Vanja

 

Imajo ženske res več zanimivih zgodb o svojem življenju kot moški? Ali se jim, kot kaže, nenehno nekaj dogaja, kar pa znajo potem tudi oviti s pravimi besedami, da jim radi prisluhnemo? Ali pa so preprosto bolj drzne in nimajo dlake na jeziku, ko razčlenjujejo napake, ki so jih storile in se »sončijo« ob lepih trenutkih, ki so jih doživele?

Vanjo, s katero sem poklepetala tokrat, sodi v tisto najbolj ustvarjalno generacijo žensk. Vodi manjši laboratorij, je zelo ambiciozna, rada potuje, skrbi za svoje dobro počutje, istočasno pa se zelo dobro znajde tudi v (zaenkrat še) moškemu svetu, v katerem je treba sklepati posle, biti čuječ in nenehno na preži.

»Veljala sem za zelo perspektivno in ambiciozno študentko. V prvem letniku, ki sem ga zaključila že na začetku junija, sem imela same desetke. Ker sem si morala denar za študij služiti sama, sem si med počitnicami našla delo v firmi, v kateri delam še danes. Moje, sicer skromno znanje, jim je še kako prav prišlo. Bila sem mlada, polna elana in zdelo se mi je, da moram dati od sebe vse, kar lahko. V službi sem ostajala dlje kot je bilo potrebno, zanimali so me določeni projekti, pridružila sem se skupini, ki so mi bili podobni. Naša prizadevanja je opazil tudi direktor in nas nekoč povabil k sebi na prigrizek. Od mene je bil starejši več kot trideset let, a bil je zadosti šarmanten, da sem kot mlado in naivno dekle sprejela njegova osvajanja. Seveda ni ostalo le pri tem. Jeseni, ko se je bilo treba vrniti v Ljubljano ter nadaljevati s študijem, je naredil vse, da me je pregovoril, naj ostanem vsaj še leto dni. Da brez mene ne morejo, da bodo propadli, da sem gonilna sila podjetja, ki se je hitro razvijalo.  Bila sem v dilemi, kaj naj storim. Ni mi bilo lahko, ne nazadnje sem vedela, da bom izgubila študijske prijatelje, po drugi strani pa me je mikal denar, ki mi ga je obljubljal in seveda, on sam. Vzel mi je nedolžnost in sploh je bil dovolj izkušen ljubimec, da sem imela zaradi njega mehke noge. Na veliko žalost svojih staršev, ki so mi želeli dobro, zato so si tudi trgali od ust, da so mi z manjšimi prispevki pomagali prvo leto pri študiju, sem pristala na vse, za kar me je moj direktor prosil. Janez mi je pristanek bogato poplačal, kupil mi je manjše stanovanje, kar mi je, kot dekletu z dežele, kjer nisem imela niti svoje sobe, ogromno pomenilo. Le v tistih dnevih, ko je bil on doma pri družini, jaz pa sama in osamljena, sem se začela tolči po glavi nad lastno neumnostjo. Moram povedati, da se je eno leto podaljšalo v dve, tri, tako da študija vse do danes nisem ne nadaljevala, ne končala, » prične s svojo nenavadno zgodbo Vanja.

Vseeno pa je po klinu uspešnosti v podjetju, kjer je bila zaposlena, uspešno lezla proti vrhu. Sicer so nekateri namigovali, da zato, ker je v tesnih stikih z generalnim, a tisti, bolj realni, so na njen uspeh gledali z odobravanjem, saj bi se v kriznih obdobjih, katerih je bilo kar nekaj, vsem slabo pisalo, če ne bi bilo njene poslovne iznajdljivosti. V času osamosvajanja je bila firma med prvimi, ki je prešla v zasebne roke.

»Moja usoda je bila s tem korakom zapečatena. Nečesa, kar je bilo del mene, pač nisem mogla prepustiti usodi in to je še kako dobro vedel tudi Janez. S tem me je pravzaprav kupil, za zmeraj privezal nase in na službeni stol,« reče ironično zafrkljivo.

