malo drugačna božična zgodba

 

 

Danes bi vam rada zaupala Urbanovo zgodbo. Zapisala sem jo pred skoraj dvajsetimi leti.

 

Že to, da je imel Urban dvojčka - Gregorja, je nenavadno. Neka babica mi je pravila, da so v ''starih časih'' le redkokateri dvojčki preživeli. Urban in Gregor pa sta.

Žal pa je Gregor pri sedemdeset lezel na streho, lestev se mu je izmaknila, padel je na tla in se ubil.

»Pa tako sva načrtovala, kako bova skupaj praznovala stoti rojstni dan! A kaj, ko je bil trmast kot osel, » se razjezi Urban.

»Nikoli ni poslušal ne žene, ne mene, za bolj pametnega od ostalih se je imel….«

Pri teh besedah udari s palico nekajkrat ob tla, kot da bi hotel potrditi vsako besedo posebej.

Odkar ne vidi dobro, živi pri hčerki in to mu je v veliko breme. Navajen je bil samostojnosti, da je lahko počel, kar je hotel…

 

Beseda je dala besedo, v mislih se je povrnil v mladost.

Urban se najbolj spominja dne, ko je v faro prišel nov župnik. Bil je starejši in farani so se jezili, češ, da so ga k njim poslali umret. Prej so imeli mladega in zalega, potem pa ta stari »kripelj«!

 Niti to jih ni omehčalo, ko je stanovanje v farovžu odstopil učiteljskemu paru, ki se je do takrat stiskal v eni sami sobici. Bogve, kakšne namene ima, so ga opravljali.

 

Naša mama je bila bolj odločne sorte. Kar k nam ga bomo vzeli na hrano, saj je še nekaj prostora za mizo, je dejala in po maši stopila k njemu v zakristijo.

Tako se je zgodilo, da je najprej hodil na kosilo, potem pa je, po eni hudi pljučnici, dobil še sobo, v katero je navlekel toliko šare, da je v njej ostalo komaj kaj prostora za posteljo in osebne stvari.

Zelo poredko sva šla v šolo, zato sva se tudi župniku kar naprej motovilila pod nogami. Kadar je bil doma, seveda. Rad je hodil med ljudi, pomagal je pri košnji, in če se je le dalo, je zapregel konja in se odpeljal v mesto.

Šola mi ni čisto nič dišala. Bil sem bolj trde glave, drugačen od Gregorja, ki si je zlahka zapolnil vse, kaj je slišal. Z bratom sva se raje podila po gmajni, kot da bi sedela v šoli, kjer so učitelji raje kot kredo uporabljali palico.

 

Nekega dne se je župniku le posvetilo, da sva z bratom »preveč« doma. Pri kosilu je previdno načel to temo. Oče se je izgovoril, da se za pridne roke ne potrebuje še polna glava, mama pa je naju pogledala in rekla, da se ji zdi, da sva še premajhna.

''Ju bom pa jaz učil,'' se je ponudil župnik in ob tej »ponudbi« sta tudi starša utihnila.

 

Ne morem povedati, s kakšnim nelagodjem sem naslednji dan, po južini, stopil do njega. Brat je že sedel na nekem stolu, zame pa je zmanjkalo prostora in sem se usedel kar na gola tla, kjer me pričelo zebsti.

 

''Pa stoj, da ne boš dobil »volka v rit«,'' mi je dejal župnik, ko nama je začel razlagati, kaj pomeni posamezne črke.

Brat ga je poslušal z odprtimi očmi, jaz pa sem prodajal zijala in se čudil navlaki, ki jo je bilo polno od stropa do tal. Šola, še manj pa branje in pisanje, me ni prav nič zanimalo. Brat je bil drugačen. Napeto je poslušal, jaz pa sem izkoristil prvo priložnost in sem se izmuznil iz sobe.

V zimskem času naju je mama kdaj pa kdaj napodila v šolo. Tam sem hitro zadremal, ker je bil učiteljev glas zelo tih in božajoč za moja ušesa.

A proti moji volji mi je šlo računanje hitro v glavo. Veliko sem se naučil na pamet. Ko sem za birmo dobil uro, me je prešinilo, kako nerodno bi mi lahko bilo, če ne bi znal »prečitati«, koliko je ura.«

Čeprav je župnik mamo velikokrat »vzel v roke«  ter jo prosil, naj kaj postori za najino izobrazbo, ni nič pomagalo.

Več ji je pomenilo, da sva bila koristna pri domačih opravilih.

