začetku 20. stoletja je bila za skoraj 30 let nižja.
Dlje živimo tudi zaradi
zdravil, ki jih imamo na voljo, načina življenja, boljše higiene. Z vedno bolj
agresivno propagando evtanazije poskuša človek razčlovečiti tudi smrt. Glede na
vedno večji odpor, ki ga sodoben človek čuti do vsega, kar ni popolno, se
bojim, da bo postala evtanazija nekakšno splošno uveljavljeno orodje, ki
bo že v kali odstranjevalo bolne otroke, neozdravljivo bolne odrasle, invalide.
Koliko bo med njimi tistih, ki se jih bodo zgolj želeli na galanten in legalen
način znebiti, pa je vprašanje, na katero me je strah odgovoriti.
Red, ki ga vzpostavimo pri sebi, v
družini, v državi, je za nekatere zelo pomemben, za druge pa moteč. Pa za vas?
Tabuji so družbena
pravila in prepovedi, ki urejajo vedenje in obnašanje ljudi v družbi. To
definicijo sem si zapomnila še iz časov, ko sem obiskovala gimnazijo na
Resljevi.
Tabuji določajo, kaj je v
družbi sprejemljivo in kaj nesprejemljivo. S tem ohranjajo družbene vrednote in
norme, ki so pomembne za vzpostavitev in ohranjanje družbenega reda. Prepovedi
in sankcije za kršitev tabujev nam govorijo, da se moramo držati skupnih pravil
in običajev. S tem, ko določajo, kaj je nedotakljivo ali prepovedano, se
zmanjšujejo možnosti za medsebojne konflikte. Učijo nas, kako živeti v skladu s
svojo kulturo in ohranjati dediščino. Kršitev tabujev tako pri bolj kot tudi
manj razvitih civilizacijah lahko prinese socialne ali moralne sankcije, kar pomaga
ohranjati družbeni red.
Tabujev tem je še danes
ogromno.
Slovenska družba, denimo,
je znana po tem, da ima ''omerto molka'' zelo visoko na piedestalu. Med tabu
teme še zmeraj sodijo spolnost, pedofilija, posilstvo, samomori, smrt, droge,
posvojitve tudi homoseksualnost….Tabu teme so tudi pogovori o premoženju.
Še v času moje mladosti
je homoseksualnost veljala za ''napako narave''. In ker so ljudje vedeli, da je
narava tudi nepopolna, so na podoben način gledali tudi na homoseksualnost in
je niso travmatizirali. Tabu teme so tiste, ki so povezane z družinskim
nasiljem. Danes traja skoraj dvajset let, preden ženska zapusti nasilneža.
Neradi se pogovarjamo o družinskem nasilju, spolnem nasilju, verbalnem nasilju,
fizičnem nasilju. Generacije žensk so bile vzgojene tako, da jih lahko mož
udari, če niso pridne.
Če mu boš v vsem
ustregla, bo dober do tebe, je bilo nekoč rečeno dekletom pred poroko. Niso pa
vedele, da ta »mu boš v vsem ustregla« vsebuje tudi to, da mu bo vedno, ko se
mu bo zahotelo, na voljo s svojim telesom.
Spolno zadovoljstvo pri
ženski ni bil le tabu, bil je tudi greh, ki ga je morala povedati pri spovedi.
S pojavom ekstremnega
feminizma pa postaja tudi kritiziranje žensk in njenih napak nekakšna tabu
tema.
Čeprav nečista in
strašna, pa morda prav s tem razlogom privlačna in sveta, je kri dobila
nepogrešljivo vlogo pri izvajanju najrazličnejših obredov. Ali je imela
pomembno vlogo tudi takrat tj. pri izvajanju svete maše?
Predniki so imeli do
menstruacije zelo naraven odnos. Po eni strani so ženske svoje pinte
skrivale pred moškimi očmi, po drugi strani pa jim je- v času menstruacije, ker
pač niso nosile spodnjih hlač- med sveto mašo kapljala na tla. Nihče se ni
zaradi tega zgražal, mežnar je po koncu maše krvave madeže potresel z žagovino
in jih pometel.
