Kako je Zalika preživela vojno

 

Zalika (1932)

 

»Našega ata je bilo zelo strah druge svetovne vojne. Nekoč je v časopisu našel zanimiv članek, ki je prepričeval Slovence, naj se odselijo v Bosno, kjer bo, če do česa pride, bolj varno. Tam da je bilo tudi veliko dobre in rodovitne zemlje, ki kar kliče po pridnih rokah. Ni dosti razmišljal: hkrati z nami se je na jug preselilo okrog sto dvajset družin. Oče je vzel s seboj veliko orodja. Ker pa je bil zelo podjeten, je v novi domovini hitro napredoval. To je bilo še toliko lažje zato, ker so bili okrog nas sami nešolani in preprosti ljudje, ki so že stoletja živeli na povsem enak način. Slovenci so se hitro organizirali in bili trdno povezani med seboj tudi prek župnije. A sreča je bila opoteča.

Oče je bil strasten zbiralec in predelovalec orožja. Sam je predeloval vojaške puške v lovske. Tega se je naučil v ruskem ujetništvu. Nekega lepega dne so se od nekod prikazali ustaši in pri hišni preiskavi to orožje tudi odkrili. Zaprli so ga in ga obsodili na smrt s streljanjem. Z njegovo usodo se nismo mogli sprijazniti. Mama je napisala Paveliču prošnjo, v kateri je navedla, da ima deset otrok in da je oče edini član družine, ki jih lahko preživlja. Na srečo je bilo prošnji ugodeno. Smrtno kazen so spremenili v 25 let ječe in ga zaprli v Jasenovcu. Med mučenjem in pretepanjem je tam kmalu tudi umrl.

Mama je na kmetiji ostala sama z otroki. To je bil zanjo hud udarec. Ni vedela, kako nasititi vse, ki so se ji obešali za krilo in skupaj z njo čakali, da se bo pokazala kakšna pametna rešitev. Morali smo, hočeš nočeš, oditi s trebuhom za kruhom. Kar razkropili smo se! Mene so dali za deklo k nekemu Nemcu, ki smo ga poznali že od prej. Oče mu je namreč pripravljal drva in vsaj toliko sem vedela, da me ne bo pretepal. Stara sem bil komaj šest let. Nikoli mi ni dal nobenega denarja, le hrane sem imela zmeraj dovolj. Kdaj pa kdaj me je tudi udaril, toda njegov sin, ki je bil duhovnik, ga je zaradi tega zmeraj karal.

Izbruhnila je vojna, ki je tudi v Bosni pokazala zobe. Pred partizani je moral bežati tudi moj gospodar. Kaj mi je kazalo drugega, kot da sem bežala z njim?! Uspelo se nam je prebiti do Dunaja. Tu pa smo doživeli bombardiranje. V tisti zmedi, ko sem bila prestrašena in čisto zmedena, sem med krvavečimi in ranjenimi, ki so jokali in klicali na pomoč, ostala živa … Med trupli sem se več dni skrivala. Po meni je gomazelo na tisoče uši. Toda tega se nisem niti zavedala. Vedela sem, da sem ostala čisto sama, da moram najti sorodnike, če hočem preživeti. Konec koncev sem bila še otrok …

Bojazljivo sem stopila do ženske, ki je imela na rokavu znak Rdečega križa, in jo prosila, če mi pomaga, da se vrnem v Slovenijo. Sprva je mislila, da se šalim, saj sem tekoče govorila nemško. Tako kot me je naučil moj gospodar. Prijela me je za roko in me odpeljala v neko hišo. Tam sem se morala sleči, obleko pa so takoj zažgali. Posadila me je v vodo in me zdrgnila. V novi obleki sem se počutila kot drug človek. Čez kakšnih pet dni so me posadili na vlak. Dobrotnica mi je stisnila v roko prepustnico in me za slovo poljubila na čelo.

Kraji, kjer sem se rodila, so mi kljub dolgoletni odsotnosti ostali v spominu in nestrpno sem čakala, da zagledam hišo, v kateri sem preživela zgodnje otroštvo. Pri sebi sem imela le svetinjico, ki mi jo je dala mama, preden sem šla služit. Kadar sem pred seboj zagledala partizane, sem prebledela in se začela tresti. V Bosni so počeli grozne reči, zato sem se jih zelo bala. Nekaj glav, ki so jih nataknili na kole, sem tudi sama videla. Pri Celju sta me ustavila dva z brzostrelkama. Nejeverno sta zmajala z glavo, ko sem jima povedala, kakšno pot imam za sabo.

Veliko sem se morala tudi skrivati, saj nekateri moški pogledi niso obetali nič dobrega. Končno sem zagledala pred seboj zvonik sv. Ane in stekla po bregu navzgor, kolikor so me noge nesle. Teta Malka, ki je ravno šla po jajca na skedenj, me je zagledala in zelo neprijazno vzkliknila: 'Pa ne, da je Štefanovčeva zalega prišla nazaj.'

Potem se je toliko omehčala, da me je povabila notri in mi dala jesti. Gledala je vame in se križala, kajti skrbelo jo je, da se prikažejo še drugi iz moje družine. Vse nam boste požrli, saj ste kot uši! A mi je vseeno, četudi s težavo, dovolila, da sem ostala. Do mene je bila zelo grda, pogosto me je lasala. Kadar so prišli k hiši partizani, sem se zmeraj skrila. O tem, kaj so v hiši počeli s teto, raje nisem razmišljala.