V tistem času pa so se dogajali še drugi pretresi. Vanjina sestra, ki si je ustvarila družino, imela dva majhna otroka, je čez noč pustila vse in se preselila k moškemu, ki je živel na drugem koncu Slovenije.

»Sestra je bila že od nekdaj zelo labilna, hitro je nasedla moškim čarom in z nekaj lepimi besedami se jo je dalo pregovoriti v marsikaj. Svak, vsa čast mu, da jo je prenašal, je bil drugačen. Brez njegove skrbi in pozornosti, kdo ve, če bi nečaka sploh dočakala prvo leto starosti, ker ju je sestra že takrat občasno pustila sama in se izgubila po svojih poteh. Ko se je vrnila, ju je napadla s svojo agresivno in posesivno ljubeznijo, zaradi katere nikogar ni spustila blizu, potem pa jo je nekaj pičilo…in spet je nekaj časa ni bilo. Nečaka sta bila stara kakšne tri leta, ko je sestra imela enega svojih »čudnih obdobij«. Ker pa jo domov ni bilo dlje kot običajno, smo jo pričeli iskati. Vključila se je tudi policija, a brez uspeha. Potem me nekoč, ko je potrebovala malo več denarja, pokliče sama in mi pove, da je ne bo več vrnila, da je našla »ljubezen svojega življenja«. Bila sem šokirana in najprej sem ju vprašala, kaj bo pa z otrokoma. Lahko ju ti vzameš, kakor hočeš, briga me, mi je odvrnila in odložila telefon.«

II.

 

V času, ko je njena sestra izginila z ljubimcem, se je ravno nehala žreti zaradi tega, ker je zamrazila študij in se navezala na starejšega moškega. Uredila si je življenje po svoje, preživljala večji del dneva v službi in uživala. Potem pa, kot strela z jasnega, trešči vanjo svakov telefonski klic, ki jo je sprva silno razjezil, a ko se je pomirila, je pričela tuhtati, kakšna je njena dolžnost.

»Da ne bo kdo mislil, da sem kakšna Mati Terezija, še zdaleč ne. Novica o tem, kaj je naredila moja sestra, me je zelo razjezila. Še bolj pa svak, ki se je jokal in tarnal, češ, kaj bo, ker je le ubog moški in mu je skrb za otroke tuja. Najprej sem ga nahrulila, da če že neumno razmišlja, naj vsaj teh neumnosti ne razglaša na glas. Potem sem se spomnila lastnega otroštva, moje nebogljene mame, ki ob vsej skrbi za služenje denarja, z otroki ni znala ravnati, kaj šele, da bi se jim znala posvečati. Tako je naneslo, da sem, z veliko jeze v srcu, ob sobotah odhajala domov(svak in sestra sta živela v Vanjinem rojstnem kraju) in poskrbela za uboga otroka, ki sta bila zmeraj lačna, sitna in umazana, da bolj nista mogla biti. Svak je delal v neki mehanični delavnici, za otroke pa res ni imel nobenega občutka. Zato, ker me konec tedna nikoli ni bilo doma,  je pričel godrnjati tudi moj Janez, in tako je naneslo, da sem dečka čez vikend raje odpeljala s seboj. Zaradi tega se je vidno oddahnilo tako svaku kot moji mami. V očeh sem jima brala, kako ju je groza odgovornosti. Najraje bi ju preklela, a kaj, ko se to ne bi spodobilo. Otroka sta bila pridna, ubogljiva, nikoli nista izsiljevala ali kako drugače terjala mojo pozornost. Kamor sem ju postavila, tam sta obsedela. Ko sem ju opazovala, kako sta se z enim samim polomljenim tovornjakom lahko igrala celo popoldne, me je imelo, da bi se zjokala. Iz posameznih besed, ki sta jih spregovorila, sem ugotovila, da sta bila večji del dneva sama, da sta za svojo mamo- mojo sestro, komaj vedela, da obstaja. V knjižnici sem si izposodila knjigo o psihofizičnem razvoju otroka, z grozo v očeh sem ugotavljala, da sta moja nečaka pravzaprav zaostala, saj sta bila mentalno še zmeraj na stopnji enoletnega otroka. Zasmilila sta se mi v dno srca in nekoč, ko Janeza ni bilo pri meni, sta ponoči zlezla v mojo posteljo, se stisnila v klobčič, me objela okoli vratu….oh.,..mislila sem, da mi bo počilo srce od žalosti,« se spominja Vanja sleherne podrobnosti.