Pogosto govorite tudi o molku. Ta je, po vašem, rak rana slovenske
družbe tako znotraj družine kot izven nje?
Da to drži, lahko
z vso gotovostjo trdim! Slišala sem že toliko zgodb, da do drugačnega sklepa
sploh ne bi mogla priti. Tudi iz lastnih izkušenj lahko zapišem, da se o
spolnosti tudi po drugi svetovni vojni več kot toliko ni govorilo. Še več: že
misel, povezana z njo, je veljala za greh. Naše stare mame so prebirale
brošurice kot na primer ''Krščansko devištvo za dekleta'' izpod peresa Antona
Martina Slomška, o tem, kaj jih čaka na prvo poročno noč, pa se iz njih niso
naučile. Poročene ženske, ki so v zakonu od moškega pričakovale kaj ''več'', so
bile ožigosane kot prostitutke. Zaradi molka znotraj družine se je dogajalo, da
so se travmatične spolne izkušnje prenašale iz ene generacije v drugo. Spolni
odnosi so bili za žensko trpljenje, za moškega pa užitek, do katerega je pač
moralo priti zaradi zaploditve otroka. V tem duhu s(m)o doživljali spolnost
tudi s strani duhovnikov. Molk o spolnosti je po nekaterih družinah prekletstvo
še danes.
Vaše zgodbe, povezane s spolnostjo, so krute, za sodobnega človeka
največkrat tudi neverjetne. Zakaj?
Žal predvsem zato,
ker se je o tem premalo govorilo. Težko si je predstavljati, da je še v
šestdesetih letih marsikje veljalo, da je tudi umivanje ženskega spolovila –
greh, sicer ''mali'', a vendarle. Za čas med obema vojnama je značilno, da so
bile ženske med spolnim odnosom največkrat oblečene, saj dotikanje in božanje
ni bilo v navadi. Prav tako se niso poljubljali, za takšna ''pohujšanja'' ni
bilo niti časa, saj je moški praviloma končal v nekaj minutah. Generacije
žensk, ki same niso nikoli v življenju dale pobude, so še zmeraj žive,
marsikatera, ne vse, bi lahko pritrdile mojim besedam. Za duhovščino so bili
pohujšljivi tudi modrčki, menili so namreč, da spodbujajo moško pohoto.
Na notranjih platnicah 2. knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače
(Babice, hčere, vnukinje), je odtisnjen zapisnik, z datumom 6. marec 1941. Zakaj se vam je zdelo pomemben, da ste ga
objavili?
Večkrat sem že
omenila, da so mi pri zbiranju zgodb, zlasti pri iskanju pripovedovalk, veliko
pomagali tudi duhovniki in posamezniki, ki so kot laiki raziskovali preteklost.
Eden od njih je nekoč naletel na ta zanimivi dokument in mi ga poslal. Govori o
srečanju visokih cerkvenih predstavnikov v Črnomlju. Med drugim so se obilo
obregali tudi nad uporabo ''Knaus-Oginove'' metode, ki se je že širila med
zakonci. Enoglasno so se opredelili, da je neprimerna in za zdravje zakoncev
celo škodljiva.
Nekje sem zasledil, da je bilo v prvi polovici 20. stoletja med
novorojenci okoli trideset odstotkov nezakonskih otrok. Kaže, da spolnega
nagona nista mogla imeti na vajetih, ne človek in ne Cerkev?
Včasih je bilo
prav strašljivo, ko so mi ženske pripovedovale, da so bile za vse same krive.
Župniki so v svojih pridigah pogosto grmeli s prižnic na račun prešuštnic, o
prešuštnikih so modro molčali. Najhujša kazen, ki je doletela nezakonske matere
še v času moje mladosti, je bila sramota. Kršitev šeste božje zapovedi (Ne
nečistuj), je bil v nebo vpijoč greh. Da bi rešile čast družine, smo se morale
dekleta še v moji generaciji, če smo bile noseče- poročiti.
