Umazane duše in druge zgodbe

-

 




Ljubezen in sovraštvo

Ko že mislim, da o ljudeh vem vse, kar se lahko ve, pride kaj, ko me preseneti in prizemlji. V bistvu se ne zgodi kaj ''velikega'' ali pretresljivega. A, žal: strup se že od nekdaj skriva v majhnih flaškah.
Pred dnevi me je neka gospa prosila, če ji uredim govor, ki ga bo imela ob 99 babičinem rojstnem dnevu. Kasneje je beseda dala besedo, mimogrede mi je povedala, da je članica neke zaprte FB skupine, v kateri se pogovarjajo ''marsikaj''. Radovednica, kakršna sem, sem jo vprašala, kaj ta ''marsikaj'' pomeni.
Brez težav mi je pokazala….
Verjemite, bila sem zgrožena. Nisem mogla verjeti, kako nizko se lahko ljudje (ženske) spustijo!
Vem, da je opravljanje del vsakdana zlasti pri tistih, ki imajo preveč časa pa premalo dela. Milo rečeno.
A da pišeš umazane grdobije na račun ljudi, ki jih niti ne poznajo, je pa skregano z vsako logiko.
*
Z virtualnimi pritlehnostmi imam, čeprav bolj kot ne posredno, že nekaj izkušenj. Redki med vami vedo (moji FB prijatelji, s katerimi sem se na teh blogih srečevala, so izjema), da se je neke vrste ''slovenski Facebook'' začel že davno pred tem, na katerem smo danes.
Časopisna hiša Delo je imela zanimivo spletno stran, na kateri smo pisoči lahko odprli svoj blog in pisali v njem. Kasneje, ko so tega ukinili, smo se preselili na E- Dnevnik, ki je imel podobno funkcijo. Nakar je zaživela tudi Blogozija, in to v okviru MMC portala. Kot vem, so pod budnim urednikovanjem Maje Kač izdali tudi 4-5 zajetnih knjig, v katerih so naši prispevki.
Vsi ti portali so bili na začetku, dokler so bili bolj kot ne literarno-družbeno-razmišljujoče usmerjeni, zelo prijetni. Uporabniki smo se družili tudi v živo, prirejali literarne večere, kramljali ….
Enkrat smo se srečali tudi pri meni doma.
Do zelo vročih ženskih pričkanj na nož je – vsaj kolikor vem- prišli dvakrat.
Z gospo, ki je bila glavna akterka enega od pričkanj, sva bili celo dobro prijateljici. A vse do trenutka, ko me je poklicala po telefonu in mi malodane ukazala, da ji moram pomagati prijateljico ''do konca s*ukat''. Ne da bi počakala na moj pristanek, je predlagala, naj odprem vsaj 50 različnih profilov in dotično njeno sovražnico napadam preko njih.
Mislim, da še nikoli v življenju nisem bila tako šokirana kot ravno v tistem trenutku. Marsikaj, kar mi je bilo samo po sebi umevno, se je v trenutku razblinilo.
Seveda v brutalno uničenje osebe, ki je več kot toliko nisem niti poznala, nisem pristala, sem pa izgubila prijateljico. Žal.
Omenjeni gospe sta se kasneje pobotali, kako, ne vem, jaz se nisem mogla.
Zgodba je bila zame zaključena.
*
Če so bile še v času pred internetom takšne brutalnosti del nekega lokalnega okolja, je danes drugače. Ko na FB zapišemo, da bi bilo treba neko Štefko ''s*ukat'', bere vsa Slovenija, ki ima pet minut časa, da klika po internetu.
Nasilneži lahko človeka ožigosajo in mu vzamejo dobro ime, četudi ga v živo niso še nikoli srečali.
Kako lep bi bil svet, če bi se nepotrebne, z nasiljem prežete besede spreminjale v pohvalo, v prijaznost! Si predstavljate?
Če nam gre kdo res na živce, pomenimo se z njim na 4 oči. Morda se bomo kasneje, ko bo bes minil, tudi bolje počutili.
Če le preveč razgaljamo svojo umazano dušo, jo prej ali slej ''opazijo'' tudi tisti, za katere se nam zdi, da so nam še včeraj ploskali.

*
V skoraj 40 letih, kar sem zbirala zgodbe na terenu, so se me najbolj dotaknile tiste - o nepotrebnem sovraštvu.
Zlasti, če so se dogajale znotraj družine, oziroma med tistimi, ki bi se morali imeti najbolj radi.
Kaj vse so počeli ljudje, da bi prizadeli drugega?
Človeški um si težko predstavlja kloako, ki se nabira v duši, kadar ta nekoga sovraži!

*
Nikoli ne bom razumela, od kod ta želja škodovati drugemu, ga uničiti, poteptati, prizadeti, ga raniti, žaliti, ponižati...sploh, če ga niti poznamo ne. Vsaj osebno ne.
*
O vseh teh najnižjih ''nagonih'' pišem tudi v svojih knjigah.
Tako v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače kot v zadnji, Kje je otrok?
Morda nas prebrano še toliko bolj prizemlji zato, ker je v njih polno življenja, ki se odvija okoli nas, pa ga največkrat niti opazimo ne.
👇
https://www.milenamiklavcic.com/

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več