ŠE ENA MOČNA ZGODBA IZ NAŠE VSAKDANJOSTI

Včeraj sem spoznala eno tistih žensk, ki jim rečemo, da so zelo ''močne''.

Pa ni bila zmeraj takšna, kot je danes pri dobrih 55-ih.

Odraščala je skupaj s tremi brati, ker je bila ''ta mala'', so jo kar precej razvajali. Niso bili premožni, so si pa lahko marsikaj privoščili.

»Dokler se nisem poročila, se mi je zdelo, da bo tudi prihodnost enako lepa, kot so bila leta, ki sem jih preživela z domačimi.

Po dveh, treh letih se je začelo: nisem mogla zanositi. Z možem sva se podala na trnovo, mukotrpno in težko pot, ki bi nama pomagala do zanositve. Tisti, ki ste jo prehodili, veste, kako naporna je! Obiskovala sva tudi vse možne in nemožne bioenergetike, zdravilce, pregledovali so naju strokovnjaki v tujini, tudi v USA. Najini prihodki so bili namenjeni zgolj zdravljenju, veliko so pomagali tudi moji domači. Šest let truda, šest let razočaranj.

Mož se je naveličal, ni več zdržal. Odselil se je. Kakšen udarec! Pustil me je dobesedno na tleh, četudi ob spoznanju, da sem- končno- noseča. Nisem se veselila, saj se je podobno že dogajalo, le da je po dveh, treh mesecih potem prišlo do spontanega splava. Tokrat pa ne. Povedala sem možu, a me je grobo zavrnil. Okoli ovinkov mi je prišlo na ušesa, da živi pri ženski, s katero ima že štiri leta staro punčko. Šok!

Kako je mogel! Kako me je mogel držati za roko med terapijami, potem pa spustiti hlače pred drugo in pozabiti name?

Že proti koncu nosečnosti je zbolela mama. Ni dočakala, da bi videla vnuka, tako hitro je potekala bolezen. Za dva tedna sem se preselila k očetu, a je bilo žalosti v hiši toliko, da sem strahopetno pobegnila pred njo. Oče tega ni razumel, zelo mi je zameril.

Potem se je rodil Matevž. Downovček. Še en šok, še ena priložnost, ko me je življenje udarilo, da me bolj ni moglo. A sem se pobrala, otrok mi pomeni vse na svetu. A bila sem sama, na nikogar se nisem mogla nasloniti, sem in tja, ko je bilo najhuje, mi je pomagala svakinja, saj je brat živel nedaleč stran od mene.

Si predstavljate, kako je, če si s takšnim otrokom sam za vse, za povrh pa imeti še zelo odgovorno službo?

Čeprav so me pregovarjali, naj tega ne storim, sem jo zamenjala. Ker če je ne bi, bi pregorela. Ko je porodniška minila in sem šla v službo, sem prej kot v enem letu shujšala za deset kilogramov, pa že prej sem bila bolj suha kot ne.

Moj nekdanji mož je zelo nerad in zelo neredno plačeval preživnino. Brezplodni pogovori na CSD, na sodišču, z odvetnico. Denar za slednjo sem metala skozi okno, potem sem se naveličala. Za fanta sem (finančno)po najboljših močeh skrbela sama, pa je nama prav tako kar dobro šlo.

Stara sem bila sedemintrideset, ko mi svakinja- za rojstni dan - podari bon za enotedenske počitnice. 'Pojdi in se odpočij, bomo že poskrbeli za Matevža.'

S težkim srcem sem šla, saj do takrat več kot za kakšen dan (službene poti) nisva bila ločena.

Dopust ni bil običajen, saj je sodil v kategorijo dopustov, nabitih z aktivnostmi. Predvsem kolesarjenjem, trekingom, učenjem potapljanja, ipd. Tam sem spoznala Rudija, že dolgo ni bil noben moški tako prijazen do mene, kot je bil on. Spontano je naneslo, da sva bila intimna. Ni mi bilo žal, saj je bilo zelo lepo. Problem pa je bil, da je bil poročen, da je bila zato tudi intima neobvezna.

Po pravici povedano, mi je bilo vseeno.

A intima ni minila brez posledic. Zanosila sem. Še več: čez devet mesecev sem rodila dvojčici. Dve lepi, zdravi, srčkani punčki.

Spet za vse sama. Četudi sta bili pridni, veliko sta spali, nisem imela trenutka, da bi se lahko odpočila. Svakinja mi je uredila pomoč na domu, ker če ne bi, bi pregorela. Na srečo je bil Matevž v šoli, ki jo je obiskoval, zadovoljen in ni bilo histeričnih izpadov, kot jih je imel, ko sem ga vodila v vrtec.

Bolelo je, ker oče ni želel spoznati svojih vnukinj. Še zmeraj mi je zameril, ker sem ga pri žalovanju pustila samega.

Potem sem po več letih slučajno srečala ex moža. Sodeč po zunanjem videzu je meni ločitev koristila, njemu absolutno ne. Tista, ki je že bila kdaj v mojih čevljih, pozna občutek zadoščenosti, ki se porodi v duši.

Rudiju sem povedala, da imam dvojčici. Poslal mi je sms z eno samo besedo: 'Lepo''.

Sama skrbim za tri otroke, sama skrbim za preživetje, da se imamo lepo, da nam ni hudega. A tega sem se navadila.

Včasih, ko poslušam kolegice, ki, če imajo težave, najprej razmišljajo, kdo bi jim pomagal, in če jim ne pade na pamet ustrezna ideja, obsedijo in se same sebi smilijo.

Meni je življenje s takšnim objokovanjem lastne usode prizaneslo, pa verjemite, bili so trenutki, ko je bilo zelo grdo.

Upam, da je najhuje že za menoj. Trenutno imam prijatelja, prihaja občasno, je še na ''preizkušnji''. Kot ženska potrebujem tudi moške objeme in tega mi pred zgroženimi sosedami ni bilo sram priznati. No, o teh sosedih bi lahko napisala knjigo, pa ti bom o njih kaj več povedala ob kakšni drugi priložnosti.«

Vsi odziv