JUTRI 2052

  Umivanje Osebna čistoča, povezana z umivanjem, ni imela splošnih pravil. Pri nekaterih boljših hišah je veljalo, da si je treba vsaj vsako soboto umiti noge. Po navadi so jih namilili do kolena, morda še kakšno ped čez. Naprej pa niso šli, ker se jim ni zdelo spodob­no. Ženske so se umivale naskrivaj, v lavorju ali lesenem škafu. Zvečer so ga prinesle v kuhinjo in se na hitro očedile v njem: obraz, roke in noge. Tega, kako naj skrbijo za čistočo med menstruacijo, niso vedele. Splošno mnenje je bilo, da so takrat nečiste in da se med nogami ne smejo dotikati. Le tiste najbolj korajžne so se razkoračile nad lavorjem in si sprale kri, ki se je praviloma že strdila po stegnih. Marsikje je vode primanjkovalo. Pomagali so si po svoje: oče se je umil prvi, za njim pa še drugi. Vodo si je pljusknil po obrazu, potem jo je otresel po tleh, da se je laže – brez dvigovanja prahu – pometalo. Zadnji so prišli na vrsto otroci, takrat pa je bila voda že gosta od umazanije. Mnogi ob spo...

Petek, 24.11.2023 danes teče že 4. dan Knjižnega sejma.  Naša stojnica se je že prvi dan spremenila tudi v ''pripovedovalnico zgodb''. Mnogi se ustavljajo, in ko me zagledajo, mi rečejo: ''Ali vam lahko še jaz nekaj povem? Poznam zanimivo zgodbo...'' Slišala sem jih že veliko. Vsaka posebej pogreje mojo dušo, saj mi pripovedovalci zgodb dajo vedeti, da sem njihova zvesta poslušalka. Tudi na Knjižnem sejmu se zato še kako zavedam globoke vsebine, že na pol preroških besed na platnici četrte knjige  Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače  : ''Poglejte, moji ljudje prihajajo!'' Se vidimo!

  SODELOVANJE V RAZLIČNOSTI  39. Slovenski knjižni sejem Gospodarsko razstavišče v Ljubljani v dvorani Kocka Od torka, 21. 11. 2023, do nedelje, 26. 11. 2023 Na letošnjem knjižnem sejmu, ki bo potekal pod sloganom  Besedo besedi , se bomo predstavile tri med seboj zelo različne avtorice, vse tri  novinarke, pisateljice in samozaložnice,   Milena Miklavčič ,  Maja   Megla   in  Katarina Keček . Menimo, da so temelj družbe in katerekoli skupnosti odnosi. Na strupenih odnosih ne moremo zgraditi konstruktivne in zdrave družbe. Vsako odnos pa se začne z odprtostjo do drugače mislečih, v strpnosti do drugih in s spoštljivim dialogom. Povezale smo se, četudi bi nas politično uvrstili v povsem različne jate. Naše skupno sodelovanje na knjižnem sejmu je zato tudi povsem simbolično: govori, da lahko, če smo voljni in pripravljeni, presegamo politične in družbene delitve ter sodelujemo na podlagi skupnih interesov. V našem primeru iz ljubezni do literat...

  V torek, 21. novembra ob 09.00 h zjutraj , odpre svoja vrata Knjižni sejem na Gospodarskem razstavišču. DVORANA KOCKA (A 2) Knjižni sejem je odlična priložnost za srečanja, in, seveda, tudi za nakup knjig. Pisatelji ne pišemo zase, pišemo za bralce. Na knjižnem sejmu boste lahko kupili naslednje knjige: 1.        Zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače , 1. 2. 3. in 4. del   2.        Ženske , še svež ponatis ženskih zgodb   3.        Kje je otrok? (krimi roman, prvenec)   4.        Kuharske prismodarije za babice in vnuke (kuharska knjiga zgodb in receptov)   Vse knjige bodo znižane s 30€ na 24 €. Prismodarije bodo le 15 € !  POMEMBNO: PRI NAKUPU DVEH ALI VEČ KNJIG PA VAS ČAKA ŠE DODATEN, ZELO PRIJAZEN POPUST!         Na knjižnem sejmu bomo maja megla, Katarina Keček in Mile...

