kako prodati svojo dušo

 

V literaturi večkrat naletimo na stavek: 'Ponosno je dvignila glavo in odšla skozi vrata, ker ni hotela pristati na ponižanja.''

Tudi iz filmov poznamo prizore, ko se junaki raje poslovijo od slave in bogastva, kot da bi izdali svoja osebna načela/vrednote.

V realnem svetu življenje ni tako idealno. Pa o tem ne bi niti razmišljala, če mi ne bi pred dnevi nekdo dejal, citiram: «Veš, Milena, beremo te in to zelo radi, komentiramo pa ne. Bojimo se, da nas pri tem zalotili tisti, ki te ne marajo.''

Prav na smeh mi je šlo, verjemite!

Žal pa je človek takšen, prežet z oportunizmom, že od nekdaj, ne šele od ''danes''.

V času pred 2. svetovno vojno so imeli ta ''veliki'' kmetje svoja omizja v gostilnah. Bogvarij, da je prisedel kakšen hlapec! Enako je bilo v cerkvi. Točno se je vedelo, čigava je bila kakšna klop! Dekleta, ki so kaj dala na svojo ''čast'', so na plesu plesala zgolj s tistimi, ki so bili zanje ''primerni''. Če so sledile svojemu srcu, se je mimogrede lahko zgodilo, da so izgubile del svojega ''kardihta''.

Pravi boom koristoljubja pa je izbruhnil po vojni, ko je partijska knjižica utirala pot do boljše službe, do boljšega položaja v družbi, do nešteto večjih in manjših bonitet, ki so bile tistim, izven tega posvečenega kroga – nedostopne.

Ne bom pozabila partijskega veljaka, ki je v svojem govoru poniževal cerkvene in to ravno v trenutku, ko so ''cerkveni kriplji'' med katerimi so bili tudi njegovi starši, šli od desete maše.

Čast ni bila le na prodaji, bila je na ''razprodaji''.

Ena najbolj norih, konfuznih in slaboumnih delitev, ki pa, žal, postaja vedno močnejša v slovenskem prostoru, je, delitev med ''nas'' in desničarje (janšiste).

Pa delitev med ''fašiste'' in ''nas''- ki imajo sebe za nadljudi, za napredne in cenjene ter spoštovane za ''vsako ceno''.

Sledijo delitve med tiste, ki verjamejo v podnebno pravičnost , covid zarote, itd. in na one z vsaj še malo zdrave pameti.

Ljudi je vedno bolj strah pomoliti nos iz lastnega mehurčka, ker so se tako zelo trudili (beri: klečeplazili), da so lahko pristali v njem!

Žal imajo tudi mehurčki hlapce, ki opravljajo najnižja dela. Za drobtinice. recimo, da po ''naročilu'' pljuvajo po ljudeh, ki so ''višji kasti'' v mehurčku odveč.

Zadnjič sem na twiterju opazila precej zaničljiv zapis na račun onih, ki kupujejo oblačila v Zari. Pa sem pokomentirala, da je zame to, da se iz Žirov odpravim v Ljubljano in spotoma zavijem še v Zaro, enak podvig kot za kakšnega snoba nakup pri Versace.

Prav smešno, če ne celo zabavno, delujejo tudi krogi, ki so se prepričali, da so smetana naše družbe. Smejejo se samo ob visoko intelektualnih šalah, berejo le posvečeno literaturo, poslušajo le vrhunsko glasbo, obiskujejo le prestižne razstave. Pa takšnih, ki so v javnosti eno, ki vsem na očeh večerjajo pri Ani Roš, na skrivaj, na poti domov, pa se bašejo s čipsom, niti ni tako malo.

V mehurčkih se je znašla tudi literatura. Da bi ''posvečeni'' brali samozaložnike?! Lepo vas prosim! Njihova čast bi bila ''poškodovana'' za vse večne čase! Pohvalijo se, da berejo sama nagrajena literarna dela, da berejo le knjige , ki so jih izdale priznane založbe. Vse ostalo ni vredno njihove pozornosti.

Ta puhlost, ki prežema sodobni svet, si najlaže predstavljam z eno čisto običajnim doživetjem:

Irena je malo mlajša od mene. Ko sta z možem gradila hišo, so bili težki časi. Zanju še težji, saj sta jo opremljala, ko je bil mož nekaj časa celo brez službe. Večino pohištva jima je naredil tast. Hiša je dihala, stanovanje je imelo dušo, v njem sem se zmeraj zelo dobro počutila. Minila so leta, kar naenkrat je bilo dovolj denarja tudi za popolno obnovo. Stanovanje jima je preuredila znana arhitektka. Bilo je neizmerno lepo, ravno za na oddajo Ambient, a brez duše, brez srca. Prazno.

Hudič je, ko človek proda samega sebe. Ko se odpove svoji duši.