Je pa hkrati res,
da je vztrajanje, da pari pred sklenitvijo zakona nimajo spolnih odnosov,
začelo že krepko bledeti. Nov veter je zapihal zlasti po osamosvojitvi, saj so
bili mladoporočenci deležni številnih predavanj, za katera je marsikdo od
starejših, ko je izvedel zanje, izjavil, da so ''bogokletna''. V času papeža
Janeza Pavla II je na ''intimnem področju'' zavel nov veter s ''Teologija
telesa''. Spolnosti na ''primeren način'' je Cerkev tako ustrezno odprla vrata.
Da se odnos do spolnosti v zadnjih sto letih ni dosti spremenil,
dokazujejo kritike, ki ste jih bili deležni na osebni ravni v času, ko je izšla
prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače?
Drži. Ko so me
zmerjali s pornografom, a v bolj nesramni in pritlehno - posodobljeni obliki,
se mi je zdelo, kot da se je zgodovina z Jegličem iz leta 1909 ponovila. Še po
zadnjem, lanskem intervjuju na radiu Ognjišče so me nekateri klicali in se
zgražali, češ da ne razumejo, kako je mogoče, da je ta radio zaradi mene
''spustil svoj nivo''. Ob misli, da je bilo kar nekaj duhovnikov, ki so mi
pomagali pri zbiranju zgodb, veliko bolj osveščenih in bolj prizemljenih in
sodobnih nazorov, kot ti kritiki, so me reakcije precej prizadele. Sprašujem
se, kako bodo te isti odreagirali, ko bodo dojeli bistvo zadnje papeževe
odločitve, ki praktično postavlja na glavo vse, kar jih je o spolnosti nekoč
učila Cerkev.
Ko vas poslušam, imam občutek, kot da ves čas sedite v nekakšni
spovednici in poslušate križe in težave tistih, ki prihajajo k vam, da se
izpovejo?
No, ni tako hudo,
saj se nekateri tudi vračajo, da mi povedo, da jim je uspelo premagati težave.
Veste, otresti se slabih navad, vzorcev, ki kot mlinski kamni visijo za vratom
ter potem začeti korenito spreminjati svoje življenje je nekaj najtežjega. Ljudje,
z menoj vred, pogosto točno vemo, kaj delamo narobe, a da bi kaj spremenili, da
bi nam bilo boljše? Zelo težko. Iskreno občudujem vsakega, ki mu to uspe.
Bi lahko potegnili nekaj
ključnih stvari o čem se moški in ženske najbolj razlikujemo in v čem smo si
najbolj podobni?
“Včasih je bilo razlik
ogromno. Danes, ko so si eni in drugi precej podobni že po zunanjem videzu (ko
so oblečeni, seveda), pa vedno manj.Nekoč je bil moški glava družine, ženska pa
nežna duša, materinska, dobra kuharica in varuhinja domačega ognjišča. Danes so
poslanstva precej pomešana med seboj.
Včasih so bile pravice
točno določene. Na primer: Moški je lahko šel sam v gostilno, ženska pod
nobenim pogojem! Še v moji mladosti hlače pri ženskah niso bile zaželene pri
obredih v cerkvi, pa sem letnik 1952!
Skupni imenovalec je, da
se ne znajo pogovarjati. Namesto da bi pari, ki se znajdejo v težavah, sedli za
mizo in razčistili nesporazume, iščejo nekoga tretjega, da bi v njihovem imenu
naredil čudež. Ženske se zatekajo k prijateljicam, moški pa za šank, prepad med
njimi pa se vedno bolj poglablja.
Pred leti, ko še ni bilo
vseh sort elektronskih medijev, so bili ljudje – hočeš nočeš – prisiljeni, da
se družijo. Danes, ko se išče zgolj lažjih poti, si rečejo, ti meni že ne boš
pametoval(a), se priklopijo na telefon in potem v trenutku ”pozabijo” na realni
svet! S svojim obnašanjem spravljajo v hude težave (depresijo) lastne otroke,
medsebojni odnosi se sfižijo.”
Ena bolj pretresljivih
zgodb, ki ste jo zapisali, je Mojčina zgodba?
