Nič nas ne sme presenetiti

-

 


NIČ NAS NE SME PRESENETITI

Konec osemdesetih let je oblast uvedla novo obliko vse ljudske obrambe. V vseh vaseh, mestih, delovnih organizacijah in ustanovah so se oblikovali odbori splošnega ljudskega odpora. Znamenito geslo pod katerim so se izvajale vse dejavnosti, je bilo »NIČ NAS NE SME PRESENETITI! (NPP)«. Opremo, uniforme in tudi orožje so nabavile občine, ali delovne organizacije.

Ljudje so se mirno vdali v usodo. Kaj so pa hoteli? Če bi se ''bunili'', bi bile posledice.

Mirko je imel rad ženske, NPP mu je prišel zelo prav, saj mu ni bilo treba iskati izgovorov, ko se je za kakšen dan preselil v drugo posteljo. Nekoč pa mu žena prebrska žepe in najde škatlico, v kateri sta manjkala dva kondoma. Privije moža, ta pa se začne izvijati iz precepa z izgovorom, da jih je dobil na občini, potem pa jim je zdravnik še v praksi razložil, kako jih naj uporabljajo. Ni računal na to, da bo žena odvihra v Zdravstveni dom in napadla zdravnika, ki se mu ni niti sanjalo za kaj gre.

**.

Zanimivost s predavanja nekega JLA polkovnika v Žireh v okviru Nič nas ne sme presenetiti.

Ko je omenil padalce, ki bi skočili iz sovražnega letala, je svetoval: "Nastavite jim vile za gnoj, da se bodo ujeli nanje."

**.

Marko:«Spominjam se nekih vojaških vaj v rezervi, ko nam je neki rezervni kapetan komandiral:

-na prvi rezervni položaj nazad-

Pa pride "pravi" vojaški kapetan in vse skupaj popravi:

-komanduje je se uvjek, ide se napred, makar se ide nazad.«

 

**.

Dragica:«Veliko šal in tudi kakšna neumnost je bila izrečena na našem koncu na račun NNP

Nek nadobudni predavatelj je svetoval posebne kole za vinograde, ki naj bi služili tudi za protitankovske ovire.

Bile so pa tudi stvari, ki so bile pametne. Na vztrajanje referenta za TO, je stolpnica, v kateri sem delala, dobila zunanje požarne stopnice. K sreči ni v njej nikoli gorelo, ker ne vem, kako bi se po njih rešili iz dvanajstega nadstropja.«

 

**.

Čeprav smo akcijo "nič nas ne sme presenetiti" vzeli nadvse resno, je bila vas v tem času skoro prazna. Večina ljudi je bila v službi, doma pa le upokojenci, dva obrtnika in nekaj "popoldancev".

Predsednik krajevne skupnosti je prevzel vlogo "polkovnika". Korel, bivši partizan je prevzel obveščanje krajanov (pri vsaki hiši se dobi pijača). Matjašek, moj stric in še trije so prevzeli čuvanje gasilskega doma (blizu je bila Matjaškova zidanica).

Dva naj stražita na zvoniku, drugi pa naj čuvajo vodovodni rezervoar. Obrtniki pa naj bodo rezerva. Vsak je bil s svojo funcijo zadovoljen.

Že smo mislili, da ne bo nič, ko je pritekel fant iz sosednje vasi in pri gasilnem domu spustil rafal. Ker so bili že skoro vsi malo okajeni, ga ni nihče preveč lovil. Vseeno pa je fant kar zbežal. Zato je Matjašek z vriskanjem naznanil zmago in konec uspešne akcije.

Skoro so se že vsi razšli, ko se je od nekod primajal Korel. Bil je že dodobra nalit. Namenil se je predsedniku krajevne skupnosti predat raport.

Krenil je po stopnicah in uspel priti skoro do predzadnje stopnice,ko mu je "hitlo iz brzine v ler",a "ročna"ne dela. Zdolgimi koraki je krenil v "rikverc" in "lop"na hrbet. Obležal je, in ker je imel najmočnejši glas v vasi je tulil, da ga je bilo čut v Metliko.

Matjašek je kot po navadi prvi prišel na prizorišče in ker je imel drugi najmočnejši glas v vasi, se je zadrl:"Ljudi ! Hitro sem! Korel si je hrbtenico zlomil !"

Možje so prihajali iz vseh strani, moj stric Jože pa je vžgal "Tomo Vinkovič", pripel voz in gor zvlekel širok ploh. To je bilo v tem trenutku edino možno reševalno vozilo. Ploh so položili zraven Korelna, ga "skantali"na ploh, ga prijeli na vsaki strani, zazibali in vrgli na voz. Korel se je malo umiril vseeno pa je ritmično stokal:"O-ho-ho-ho,o-ho-ho-ho."Ni se upal migniti niti z mezincem.

Tako so počasi prispeli pred zdravstveni dom. Stric Jože je šel po "Dohtarco", Matjašek in ostali pa so dežurali pri Korelnu. Čez minuto ali dve pride po stopnicah dr.Srebočanova.

"Korel ! Dohtarca gre! Dohtarca!",se zadere Matjašek.

"Kje?"vpraša Korel.

"Lej jo tam!"Pravi Matjašek.

Korel se zdrzne, v sekundi je pozabil, zakaj pravzaprav leži na vozu, sunkovito vstane in gre doktorici nasproti, da ji bo podal roko, saj sta vendar prijatelja. Dr.Srebočanova obstane.

Ni vedela ali se naj smeje ali kaj. Hitro jih je postavila v vrsto.

"Jej! Jej! Niti eden ni trezen. Pa kaj vi mislite,da imam jaz čas za take neumnosti?"

Dodobra jih je oštela, spokali so se spredaj na voz in krenili proti Lokvici. Korel pa je za kazen sedel zadaj sam. Neprijetnost so hitro pozabili, saj so pri hotelu "Bela krajina" že na ves glas peli.(Oto Nemanič)

 

**.

Karl:«Nekaj nerazumljivega; sam sem sluzil v JLA; vsak vojak se je moral zakleti da bo branil neodvisnost Jugoslavije; prav tako vsi oficirji; to je bila njihova izbira in njihova cast braniti domovino; in domovina je bila Jugoslavija; to si zapomnite; za zmeraj; in vaso mladino poducite kaj se je takrat dogajalo.«

**.

Nekaj bistvenega si pa pozabil. Prvi teden smo se učili: »Vojnik mora izvršit svako naređenje ,osim naređenja, koje je upereno prema narodu.« In JNA je napadla svoj narod!(Oto Nemanič)

 

**.

Matjaž:« Jaz pa imam eno anekdoto iz tistih cajtov, sicer ne v zvezi z nnnp, ampak s padalom, ko je moj tata moral skočit, da je lahko delal izpit za jadralno letalo ... in skoraj priletel na bika, ker tista padala so bila drugačna kot danes, jih je bilo težje krmariti. Kmetica zraven je rekla: ma wotrok Bwožji, s ki si se pa ti wzou?

No, v istem aeroklubu je bila padalka, ki so jo osvajali vsi potrebni biki- tokrat v človeški podobi. In so izvedli desant na njen balkon, ravno takrat, ko je s svojim fantom ''sedla v padalo ...«

 več fotk pa tukaj

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več