Zgodbe, na katere sem že malo pozabila

 

Rupnikova linija v očeh Bartelčkovega Franca

Med tistimi, ki jim  zmeraj z velikim zanimanjem prisluhnem, je tudi Franc Jereb, Barteljčkov z Jezerske ulice.

Že kot  mulc je služil pri Omejcu v Rovtah. Tja je prišel marca meseca leta 1932, ko mu je bilo enajst let. Hrib Strmica, ki je bil pozneje prodan vojski za gradnjo bunkerjev, je bil skoraj v celoti last tega kmeta. Ko so leta 1935 pričeli hoditi tam okoli geometri in začeli z različnimi meritvami, so med drugim   naredili tudi prve specialke, ki so marsikje v uporabi še danes. Leto kasneje  je prišla jugoslovanska vojska in se nastanila pod Strmico. Nanje Franca vežejo v glavnem prijetni spomini.

»Nekoč me je ustavila žandarmarija, ker sem se od Omejca vračal domov. V žepu sem imel fotografijo, na kateri sem bil v vojaški uniformi. Razložil sem, da so me vojaki, ki so bili nastanjeni pri Omejcu, malo za šalo, malo zares,  preoblekli in me potem fotografirali. Takrat se mi je zelo fajn zdelo, žandarji pa so moje besede vseeno preverili.«

S svojimi spomini se je želel osredotočiti predvsem na gradnjo bunkerjev Rupnikove linije, o katerih so pred časom tekle v Žireh vroče in zanimive polemike.

 »Omejc je bil sicer velik kmet, toda zelo zadolžen. Imel je za okoli 100.000 dinarjev dolgov, kar je zneslo približno vrednost stotih krav. Ko je prodal svet za bunkerje, je dobil toliko denarja, da je lahko poravnal vse dolgove. Kot zanimivost naj povem, da je bil takrat kvadratni meter zemlje vreden 1, 25 par. Potem si lahko predstavljate, kakšen velik kos so kupili od njega! Določene stvari so pri gradnji bunkerjev vojaki delali sami. Najeli so tudi delavce, ki so pomagali. Jeseni  1939 so  začeli graditi velik objekt med Strmico in Ojstrim vrhom. Najprej pa so do tja zgradili vojaško cesto. Zelo pomembno delo so imeli mojstri – železokrivci. Med železne armature so vstavljali posebne dvojne  špirale, ki so jih delavci navijali ročno. Za to delo so najeli mene. Bilo mi je  sedemnajst let in vsak dinar mi je prav prišel, saj sem bil pri Omejcu le na hrani in kakšno obleko mi je kupil.«

Koliko železa pa je bilo porabljenega za gradnjo bunkerja?

Sliši se neverjetno, toda samo en bunker je »požrl« 95.000 kilogramov železa, to je 9 in pol vagonov. Porabili smo 1600 kubičnih metrov betona. Za gradnjo Rupnikove linije sta bila zadolžena dva nadzornika: Dukič in Dedek.

Kakšen je bil vaš delovni dan?

Delali smo od sedmih do opoldne, ko smo šli za eno uro na kosilo. Potem smo nadaljevali do poznega večera. Železokrivci smo bili plačani po 4,50 dinarjev, malo več, kot so dobili vojaki. Spomladi 1939 so  začeli delati objekte v Žireh, v Maršaku, protitankovske ovire na Petronovem travniku in  žičnat objekt pri Kajtanu v Žireh. Vendar so  te objekte, tudi tiste na Čevljarski ulici, gradili  brez železne konstrukcije. Ko so zaradi asfaltiranja hoteli bunker pred leti le premakniti z njegovega mesta, se je sesul kot škatla iz kart. Tako se je, več let po izgradnji, izkazalo, da ti objekti ne bi zdržali nobene granate, nudili bi zaščito le pred pešadijskim orožjem.

Na začetku aprila 1939. leta je prišel Franc delat v Žiri k vojski. Četa je bila nastanjena pri Gantarju v Brekovicah. Kontrolirala je vsa dela pri gradnji bunkerjev v Žireh. Vendar se je že kmalu vrnil  k svojemu nekdanjemu šefu Gognovcu.

» Septembra smo odšli na delo v Gorenjo vas, kjer smo vezali železo na Ajnžkovem travniku. Izdelovali smo cele mreže, ki so jih potem odvažali na Hlavče Njive. Tam  je bil en bunker že zabetoniran, na drugem so že bile položene železne armature. Dela je bilo toliko, da smo vsak večer delali do desetih. Pozimi, ko je bilo – 15ºC,  nismo imeli nobenih rokavic. Bilo je tako mrzlo, da  nam je železo ledenelo na prste. Delali smo s krvavimi rokami, toda vseeno smo zdržali. Samo eden je bil, ki je delal z rokavicami, toda potem ko je vsak dan uničil vsaj ene,  je kmalu odšel. Ostali smo zdržali do božiča 1940. leta. Naslednje leto smo začeli z montažo najprej na Hlavčih Njivah. Tam so bili trije bunkerji: vhodni in še dva  na vrhu hriba. Pri zadnjih dveh se ni dalo priti ne ven  ne noter. Pod zemljo so bili med seboj povezani z rovi. Zaradi začetka vojne noben od teh objektov ni bil končan. To si upam trditi, ker sem videl načrte in tam bi bili vsi ti bunkerji, ki so še danes vidni že od daleč, zamaskirani in zasuti z zemljo.

31. marca 1941 je prišla komanda, da moramo prenehati z delom. Dopoldan so gor še vozili mašine, popoldan so se že vračale. Starojugoslovanska vojska je kar odšla, brez najmanjšega odpora.

Naloga teh objektov po Žireh je bilo braniti žične ovire, ki so bile razmeščene po kraju. Vendar tudi tukaj delo ni bilo dokončano, saj bi morala biti oba objekta na Brckovem in pri Svetletu  med seboj povezana z rovom. To je bila prva linija.

Druga je tekla  po vznožju Žigonovega in Svetletovega griča, tja do Rakulka.

Tretja  pa po vrhu Žirovskega vrha, kjer so še danes zgrajeni največji  bunkerji.

Če bi takrat z gradnjo končali, bi bilo Rupnikovo linijo res z veseljem pokazati obiskovalcem. Videli bi, kje bi bil prostor za vojakov počitek, za hranjenje, za druge aktivnosti.«

Govorilo se je, da se je dalo pri gradnji bunkerjev obogateti. Kaj ste si vi kupili za prisluženi denar?

»Imel sem okoli 5000 dinarjev prihranjenega. Oče in mama sta kupila Buhčevo žago. S težavo sta zbrala  500 dinarjev, da sta imela za polog. Jureč jima je bil na banki za poroka. Obresti sta že plačevala, glavnice pa ne. Tik pred vojno me je mama prosila, če bi bil pripravljen dolg poravnati. Rade volje sem jima ustregel. Tako sem za vse garanje, s katerim je bilo prepleteno njuno življenje, očetu in materi polepšal preostanek življenja in to mi je še danes v veliko zadoščenje.«

Med vojno se je govorilo, da so Nemci bunkerje zastrupili, da bi jih ne uporabljali partizani.

Italijani pa so ravnali drugače. Bunkerje, ki so bili »obrnjeni« proti njim, so  vse do zadnjega porušili.  Nekaj zaradi varnosti, nekaj pa tudi zaradi velikih količin železa, ki so ga skrivali zidovi.