Ko je bila knjiga že
zunaj in je Mojca svojo zgodbo prebrala, me je poklicala in šele po hlipanju je
zbrala toliko moči, da je povedala, da se zdaj, ko je prebrala svojo zgodbo v
knjigi, počuti lažje in osvobojeno. O Mojci sem spregovorila na nekem literarnem
večeru. Nenadoma se je oglasila gospa, in pred vsemi vsaj 100 udeleženci
povedala svojo nič kaj prijetno zgodbo. Ko je postavila piko na koncu stavka,
je dejala, da se zdaj počuti lažje. Ljudje moramo imeti nekoga, da mu povemo.
Se vas danes, po tisočih
slišanih zgodbah, usode ljudi še tako dotaknejo kot na začetku? Jih še kdaj
poslušate odprtih ust in rosnih oči?
Včasih se počutim tako
nemočno! Bralcem bi rada dopovedala, da te zgodbe sploh niso grozne, saj so vsi
ti ljudje preživeli. Bili so vajeni hudih stvari in trpeti. To, o čemer so mi
pripovedovali, je razkrival majhen delček njihovega življenja. Le nekaj srečnežev
je, ki jim gre vse po maslu! Drugi se v življenju srečujemo z bolečino,
trpljenjem, vzponi in padci. Doživljamo trenutke, ki so zelo boleči. In ko so
mi pri kakšni zgodbi tekle solze, me je sogovornik samo pogledal in rekel:
čakaj, Milena, saj sem živ, vesel! Tudi v mojem življenju je bilo tudi veliko
grdih stvari: sin mi je umrl zaradi glioblastoma, drugi sin je zbolel za rakom
na ščitnici. Če bi pisala o vsem, kar me je v življenju doletelo, bi nastala
debela knjiga. Pa sem se tudi prek lastne in drugih zgodb naučila, da moraš
ceniti vsak trenutek, ko mi je lepo. Zato se tudi rada veliko smejim, zato sem
vedno pripravljena, da prisluhnem, ker sama vem, kako težko je, ko nimaš
nikogar, da bi se pogovoril z njim. Tudi spomini na otroštvo so trpki, a se
prav zato danes trudim, da je mojim vnukom lepo ob meni.
Medtem ko beremo zgodbe,
zbrane v knjigah s skupnim naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, se
premalo zavedamo, da so sogovorniki vse tegobe preživeli. Te
zgodbe moramo poznati tudi zato, da ob njih spoznamo, da je treba težave, ko
pride do njih, reševati, ne pa, da jih pometamo pod preprogo. Srce me boli, ko
mi rečejo, teh zgodb ne bom bral, ker so tako grozne. Kaj pa, ko odpremo črno
kroniko v časopisu? Ne mine mesec, da ne bi ubili ženske; ne mine dan, da se ne
bi zakonci ločevali – se sploh zavedamo, koliko je pri tem ranjenih otrok, pa o
njih nihče ne govori in ne piše? Z ločitvijo starši otroku uničijo življenje.
Postanejo podobni razbiti skodelici, ki jo življenje potem bolj ali manj
uspešno zlepi skupaj. Če se nam nekaj ni
zgodilo, to ne obstaja. Naša grda navada je, da smo tako egoistični. Jaz, jaz
in še enkrat jaz. Življenje je lahko takšno ali drugačno, zato so tako pomembne
zgodbe, ki sem jih zapisovala. Sem verjetno zadnja zapisovalka, kronistka,
zgodbarka, kot včasih potovke, ki so hodile s cekarji masla in jajc, pa še
zgodbe so s seboj prinašale. Zelo pomembno mi je, da ljudje te resnične zgodbe
berejo. Da vidijo, da so okoli nas ljudje, ki so trpeli, preživeli. Bogvarij,
da se danes zgodi kaj nepredvidenega! Kako bomo preživeli, ker smo tako
razvajeni? Komur se zdi, da so zgodbe nemogoče, naj stopi na onkološki
inštitut, v Sočo, v dom za starejše in posluša, ne pa, da vidi zgolj sebe.
Ste pri kakšni od
slišanih zgodb sami pri sebi rekli: ne morem verjeti, da se to dogaja tudi pri
nas?