Potem je prišla svoboda. Vsak dan me je bolj vleklo nazaj v Bosno. Mame nisem videla že več kot osem let. Niti tega nisem vedela, ali je sploh še živa. Žal so bile vse železniške proge uničene, zato sem morala vso dolgo pot prepešačiti. Povsod so me debelo gledali, ko sem povedala, kam sem namenjena. Pazi se vojakov, da ti ne bodo storili sile, so me opozarjale ženske, medtem ko so mi stisnile v roke kos kruha. Zaradi vojne je bilo med ljudmi veliko sovraštva in nasilja. Skoraj na vsakem koraku sem poslušala zgodbe o tistih, ki so neopazno izginili in jih nihče več ni videl.

Sredi oktobra, po več kot petih mesecih, sem končno prišla domov. Živa in zdrava! V hiši še zmeraj ni bilo ne elektrike ne vode, le sveča je brlela na mizi. Kukala sem skozi okno, da bi videla, je sploh kdo doma. Končno se je na pragu prikazala mama. A ti si, mi reče s takšnim glasom, kot bi se videli včeraj, ne osem let nazaj. Želela sem jo objeti, a se je že obrnila in šla nazaj v hišo. Doma so bili le najmlajši štirje. Kje so bili starejši bratje, mama ni vedela. Še dobro, da jih ni bilo, kajti imeli smo komaj kaj jesti. Velikokrat sem šla lačna spat. Mama se sploh ni znala več smejati. Veliko je po bosansko preklinjala. Tega prej ni nikoli počela. Ko sem jo vprašala, kako je preživela vojno, je nekaj časa gledala skozme, potem pa je rekla, da je bolje, da tega ne vem. Mama sploh ni več hodila v cerkev in tudi sestra in bratje ne.

Ko sem bila stara šestnajst let, sem se zaposlila v bližnjem kombinatu. Ves zaslužek, ki ga ni bilo malo, sem redno izročala mami. S tistim denarjem je zrastel hlev, izsušili smo zemljo, da je bila primerna za obdelavo. Mama mi je ves čas obljubljala, da bo kmetija moja. Toda je že tako, da ljudje obračamo, Bog pa obrne. Ko je napočil čas, da zagospodarim, so me enostavno pognali od hiše. Brez vsega. Le vrata so se s treskom zaprla za menoj. Šla sem iskat delo in ga našla pri neki Judinji. Živela je sama, ker so ji moža in tri sinove zaklali med vojno.

V bližini je bivalo še nekaj Poljakov, Rusov, celo Nemcev in Italijanov. Med seboj smo se zelo dobro razumeli. Ne pomnim, da bi kdaj prišlo do kakšnih resnejših razprtij.

Sami smo izkopali šterno, da je bila voda bliže hiš. Dve kravi sem vodila napajat k potoku. Da mi prsi pri delu ne bi nagajale, sem jih vsak dan obvezovala s povojem. Lase sem imela zelo bujne, skrivala sem jih pod ruto. Moških nikoli nisem gledala v obraz, ker bi to pomenilo, da se jim ponujam.

Potem pa me je nekoč ustavil fant, ki ga nisem poznala, ter me vprašal, če je bil Danilo moj brat. Prikimala sem. Dejal je, da sta se skupaj borila. Hočeš, da ti pokažem, kje je njegov grob, je še dodal. Izpustila sem vile iz rok, si obrisala roke ob predpasnik in šla z njim. V globeli, ki je bila polna stoletnih smrek, me je zagrabil, porinil na tla in me posilil. Potem je poklical prijatelja, ki sta se skrivala v gošči, nakar sta me posilila še onadva. V Bosni so se v tistem času posilstva dogajala vsak dan. Vedela sem, da je bilo le vprašanje časa, kdaj bo doletelo tudi mene. Vsa krvava sem se pod noč priplazila domov. Judinja me je očedila in me po vsem telesu namazala z neko mastjo. Bala se je, da sem staknila gonorejo, s katero so bili okuženi tudi poročeni moški.

Četudi sem bila na zunaj mirna, je v meni vrelo. Lahko bi se zgodilo, da bi me vaščani kamenjali. Tudi to se je že dogajalo.

Poslovila sem se in se spet opravila na pot v Slovenijo. Tokrat je šlo hitreje, a sem vseeno potovala skoraj mesec dni. Na mnogih mestih je bila železniška proga še zmeraj prekinjena. Ne, ne, nisem šla k teti. Najprej sem se ustavila v Zagrebu, kjer sem se pridružila delovni brigadi. Potem ko so ugotovili, da sem noseča, so me nagnali. Pri nekem kmetu na Bizeljskem sem služila, dokler nisem rodila. Sina je vzel k sebi zakonski par, ki je zaradi griže med vojno izgubil dve hčerki. Zaposlila sem se v papirnici Goričane, kjer sem ostala pet let, toliko, da sem prišla k sebi. Poročila se nisem nikoli, prav tako nisem nikoli več videla mame, šla sem edinole na tetin pogreb, ko je umrla. Včasih se mi zdi, da zaradi vsega, kar sem doživela, nimam več srca niti duše. Če pa koga zanima, kako se počuti ženska, ki je nihče ni nikoli imel rad, me pa lahko obišče.«

FOTKA