 Kolikokrat smo pri kosilu sedeli v smrtni tišini, ker so se starši bali zameriti župniku. Oče in mama sta bila ravno prav trmasta, da nista hotela popustiti.

Imel sem že petnajst let in iz majhnega drobnega fantiča sem postal velik in močan dedec, znal sem uporabljati pesti, in če se je le dalo, sem v cerkvi, med mašo, gledal za dekleti.

Hlapca, ki smo ju imeli pri hiši, sta me marsičesa naučila. Ko sta mi govorila,  kako se na najlažji način dobi ženska, kaj je treba narediti, ko se ji približaš, so mi šli lasje pokonci. Kot teliček brez glave sem letal okoli hiše in sam pri sebi momljal ter ponavljal to, kar sem slišal od njiju.

Župnik me je večkrat slišal, rekel pa ni nič. Enkrat v maju ga je oče odpeljal v Ljubljano, kjer mu je dentist izruval nekaj zob. Predtem so ga ves čas boleli. Pogosto, ko je bilo najhuje, je bil v obraz kot polna luna, ker se mu je v njih nabiral gnoj.

Spominjam se, da je po prihodu domov postal čisto drug človek. Čeprav je imel škrbasta usta, se je veliko smejal in tudi kakšno šalo je stresel. Oba z bratom sva postala ministranta.

»Dva takšna bika, kot sta onadva, nista za pred oltar!« se je zgražal oče, a nič ni pomagalo.

Pogosto je naju prosil, naj ga počakava v klopi, ker ima še to in ono postoriti.

»Ja, kaj bova pa počela?« sva sitnarila.

»Lahko štejeta do tisoč ali pa molita!«

Včasih sem počel eno, včasih drugo. Počasi sem se naučil obvladovati svoj nemir, nič več nisem bil tak, kot bi imel polne hlače sršenov.

Župnik je pri starših le dosegel, da se je brat vpisal v šolo za čevljarja. Ko je jeseni odšel od doma, mi je bilo zelo hudo.

»Kaj bo pa z menoj?« sem tarnal.

»Ti boš pa skrbnik cerkve, ključar, tudi takšne potrebujemo. Pa delal boš na kmetiji,« mi je odgovoril.

Dovolj sem bil že star, da sem lahko slutil, da ne bo vse tako, kot se je nadejal. Duh sovraštva in prezira do vsega, kar je predstavljala Cerkev, je zašel tudi v naše odročne kraje.

Nekoč so prišli po župnika in ga odpeljali. Nekdo od uniformiranih mož ga je na dvorišču grobo porinil, da je padel po tleh. Bil je ves krvav po obrazu, ko se je ponovno dvignil na noge. Cerkev so zapečatili, ljudem pa zagrozili, da bodo prišli po vsakega, ki bi pečat odlomil in vstopil v cerkev.

Pisalo se je leto 1951.

Bližal se je Božič. Zapadlo je veliko snega, več kot dva metra. V župnikovi kamri sva z mamo na skrivaj naredila jaslice. Že ves čas, kar so ga odpeljali, smo molili, da bi se vrnil domov. Pa se ni.

Vrnil se je šele konec januarja 1952, a je prišel k nam le še umret. Zapor, o katerem ni hotel govoriti, ga je popolnoma izčrpal.

»Ti si mu ministriral, ti veš, kaj je treba narediti!« je sitnarila mama. Želela je imeti pravo božično slovesnost, čeprav le v preprosti, s šaro natlačeni kamri. Poiskal sem župnikov zvezek, v katerega je pisal nedeljske pridige. Našel sem zapiske o svečanostih, ki pritičejo polnočni maši.

Kljub visokemu snegu se nas je na božični večer zbralo kar nekaj vaščanov. Na sebi sem imel ministrantsko oblačilo, ki mi je bilo že malo premajhno, a nič zato.

Božično mašo, skupaj s pridigo, sem izpeljal tako, da so se ženske jokale, moški so pa samo smrkali v robec. Ko je bilo konec ''obreda'', smo molili še rožni venec. Ura je bila že tri ponoči, ko je mama prinesla domač kruh in skledo vročih ocvirkov, soseda pa je potegnila iz cekra sladek kruh z rozinami in suhim sadjem.

Ko se oziram nazaj, v preteklost, si upam reči, da ne prej in ne pozneje nisem dočakal tako doživetega, srčnega, iskrenega Jezusovega prihoda na ta svet kot takrat.

 Župniku pa sem še danes hvaležen, da je v moje srce vsadil toliko dobrih naukov! Da je iz mene, čeprav s trudom, naredil poštenega človeka.«