Naj odgovorim s konkretno
zgodbo: pogovarjala sem se z žensko, ki je že 5 let sedela v zaporu, ker je
dvignila roko nad svojega partnerja. To je storila zato, ker je 20 let
izkoriščal njo, spolno zlorabljal najprej njeno hčer in nato še njuno skupno
hčer. Torej tri ženske. Čakala je 20 let, da ji je prekipelo. Ko sem prišla v
avto, sem se tresla kot šiba na vodi. Rekla sem si, da bi ga sama ubila prvič,
ko bi videla, da posiljuje hčerko; ne bi čakala 20 let. Takrat sem na lastni
koži, a iz drugačnega zornega kota razumela ljudi, ki so naredili nekaj zelo
slabega. Pogosto jih le obsojamo, ne iščemo pa razlogov za njihova dejanja.
Najbolj so me prizadeli incesti. Zlasti če je zanje vedela mama. Ko so nekoč
nekomu podelili priznanje in sem odgovornega vprašala, ali ve, kaj je ta človek
počel učenkam, ko je še vozil avtobus, je bil njegov odziv: on je vendar
zaslužen, da imamo kanalizacijo! Ko torej tehtamo koristi, pozabimo na zlo, ki
ga nekdo prizadene šibkejšemu od sebe! O takih zgodbah bi se morali veliko več
pogovarjati ravno zato, da bi znali razločiti, kaj je prav in kaj ni. Veliko
zgodb je krutih zlasti zato, ker so bili ljudje tiho in so gledali stran.
Spolno, telesno nasilje,
pretepanje, zanemarjanje – sploh si ne moremo predstavljati, koliko je tega za
štirimi stenami. Vse, kar je povezano z otroki, je zame tako boleče; zaradi
tega tudi ne spim. Saj imajo tudi odrasli hude zgodbe, toda otrok je nemočen.
Medvrstniško nasilje je grozljivo in se dogaja, ker imamo odrasli toliko
zaščitniških mehanizmov, da se nam nasilneži upravičeno posmehujejo, saj imamo
zvezane roke. S tem jim delamo medvedjo uslugo. Ko otroku v imenu nekih
''družbenih norm in pravil'' dovoliš, da je nasilen, da počne neumnosti, da je
tudi doma sovražen in nasilen do staršev, smo dali otroku napačne vzorce, ki se
jih zlepa ne bo znebil. Ne znamo postavljati meja, zato me resno skrbi za mlade
generacije, ker so v njih tudi taki, ki so po eni strani superodličnjaki, po
drugi pa ljudje s sadistično dušo in brez najmanjše empatije. Spomnim se fanta,
starega 5, 6 let, ki je vpričo mene tunkal mačke v vodi, v sodu. Držal jih je
pod vodo in me gledal, kaj bom rekla. Poklicala sem njegovega očeta, da naj gre
pogledat, kaj počne njegov sin, on pa mu je dejal le, da tega ne sme.
Ostaniva pri otrocih in
mladih: imate občutek, da jih zanima, kako so živeli njihovi stari starši?
Načeloma ne. Če jim
pripovedujem zgodbe, pred seboj gledam naveličane obraze, ki komaj čakajo, da
neham. Morda se zganejo ob kakšnih intimnih podrobnostih. Problem je, da tudi
njihovi učitelji skoraj ničesar ne vedo. Nekoč sem razlagala, da so še v sedemdesetih
letih v Žireh naredili stopnice do vode, da so ženske hodile prat. In se je
učiteljica zgodovine razjezila, da takrat smo pa že vsi imeli pralne stroje
Zanussi. Hvala Bogu prijatelju Alfonzu, ki je imel bogat fotoarhiv, iz katerega
je hitro potegnil fotografijo, ki je
pričala, da sem imela prav. Ne učitelji ne mladi o določenih stvareh skoraj nič
ne vedo. Ko razlagam o intimi, se velikokrat počutim, kot se je počutil škof
Jeglič leta 1908, ko so ga zaradi znamenite rdeče knjižice Mladim zakoncem
njegovi zavrgli in bili jezni nanj, liberalci pa so rekli, da je pornograf. In
točno to se meni dogaja. Seveda mi ne rečejo, da sem le pornografinja, dodajo
še, da govorim o stvareh, o katerih bi morala molčati.
