Oh, ne, ne, naš sosed je najboljši na svetu!

-

 




Ljubi moji dušebrižniki.

*Ko boste naslednjič klicali na kakšno RA ali TV postajo zato, ker bodo tam objavili z menoj intervju, pa jim zagrozili, da jih ne boste več ne gledali ne poslušali, ker so se spustili na tako ''nizek nivo'' , da so skupaj z menoj spregovorili o spolnosti....
*ko se boste naslednjič križali, ko bo kdo omenil moje knjige in pri tem vzvišeno in spodobno zinili ''fuj''...
*ko boste naslednjič razglašali vsem, ki vas bodo želeli poslušati, da knjig Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače ne boste prebrali, ker ste ''pošteni'' in moralni....
*ja, ljubi moji, takrat pa se spomnite na tale zapis, ki sem ga danes našla v Slovenskih Novicah.
Veste, tudi (!) zaradi takšnih, ki rinejo z glavo v pesek, se dogajajo grde reči in tudi zaradi takšnih trpijo predvsem otroci.
Ker jim ''moralni'' in ''pošteni'' ne verjamejo, ko pripovedujejo o grozotah, ki jih doživljajo ali znotraj družine ali kjerkoli drugje.
In mene je globoko sram, da se v 21. stoletju dogajajo stvari, ki so se dogajale v mračnem 19. ali 20.stoletju.....
Globoko me je sram, da ljudje molčijo, namesto da bi spregovorili.
Globoko me je sram, da se zaradi zgodb, ki sem jih zbirala 40 let, zgražajo, spolnega in fizičnega nasilja v svoji neposredni bližini pa nočejo videti, ker se nočejo zameriti.
Pa kot je danes rekla Jasmina, ki je prišla k meni na kavo od zelo zelo daleč:"Vaše zgodbe bi morali nujno prebrati, da bi lažje razumeli in se branili, če bi se sami znašli v kočljivi situaciji."
Žal je ravno obratno: raje rinemo z glavo v pesek, zato pa se dogajajo takšne in še hujše zgodbe, kot so opisane na POVEZAVI SPODAJ👇👇👇
".....Čudovita dvoetažna hiša v idilični vasici. Fasada v barvi sonca, terasa prostrana, pod njo garaža. S sadovnjakom, vrtom, rožnatimi in rdečimi vrtnicami, cvetja, do koder seže pogled. Vse skrbno vzdrževano, negovano, lično urejeno. Nekoč so bila pred hišo nova kolesa, trampolin, bazen, vse za otroško veselje in zabavo. Opazovalčev vtis je, da imajo tam dom ljudje, ki ne živijo v pomanjkanju, so marljivi, urejeni, bržkone srečni. Zidovi pa so skrivali grozljivo družinsko zgodbo. Z razsežnostmi, ki jih v Sloveniji ne pomnimo. ...."
Še kamen bi se zjokal....
**




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več