dva intervjuja

-

 Spoštovani,


dva nova intervjuja, morda si boste vzeli čas in ju prebrali?



https://www.druzina.si/clanek/milena-miklavcic-molk-ki-smo-mu-patolosko-predani-je-prekletstvo-posameznega-slovenca-celotnega-naroda







https://www.iskreni.net/milena-miklavcic-molk-o-intimi-in-spolnosti-je-za-potomce-izjemno-travmaticen/









Milena Miklavčič

 

Milena se je leta 1952 rodila v Žireh. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Pedagoško gimnazijo v Ljubljani. Pri dvajsetih si je ustvarila družino, rodili so se štirje otroci.

Leta 1988 je začela delati na lokalnem radiu Sora (Škofja Loka). Leta 1999 je v okviru Tednov vseživljenjskega učenja za svoje radijsko delo prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.

Že več kot trideset let v Gorenjskem glasu objavlja Usode (resnične zgodbe) (Gorenjski Glas )

Še zmeraj piše za časopis Nedelo (Nedelo ), njene kolumne pa lahko berete  v reviji Reporter, na Domovini (Domovina), Javnost (Javnost ), Portal24 (portal24.si)

 

Literarna dela:

 

Napisala je več knjig za otroke: Abeceda iz Zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo (leta 2007 so jo razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo), Pika na B. (2008), Šnitka (2009), Marička in medvedek (2010), Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, Gal in lačne hruške (2011), Mali-veliki vrtnar (2012), Julia iz Zakajčkove ulice, Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi (2018), Kuharske prismodarije (2021) in druge.

Dve knjigi za otroke sta tudi prevedeni in ju lahko kupite na Amazonu (glej fotki)

Leta 2004 so izšle Usode, leta 2011 pa je izdala knjigo z naslovom Ženske, ki je doživela več ponatisov. Bralci so zelo dobro sprejeli tudi kriminalni roman Kje je otrok?

Prva knjiga iz tetralogije Ogenj, rit in kače niso za igrače je prišla med bralce leta 2013. Leta 2017 je sledila druga knjiga s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje. Leta 2019 so izšle Moške zgodbe. V času, ko je izbruhnil covid, je začela nastajati četrta: Poglejte, moji ljudje prihajajo!

V štirih knjigah na okoli 1400 straneh je zbranih več kot 4000 zgodb, ki jih je pisalo resnično življenje. Knjige sodijo v kategorijo ''Citizen science'' in so v slovenskem prostoru unikatne. Mileno je zanimalo predvsem življenje žensk znotraj družine, v odnosu do moža, otrok, tašče. Zapisala je zgodbe o otroštvu naših prednikov, o trpljenju, pomanjkanju. Njene sogovornice pa so ji zaupale tudi zgodbe o intimi. Naslov štirilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače je zelo star slovenski pregovor.

Milena še kar naprej zbira resnične zgodbe, saj želi zbirki dodati še peto knjigo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več