Mladi so danes zelo malo,
skoraj nič radovedni. Nimajo želje po dodatnem znanju ali izobraževanju, kar
zelo pogrešam, kajti naveličanost, s katero me sprejmejo, je že prav patološka.
Pri mladih je problem,
ker smo jih prepričali, da je bilo blagostanje, kot ga oni doživljajo danes, že
od veke vekov. Rak- rana naše družbe in našega šolstva je, da smo otroke napolnili
z miti, ki govorijo o preteklosti, ki pa z realnostjo nimajo popolnoma nobene
zveze. Imamo famo, da je bilo v socializmu vsega vrh glave.
Mladi pogosto pojma
nimajo, kako se je takrat res živelo, in mislijo, da je bilo do leta 1940 vse
slabo, od leta 1945 dalje pa kar naenkrat vse kot v raju! Nek miličnik mi je
povedal zgodbo, kako so miličniki še po letu 1990 reagirali, če je ženska
prišla prijavit fizično nasilje. Smejali so se ji! Vesela bodi, da te ni še
bolj. Človek je bil nekoč drugačen kot danes in tudi intimni svet, ki je tako
skrit in se tako molči o njem, caplja nekje za tem splošnim razvojem. Danes
živimo različnih hitrosti: nekateri so bili bolj sproščeni že pred 100 leti,
drugi še danes uporabljajo zunanje stranišče na ''štrbunk''!
Nedavno je k meni prišla
gospa, stara malo nad 50 let, še z ruto na glavi. Nikoli ne bomo vsi enaki niti
po načinu življenja!
Popravite me, če se
motim, a bralec dobi občutek, da zgodbe, o katerih pišete, v glavnini izvirajo
iz tradicionalnih družin. Je torej tradicionalna družina v krizi?
Največja napaka je
mišljenje, da so se te grde stvari dogajale samo v tradicionalni družini. Tako
v njej kot v vsaki drugi družini smo ljudje, ljudje pa smo takšni in drugačni.
In tudi v tradicionalni družini se znajdejo nasilneži, tako kot v kakšni drugi.
Tradicionalno družino pa imamo žal veliko bolj pod lupo kot katero koli drugo
in kar koli se tam zgodi, je vselej bolj izpostavljeno. Po eni strani imajo
prav tisti, ki to izpostavljajo, kajti glede na to, da je tradicionalna družina
največkrat tudi verna, ne moreš in ne smeš, če si predan svoji veri, doma
početi grdih stvari. Ne moreš biti nasilen do žene in otrok, moraš biti boljši,
drugačen. Res pa je, da so vrednote, ki jih ima tradicionalna družina,
preživele že številne horuke, težko jo bo dotolči! Danes so otroci iz teh
žlahtnih tradicionalnih družin, ne zgolj tradicionalnih na papirju, veliko
boljši in imajo vrednote, ki so marsikje v drugih družinah že pozabljene. Je pa
res, da je žlahtna tradicionalna družina vse redkejša. Ker to, kar je slabše, je
bolj privlačno. Tudi dogodki, ko je Neron zažgal Rim, so ostali v zgodovinskem
spominu, bolj malo ali nič pa vemo, kako so živeli preprosti ljudje.
Tradicionalno družino, ki
bo tudi v prihodnosti zaradi LGBT in podobnih vplivov strašno na preizkušnji,
bi morali veliko bolj negovati, toda na posodobljenih temeljih! Tudi
tradicionalna družina mora iti korak s časom, pomembno pa je, da jo negujemo,
ji posvečamo pozornost, ji pomagamo, da nas ne bodo požrli razni vplivi, tudi
po spreminjanju spola. Kot berem, so tudi že pri nas, celo na katoliških
gimnazijah, dijaki, ki razmišljajo o spremembi spola. Z njimi se moramo
pogovarjati, ne pa njihovih osebnih, zelo intimnih težav, odrivati na stran.
