izrabljeni otroci

-

 



Zadnje čase se veliko piše  o ukradenih otrocih. Po drugi svetovni vojni se je tudi po porodnišnicah dogajalo marsikaj. Ne dolgo nazaj sem slišala zgodbo o eksperimentih, ki so jih leta 1950 delali na otrocih, ki so se rodili s hudo zlatenico. Deček, ki ga imam v mislih, je bil kasneje težak invalid, ki ni ne govoril, ne hodil. Njegova mama, ki danes šteje 90 let, več kot mesec dni po rojstvu ni imela pravice, da ga vidi. 

Eno takšno, bolj posebno zgodbo, je povedal tudi Tim.

Tim: »V našem mestu je deloval zdravnik, ki se je specializiral v Avstriji, toda zaradi splavov in drugih nekrščanskih oblik pomoči je bil odpuščen. Ostal je tudi brez vseh dovoljenj in denarja. V skrajni sili se je poročil s starejšo premožno Štajerko. Za javnost sta imela gostilno, v prvem nadstropju pa ordinacijo. Stara mama je povedala, da je bil velik specialist za ženske, ki niso mogle zanositi. V postopke je na začetku vključeval soproge, potem šele je stvar vzel v lastne roke. Par je moral občevati v ordinaciji, on ju je gledal in kontroliral, če delata vse prav. Obstajale so tudi takšne, ki so mu dovolile, da jih je kar sam oplodil. Pri nekaterih je uporabljal pomirjevala ali pa je svojo spermo prinesel v lončku, ki je bil videti kot naprstnik. ‘Zdravilo’ je s pomočjo brizge injiciral v pacientko. Ko so prišli na oblast Nemci in zasedli Štajersko, je pobegnil, ker je bil napol Jud. Za njim se je izgubila vsaka sled. Je pa za seboj pustil vidne sledi tudi v našem sorodstvu. Sinova mojega strica sta mu bila zelo, zelo podobna. Eden je potem končal medicino in je še danes priznan strokovnjak za bolezni oči. Drugi brat je postal visok bančni uslužbenec.

V 21. stoletju bi bilo zdravnikovo ravnanje moralno in tudi sicer sporno. A če človek dobro premisli, je bilo to, da je osrečil marsikatero žensko, veliko vredno. Sam se zgodbi nikoli nisem smejal, čeprav so se nekateri v naši družini ob pripovedovanju, ki je vključevalo tudi spolzke podrobnosti, zmeraj krohotali. Sem nezakonski in ne vem, kdo je moj oče. Mami noče povedati, čeprav jo že dolgo prosim, naj mi izda njegovo ime. Trdi, da je ne bi več spoštoval, če bi mi izvedel, kdo me je zaplodil.«




več zgodb, ki jih je napisalo življenje, pa najdete v 4-logiji Ogenj, rit in kače niso za igrače.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več