  Na 39. Slovenskem knjižnem sejmu  na Gospodarskem razstavišču se bom predstavila z bogato knjižno bero: 1 .  knjižna zbirka (4 knjige) Ogenj, rit in kače niso za igrače (posamezna knjiga je znižana s 30 € na  24 €) 2 .  krimi roman KJE JE OTROK? knjiga je znižana s 30 € na  24 € 3.   NOVO:  ponatis ŽENSKE knjiga je znižana s 30 € na  24 € 4.  Kuharske prismodarije (knjiga za babice in vnuke) Sejemski popust 20% velja od 14.11.2023 pa do 30.11.2023! Poštnina je prav tako brezplačna! Naročilo: jutri2052@gmail.com

  https://365.rtvslo.si/arhiv/intervju/175000401 INTERVJU NA TV SLO HVALA. Zjutraj je prišel Mali k meni, da sva ponovila glasbo. Malo sem pozabila, a bo vprašan, a bodo pisali. Skratka, če koga zanimajo instrumenti iz stare Grčije in Mezopotamije- vse vem. Do danes nisem, ker me ni zanimalo. Potem sva še malo pomožvala, a ne predolgo, ker ga je ob 7h čakal zajtrk. Čisto ta mal vnuk je danes še doma. Prejle sva risala avtomobile. Priznam: pri štirih letih ga nariše bolje od mene. Sicer je omenil, da bi bila lahko – glede na leta- malo bolj vešča, a je hitro pozabil, saj sva se lotila že dinozavrov. Vmes sva dala krila tudi domišljiji. Žal je fante težje prepričati, da bi, denimo, na strehi avta ''posadili'' rože. Pri vnukinjah gre to lažje od rok. Z otrokom je tako zelo preprosto: če ve, da ga imaš rad, se sem in tja tudi stisne k tebi, drugače pa uživa, če mu delaš družbo in ga, ko se te naveliča, tudi pustiš pri miru za kakšnih pet minut. * Pri odraslih so ti odnosi z...

  Pred dnevi sem slišala zanimivo zgodbo, ki mi je dala misliti. Starši sebe, svoja dejanja, preteklost, itd. pred otroki pogosto precej idealizirajo. Otroci imajo zato občutek, da so idealni, oni pa polni napak. Tone mi je povedal tole zgodbo:«Bil sem v osmem razredu, ko so nas peljali v neko tovarno pohištva, kjer je delal tudi oče. Tam je bil navaden delavec, če lahko tako rečem, a mama in babica (njegova mama) sta njegovo delovno uspešnost, priljubljenost in pomembnost kovali v zvezde. Odraščal sem v prepričanju, da bi tovarna brez očeta propadla. No, ko smo prišli v tovarno, sem ga hotel poiskati in sem se zato ločil od skupine sošolcev. Kar naenkrat sem v lakirnici zaslišal kričanje in zmerjanje. Tisti, ki je bil glasen, je pri tem uporabljal tudi zmerljivke in zelo grde besede. Ves prestrašen sem se umaknil za neke stalaže. Čez nekaj trenutkov pa me radovednost le premaga… Z odprtimi usti sem zijal v prizor, ki se je za vse večne čase vtisnil v moj spomin: tam je stal moj oč...

redki so, ki ne bi od časa do časa občutil krivice. Včasih jih komu povzročamo tudi sami. Hote ali nehote. Takšno je pač življenje. Že kot otroci smo bili- vsaj v mojem spominu je tako zapisano- najbolj občutljivi na učitelje, ki so med nami delali razlike. Predvsem smo si zapomnili one, ki so za enako stvar ene kaznovali, druge pa samo okarali, lahko tudi pohvalili, češ, poglej, iz tega bo še nekaj nastalo, ker je tako ''prikupno poreden''. Krivice so se nam dogajale tudi v lastni družini. Otrok ima zelo izostren čut, ko gre za kaznovanje. Ne odpušča zlahka, ko vidi, da starši enega od otrok ''po riti'' za vsako figo, drugega pa nikoli. * S krivicami se potem soočamo v službi, v okolju, ker se družimo, se zabavamo, živimo. Zmeraj se najdejo posamezniki, ki ''vse lahko'' in zmeraj se najdejo žrtve, ki jim ni nič dovoljeno, saj vsako, še tako majhno napako, okolje kaznuje, jo napihne in žrtev s časom tudi izloči. * Žal, žal, žal se zadnja ...

  sram me je.... že skoraj 40 let poslušam zgodbe žensk. Nekatere od zgodb,  ki sem jih objavila v 4 knjigah OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, so bolj, druge manj krute.  Dogajalo se je celo, da so bralci menili, da je bolj malo verjetno, da so se v resnici zgodile. Ali bodo kaj podobnega izustili danes, ko posilstev ni manj, ampak več?   V t. i. ''starih časih'' so ženske posilstva skrivala, saj jim ni drugega preostalo. Če bi o tistih, ki so oskrunili njihovo telo, javno spregovorile, bi jim ljudski glas hitro poočital, da so bile ''same krive''. * Upala sem, da smo z vstopom v 21. stoletje temu norčevanju in poniževanju žensk naredili konec. Da smo postali toliko osveščeni, da se VSI skupaj zavedamo, da je posilstvo nekaj najbolj grozljivega, kar se lahko zgodi njej, otroku ali njemu. * S porastom števila različnih nevladnih organizacij, ki so - posredno in neposredno- skrbele zato, da so se začeli državljani tudi na splošno zavedati, ...