pa srečno, od srca!

-

 




PA SREČNO!

❤
Pred nami so trenutki, ko počasi že vstopamo v novo leto, ki je zaenkrat še čisto in belo kot nepopisan list.
Z najboljšimi željami, ki jih obilo delimo med sabo, si želimo, da bi se v prihodnjih 365 dneh pisale lepše, boljše in bolj srčne zgodbe, kot so se v letu, ki ga z nemalo grenkobe puščamo za seboj.
Čisto človeško je, da neradi priznamo, da smo naredili kaj narobe, da smo ga polomili.
Največkrat trmasto vztrajamo pri storjeni napaki, čeprav se globoko v sebi zavedamo, da si s tem delamo medvedjo uslugo.
Čez noč se težko spremenimo. Takšna je pač človeška narava. Za spremembe potrebujemo več časa.
Pogosto se sprašujemo, zakaj, za vraga, prijateljica še zmeraj vztraja pri partnerju, ki jo pretepa. Zakaj si sosed ne poišče druge službe, takšne, kjer ga delodajalec ne bo izkoriščal. Zakaj hodimo vedno znova v en in isti kotiček na obali na dopust, čeprav že vnaprej vemo, da se bomo dolgočasili in nas bodo izdatno popikali komarji.
Se potem pogledamo v ogledalo in se vprašamo, zakaj, za vraga, tudi sami živimo po enem in istem kopitu, kar pomnimo?
Zakaj se vedno manj družimo s prijatelji, zakaj se doma prepariramo zaradi ene in iste dlake v jajcu.
V naši naravi je, da imamo zlasti ob koncu leta kup želja in hrepenenj, a premalo moči in volje, da bi v novem letu naredili kakšen nov, svež, drugačen in pogumen korak.
In prav slednjih, dragi prijatelji, vam privoščim polno naročje!
Včasih zadošča že, da zamenjamo odejo, ki nam gre na živce, pa je z novo kavč veliko lepši in udobnejši, kot je bil predtem!
Franci Donko je posnel tole fotografijo s Taizejskega srečanja mladih, ki te dni poteka v Ljubljani in je, vsaj tako mislim, tudi za 🇸🇮 neverjeten vir upanja, predvsem pa luči (tudi v prispodobi), da bo morda nekoč kaj bolje.
A da se bo to zgodilo, se mora dobro, ki tiči v ljudeh, združevati, mora se med seboj povezovati, mora si podati roke.
Če bomo še naprej slepi za luč, če bomo zgolj sedeli doma in tarnali, bo še slabše.
Veliko dobrega, predvsem pa veliko zdravja, poguma, potrpežljivosti in kanček sreče naj prinese leto 2024 tudi vsem vam, ki tole berete.❤
Milena.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

-
Slika
  Ravno sem lupila česen, s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:«Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.« Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,ampak tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo. »Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem lahko bila predrzna. Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel kot običajno prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi. »Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Bral mu je levite in mu očital, da ni prav, ker namerava v obeh grešnih mestih uničiti
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več