Takrat se je odločila, da ju obdrži pri sebi. Odločitev je bila hipna, v navalu čustev, a je pozneje ni nikoli obžalovala. Kljub temu, da sta fanta, danes že v najstniških letih, še zmeraj prijavljena  pri očetu, sta domala sleherni dan preživela s svojo teto Vanjo.

»Za vzgojo sem imela dve levi roki. Nič mi ni šlo od rok. Zdelo se mi je, da če se bom potrudila, ju bom čez noč naučila govorjenja, prepevanja otroških pesmic in vsega, kar bi morali triletniki znati. Fanta, Peter in Jani, pa sta potrebovala le veliko ljubezni, ki jima jo moja sestra očitno ni bila sposobna dati. V službi nisem mogla vzeti dopusta, imeli smo neke hude težave z naročili, v hrbet pa mi je skakal tudi Janez, ki ni bil vajen, da bi bil še kdo drug v središču moje pozornosti. Zelo sem trpela, shujšala sem do kosti, saj sem imela pri dobrih tridesetih letih na grbi toliko obveznosti, da se mi je že mešalo. Jezilo me je tudi to, da se svak  za sinova ni prav nič brigal, kadarkoli sem se- ob koncu tedna- želela malo odpočiti, me je zavrnil, da otrok ne more vzeti k sebi, ker ima »preveč dela«. Na srečo me je mama kmalu obvestila, da si je našel drugo in naj ne računam več nanj. Hehehe, ko bi me takrat slišala, kako sem preklinjala in ga pošiljala v maloro. Svojo ničvredno sestro pa prav tako. Po pravici ti povem, takoj bi glasovala za zakon, po katerem bi morali vsi, ki se odločajo za otroke, najprej preveriti svoje »podstrešje«. To, da ima lahko danes otroke vsak bedak, to ne pelje nikamor. Aja, moja sestra si je s tistim tipom, s katerim je živela, omislila še enega otroka, in ko sem to izvedela, sem šla k njej, da mi je podpisala dokument, s katerim se je obvezala, da mi več ne podtakne nobenega svojih otrok. Amen. Pika. O tem, v kakšnih razmerah je živela v tistem na pol ciganskem okolju, ne bi izgubljala besed, gledala sem stran, ker me je bolelo srce, ko sem pomislila, kje bo odraščal otrok, ki se mu po žilah pretaka tudi moja kri. Dobesedno grozljivo je, kako brez kančka razuma so nekatere ženske, ki se dajejo dol s prvim ničvrednežem, ki pride mimo in jim igra na orglice.«

 

III.

Pridejo trenutki, ko hvalimo nebo, da se pri nas, v Sloveniji, marsikaj, če že ne vse, uredi preko zvez in poznanstev. Vanji so prišle prav njene kolegice iz študentskih časov takrat, ko je nečaka vpisovala v vrtec in pozneje v šolo. Nihče je ni preveč obremenjeval s formalnostmi, da je le bilo zakonu zadoščeno na papirju, pa so bili vsi zadovoljni.

»Velikokrat sem se spraševala, bi bila sposobna lastne otroke ljubiti tako kot ljubim nečaka? Odgovora ne najdem in ga, žal, verjetno nikoli ne bom, kajti vlak za rojevanje sem že zamudila,« reče s trpkim nasmehom.

Bolelo jo je, ker so se vsi, ki bi lahko za otroka kaj naredili, umaknili. Svak je po nekaj letih, ko je zaživel v novem gnezdu, pozabil celo na vljudnostne obiske. Prišel je le, če ga je prisilila, ker ni želela, da otroka odraščata, ne da bi vsaj poznala očeta. Njune mame, Vanjine sestre, pa sploh ni bilo na spregled.