Hkrati moramo vedeti tudi, da z načinom življenja, vplivom kemikalij in
prehrane, moški, kakršnega smo poznali nekoč, izginja. Z nedavno raziskavo na
Japonskem so ugotovili, da je polovica Japoncev, starih med 18 in 34 let, še
zmeraj devičnikov. Je pri nas kaj drugače? Bel moški je še bolj na udaru. Če so
morali dedje ''trikrat na dan'', je aktualno povprečje borno: trikrat mesečno
ali celo trikrat letno. Bojim se, da bo bel moški izginil prej kot v 50 letih.
Moja generacija se je očeta bala in ga hkrati spoštovala. Kaj pa danes?
Velikokrat se otroci bolj bojijo mame kot očeta. Moški so danes bolj mehki,
občutljivi in nežni. Več je ženskega nasilja nad njimi. V 100 letih smo se
moški in ženske ter naši medsebojni odnosi precej spremenili.
Kako so zgodbe ljudi, ki
ste jih popisali, vplivale na vas osebno …?
Bila sem vzgojena, da je
vse, kar je povezano s spolnostjo, greh in umazano. Pogosto sem se spraševala,
zakaj.
Potem so mi tisti, ki so
poznali mojega deda, z nemalo vesele privoščljivosti začeli pripovedovati
zgodbe o njem. Bili so prepričani, da me bodo spravili v zadrego, saj so bile
precej pikantne. Spoznala sem, da je bil ded počel točno to, kar je moja mama
pojmovala kot grešno in slabo. Rad je imel ženske, spolnost je imel za svojo
pravico. Rojen je bil konec 19. stoletja in ko sem skozi povedano slišala na
nek način zgodovino naše družine, sem začela bolje razumeti svojo mamo, zakaj
je bila ona tako nastrojena proti intimi. Njen oče, sicer zelo pobožen mož,
dober gospodar, deloven, pošten in priden, je bil po drugi strani tipičen
predstavnik moških, ki jih je ona prezirala.
Zgodbe, povezane z dedom,
so bile zame pravo odkritje. Pomagale so mi razumeti, hkrati pa so razrešile
nekatere moje osebne travme. Deda nisem obsojala, kje pa, zdel se mi je zanimiv
možak, hkrati pa mi je bilo zaradi njega veliko lažje pri duši. Vzgojni
principi, ki sem jih bila deležna v otroštvu, so dobili novo vsebino, sama sebi
se nisem več zdela umazana, ker so me te, intimne reči, zanimale. Še danes se z
vsemi močmi borim proti molku, proti zlaganostim, sredi katerih živimo. O vsem,
tudi o najbolj kočljivih stvareh, se želim pogovarjati, saj je pogovor pomagal,
da sem se tudi sama znebila številnih predsodkov.
Velikokrat ste zapisali, da bi se morali o
zgodbah, ki ste jih zbrali več pogovarjati? Zakaj?
Čeprav živimo sredi digitalnega sveta pa le-tega žal,
pogosto občutimo tudi kot zavoro. Po eni strani nam nudi varljiv občutek, da
imamo s pomočjo različnih iskalnikov na dosegu roke vsa znanja tega sveta, po
drugi strani pa prav zato nočemo stopiti niti do bližnjega soseda in ga
povprašati, kakšne so pa njegove življenjske izkušnje.
Rečeno v prispodobi: stojimo na pragu in namesto, da
bi pogledali v nebo, kakšno je vreme, sežemo po telefonu, kjer poiščemo tam
objavljeno vremensko napoved. Danes se veliko premalo srečujemo in pogovarjamo.
Včasih mi pride v roke kakšna diplomska naloga! Polna citatov, a skoraj nič
podatkov iz ''prve roke'', iz resničnega, konkretnega življenja, ki bi bili
plod lastnega raziskovanja na terenu.
Pogosto me sprašujejo o intimnem življenju nekoč po drugih državah, pa jim odgovorim, da me ne zanima. Dovolj meni zelo zelo ljubega dela imam že z zapisovanjem domačih zgodb!
PS
Zapisana mnenja so moja, sicer zelo laična, do njih sem prišla na podlagi slišanih zgodb.
Komentarji
Objavite komentar