Nič nas ne sme presenetiti
NIČ NAS NE SME PRESENETITI
Konec osemdesetih let je oblast uvedla novo obliko vse
ljudske obrambe. V vseh vaseh, mestih, delovnih organizacijah in ustanovah so
se oblikovali odbori splošnega ljudskega odpora. Znamenito geslo pod katerim so
se izvajale vse dejavnosti, je bilo »NIČ NAS NE SME PRESENETITI! (NPP)«.
Opremo, uniforme in tudi orožje so nabavile občine, ali delovne organizacije.
Ljudje so se mirno vdali v usodo. Kaj so pa hoteli? Če bi se
''bunili'', bi bile posledice.
Mirko je imel rad ženske, NPP mu je prišel zelo prav, saj mu
ni bilo treba iskati izgovorov, ko se je za kakšen dan preselil v drugo
posteljo. Nekoč pa mu žena prebrska žepe in najde škatlico, v kateri sta
manjkala dva kondoma. Privije moža, ta pa se začne izvijati iz precepa z izgovorom,
da jih je dobil na občini, potem pa jim je zdravnik še v praksi razložil, kako
jih naj uporabljajo. Ni računal na to, da bo žena odvihra v Zdravstveni dom in
napadla zdravnika, ki se mu ni niti sanjalo za kaj gre.
**.
Zanimivost s predavanja nekega JLA polkovnika v Žireh v
okviru Nič nas ne sme presenetiti.
Ko je omenil padalce, ki bi skočili iz sovražnega letala, je
svetoval: "Nastavite jim vile za gnoj, da se bodo ujeli nanje."
**.
Marko:«Spominjam se nekih vojaških vaj v rezervi, ko nam je
neki rezervni kapetan komandiral:
-na prvi rezervni položaj nazad-
Pa pride "pravi" vojaški kapetan in vse skupaj
popravi:
-komanduje je se uvjek, ide se napred, makar se ide nazad.«
**.
Dragica:«Veliko šal in tudi kakšna neumnost je bila izrečena
na našem koncu na račun NNP
Nek nadobudni predavatelj je svetoval posebne kole za
vinograde, ki naj bi služili tudi za protitankovske ovire.
Bile so pa tudi stvari, ki so bile pametne. Na vztrajanje
referenta za TO, je stolpnica, v kateri sem delala, dobila zunanje požarne
stopnice. K sreči ni v njej nikoli gorelo, ker ne vem, kako bi se po njih
rešili iz dvanajstega nadstropja.«
**.
Čeprav smo akcijo "nič nas ne sme presenetiti"
vzeli nadvse resno, je bila vas v tem času skoro prazna. Večina ljudi je bila v
službi, doma pa le upokojenci, dva obrtnika in nekaj "popoldancev".
Predsednik krajevne skupnosti je prevzel vlogo
"polkovnika". Korel, bivši partizan je prevzel obveščanje krajanov
(pri vsaki hiši se dobi pijača). Matjašek, moj stric in še trije so prevzeli
čuvanje gasilskega doma (blizu je bila Matjaškova zidanica).
Dva naj stražita na zvoniku, drugi pa naj čuvajo vodovodni
rezervoar. Obrtniki pa naj bodo rezerva. Vsak je bil s svojo funcijo
zadovoljen.
Že smo mislili, da ne bo nič, ko je pritekel fant iz
sosednje vasi in pri gasilnem domu spustil rafal. Ker so bili že skoro vsi malo
okajeni, ga ni nihče preveč lovil. Vseeno pa je fant kar zbežal. Zato je
Matjašek z vriskanjem naznanil zmago in konec uspešne akcije.
Skoro so se že vsi razšli, ko se je od nekod primajal Korel.
Bil je že dodobra nalit. Namenil se je predsedniku krajevne skupnosti predat
raport.
Krenil je po stopnicah in uspel priti skoro do predzadnje
stopnice,ko mu je "hitlo iz brzine v ler",a "ročna"ne dela.
Zdolgimi koraki je krenil v "rikverc" in "lop"na hrbet. Obležal
je, in ker je imel najmočnejši glas v vasi je tulil, da ga je bilo čut v
Metliko.
Matjašek je kot po navadi prvi prišel na prizorišče in ker
je imel drugi najmočnejši glas v vasi, se je zadrl:"Ljudi ! Hitro sem!
Korel si je hrbtenico zlomil !"
Možje so prihajali iz vseh strani, moj stric Jože pa je
vžgal "Tomo Vinkovič", pripel voz in gor zvlekel širok ploh. To je
bilo v tem trenutku edino možno reševalno vozilo. Ploh so položili zraven
Korelna, ga "skantali"na ploh, ga prijeli na vsaki strani, zazibali
in vrgli na voz. Korel se je malo umiril vseeno pa je ritmično
stokal:"O-ho-ho-ho,o-ho-ho-ho."Ni se upal migniti niti z mezincem.
Tako so počasi prispeli pred zdravstveni dom. Stric Jože je
šel po "Dohtarco", Matjašek in ostali pa so dežurali pri Korelnu. Čez
minuto ali dve pride po stopnicah dr.Srebočanova.
"Korel ! Dohtarca gre! Dohtarca!",se zadere
Matjašek.
"Kje?"vpraša Korel.
"Lej jo tam!"Pravi Matjašek.
Korel se zdrzne, v sekundi je pozabil, zakaj pravzaprav leži
na vozu, sunkovito vstane in gre doktorici nasproti, da ji bo podal roko, saj
sta vendar prijatelja. Dr.Srebočanova obstane.
Ni vedela ali se naj smeje ali kaj. Hitro jih je postavila v
vrsto.
"Jej! Jej! Niti eden ni trezen. Pa kaj vi mislite,da
imam jaz čas za take neumnosti?"
Dodobra jih je oštela, spokali so se spredaj na voz in
krenili proti Lokvici. Korel pa je za kazen sedel zadaj sam. Neprijetnost so
hitro pozabili, saj so pri hotelu "Bela krajina" že na ves glas
peli.(Oto Nemanič)
**.
Karl:«Nekaj nerazumljivega; sam sem sluzil v JLA; vsak vojak
se je moral zakleti da bo branil neodvisnost Jugoslavije; prav tako vsi
oficirji; to je bila njihova izbira in njihova cast braniti domovino; in
domovina je bila Jugoslavija; to si zapomnite; za zmeraj; in vaso mladino
poducite kaj se je takrat dogajalo.«
**.
Nekaj bistvenega si pa pozabil. Prvi teden smo se učili: »Vojnik
mora izvršit svako naređenje ,osim naređenja, koje je upereno prema narodu.« In
JNA je napadla svoj narod!(Oto Nemanič)
**.
Matjaž:« Jaz pa imam eno anekdoto iz tistih cajtov, sicer ne
v zvezi z nnnp, ampak s padalom, ko je moj tata moral skočit, da je lahko delal
izpit za jadralno letalo ... in skoraj priletel na bika, ker tista padala so
bila drugačna kot danes, jih je bilo težje krmariti. Kmetica zraven je rekla:
ma wotrok Bwožji, s ki si se pa ti wzou?
No, v istem aeroklubu je bila padalka, ki so jo osvajali vsi
potrebni biki- tokrat v človeški podobi. In so izvedli desant na njen balkon, ravno
takrat, ko je s svojim fantom ''sedla v padalo ...«
Komentarji
Objavite komentar