»Danes dobivam ošpice, ko poslušam nekatere ženske, ko glasno uveljavljajo svoje mnenje o tem, kako lepo je biti samski in brez obveznosti. Postali smo grozni: egoistični in pokvarjeni, saj svojo idejo o tem, da smo pomembni le sami in nihče drug, celo širimo. Verjetno k temu razčlovečenju odnosov nekaj pripomore tudi vzgoja. Starši z razvajanjem svojim otrokom kopljejo grob…Zakaj se tudi moja mama strinja, da nečaka, njena vnuka, vzgajam jaz in ne njuna mama? Zato, ker je to najmanj obremenjujoče zanjo. Nobenih obveznosti nima, nič. Kadar dobi slabo vest, nas obišče s cekarjem nepotrebnih neumnosti za otroka, potem pa odide in malo mar ji je, kako živim,« nadaljuje s svojo zgodbo Vanja.

V svojem intimnem življenju pa je doživela stresen udarec takrat, ko se je njen partner odločil, da se bo upokojil. Prepustil ji je sicer svojo pisarno, istočasno pa jo je postavil pred dejstvo, da naj na ločitev pozabi, da imata z ženo preveč skupnega, da bi jo zapustil.

»Bilo je grozno. Prej je prihajal domala vsak dan, ostajal vsaj kakšno uro ali dve, in četudi zaradi njegovih let nisva več spala skupaj, je bil do mene zelo ljubezniv in pozoren. Pravzaprav je najina zveza prerasla v prijateljstvo, kar mi je veliko pomenilo, čeprav sem, to odkrito povem, močno pogrešala tudi ljubljenje. Njegova žena je bila hud astmatik, preselila sta se v vikend, ki ga je imel v Istri in še danes mi ni jasno, kako je lahko več kot dvajset let najinega skupnega življenja čez noč odpisal. Ja, ja, saj vem, da delim podobno usodo vseh zavrženih ljubic, ki mislijo, da bodo ostale v središču pozornosti svojega moškega do zadnjega dne. Pač….moški so skrajni egoisti in tudi moj je izbral  tisto pot, ki mu bo, po njegovem, na starost prinesla večjo varnost.«

Vanja o sebi ne govori kot o popolni ženski. Zaveda se, da ima veliko napak, med katerimi je poglavitna tista, da se težko prilagaja. Zlasti v partnerstvu. Moški, s katerimi se je po tistem, ko je ostala sama, zapuščali, so jo v glavnem zato, ker ob njej niso zdržali. Bila je preveč zahtevna, dosledna, preveč delovna.

»Oni pa bi radi, da sem kje blizu in jim stržem ter jih božam,« reče med smehom, tako da ne vem, misli resno, ali se šali.

Če bi živela pred petdesetimi leti, bi ji rekli, da je »lahka«, ker je partnerje menjala pogosteje kot si je tudi sama želela.

»Pa tega ne bi počela, če bi naletela na nekoga, ki bi bil imel močan karakter. Zlasti pa dosleden. In ki bi me sprejel v paketu z obema otrokoma, ki sta še zmeraj v puberteti. Nekoč mi je nekdo rekel, pa je bil v vseh pogledih dokaj primeren, naj se ju znebim, potem pa se bova lahko kaj več »pogovarjala«: Te besede so bile povod, da sem ga postavila pred vrata. Zavozila sem življenje, nisem si ustvarila lastne družine, ko je bil za to čas, bila sem ljubica starejšemu moškemu, kar ne bi bilo treba, saj bi lahko dobila mlajšega, a nikoli in nikdar pa ne bi naredila tega, da bi se odpovedala nečakoma, ki nista nič kriva. In ki imata samo mene. To pa bi bil zločin, ki bi ga mi ne odpustili nobeni bogovi, kaj šele jaz, sama,« je dejala ob koncu, preden sva se spustili v podrobnosti, ki pa bodo ostale le med nama.