Življenje Maksa Ranta

 

fotka je simbolična

Življenje, kot ga ni imel vsak

Včasih, po toliko letih poslušanja različnih zgodb, se mi zdi, da vem že skoraj vse. Da je pravzaprav nemogoče, da bi lahko slišala še kaj drugačnega. A vsakič znova, ko potrkam na nova vrata, ko spoznam novo ''usodo'', boleče in trpko spoznavam, da ima življenje toliko različnih različic, da je nemogoče, da bi v naslednjih 100 letih spoznala vse. Takšne misli so me prevevale tudi ob obisku Maksa iz Kranja. Ko sva si stisnila roki, nisem niti slutila, da prijazni gospod s poljanskim naglasom v sebi skriva toliko bridkosti in gorja.

''Doma sem bil v Volaki,'' je začel. ''Bili smo zelo revni, ata je bil zaposlen pri lesnem trgovcu, ki je imel takrat v lasti celotno območje gozda Blegoša in Pokljuke. Bilo nas je veliko pri hiši, vsako leto se je rodil nov otrok in ko sem bil star devet let, sem šel služit. Še danes se je spomnim, kako je tista gospodinja vstopila v hišo in rekla mami, da bi enega od otrok vzela s seboj. Da mu ne bo v Davči nič hudega. Da bo dovolj jesti. Pa me je zvabila.

Tri tedne nisem smel niti pomisliti, da bi šel domov na obisk. Pa tak otrok sem še bil…

Ko je napočil dan, ko sem jo ves vesel in srečen ubral proti domu, me je že na pragu stisnilo pri srcu. Začutil sem, pa ne vem, kako, da so bili veseli, ker me ni bilo. Morda zato, ker so bila za mizo ena lačna usta manj?

 Pa smo se otroci med seboj dobro razumeli. Tudi ata je takrat prišel domov, a le za čez nedeljo. Težko smo čakali, da je odšel nazaj, v dolino, bali smo se ga, ker nas je rad kaznoval. Včasih celo grdo kaznoval, pa sploh nismo vedeli, zakaj. Da bi nas pohvalil, nam kaj lepega kdaj rekel- kje pa!

Ko je bil doma, se tudi govoriti nismo upali. Sploh pa, če je kdo prišel na obisk. Biti smo morali pri miru, tiho kot miške. Zmeraj nam je naložil kakšno delo, naša dolžnost je bila, da smo hodili po drva v gmajno. No, da sem pošten. enkrat se pa le spomnim, da nas je pohvalil, ko smo z njimi napolnili drvarnico.

Drugače se je rad bahal, zelo korajžen je bil, močan, vsi so se ga bali. Mama je bila reva, predobra za ta svet. Enkrat mesečno je oče pripeljal koruzno moko, ki jo je ob toliko lačnih ustih hitro zmanjkalo. Na njivici, ki jo je mama obdelovala, je zrasel krompir, ki nikoli ni ''preživel'' zime. Prej smo ga pojedli. Zelje smo imeli za kosilo in še za večerjo. Poleti smo nabirali borovnice, a kaj, ko so nas kmetje, če so videli, da se potikamo po njihovem, hitro nagnali. 

Jabolk doma nismo imeli, če je mama kakšnega kje dobila, ga je shranila za ata. Spominjam se, ležali smo na peči, zadrževali smo dih in sline so se nam cedile, ko smo ga gledali, kako jih je jedel. Niti črhniti se nismo upali. Ko je vstal in odšel iz hiše, smo planili na tla in pobirali obgrizke, ki so ostali za njim.''

Maks pravi, da se nam danes niti sanja ne, kaj se to pravi, biti lačen. Otroci so dneve in dneve razmišljali le o tem, kako bi se lahko najedli. Spominja se mame in bolečine, ki se je nenehno zrcalila v njenih očeh. Vedela je, kaj se dogaja v dušah njenih otrok, a jim ni mogla pomagati.

Hudo je trpela, ker jim ni imela kaj dati. Včasih je tudi jokala. A ne pred otroki, kot da bi ji bilo nerodno.

''Oče je bil surov do nje in otroci nismo niti slutili, kar sta imela med sabo,'' doda Maks otožno.

Ko ga pobaram o sosedih pa o tem, če ni bilo nobene solidarnosti med njimi, skomigne z rameni in zmaje z glavo.

''Saj smo se razumeli med seboj,'' nadaljuje, ''a so tudi oni morali misliti nase. Nikoli niso dovolili, da bi otroci karkoli pobirali na njihovem. Še jabolk ne, kaj šele kaj drugega. Spominjam se ene kokoši, nekoč sem jo videl, da je v travi znesla jajce. Do večera, ko sem vedel, da me ne bo nihče opazil, se ga nisem upal iti pobrat.''

Najin pogovor se je ponovno ''vrnil'' v čas, ko je služil v Davči. Z grenkobo v glasu pripoveduje, kako so se sanje, da bo gospodinja uresničila obljube, hitro razblinile. Kruha je bilo bolj malo, pa še tisti, ki je bil, je bil tak, da ga je praskal po grlu. Mleko so tudi po trikrat posneli, da je dobil, ko je šel na pašo, le malo obarvane vode, ki je bila čudnega okusa.

''Raje sem vodo pil, po pravici povem. Pa ni bilo lahko pasti tam gori, kjer je bilo ogromno skalovja, prepadov, ozkih steza. Vsak dan sem hodil mimo bajte, v kateri je živel žleht možakar. Imel je njivo, kjer je rasel fižol. Nekoč nisem bil pozoren in so koze ušle med preklje. Srce mi je trepetalo, ko sem se zapodil za njimi in jih nagnal nazaj na pašo. Bajtar pa me je pričakal, lepo v zasedi, in me tepel, tepel, tepel…''

Maks za trenutek umolkne, kajti hlipanje mu zadrgne grlo. Spomini na tiste trenutke, so bili še zmeraj zelo živi in zelo boleči.

''Nikogar nisem imel, da bi mu, otrok, kakršen sem bil, kaj potožil. Če bi se vrnil domov, bi me ata napodil nazaj. Gospodar in njegova žena pa sta se vedno bolj kregala, tudi zaradi hčerke, ki je imela rada nekega graničarja. Še ponoči nisem imel pred njima miru, zato sem se s tople peči, hočeš, nočeš, preselil pod streho. A sem prišel z dežja pod kap. Pozimi je skozi špranje na strehi name neslo sneg, pihalo je, zeblo me je tako, da ne znam povedati. Bilo je grozno in ne smem se spomniti, kako sem trpel.''

 

2. del

 

Maks se spomni še ene ''švercarske'' zgodbe. O tem, kako so z italijanske strani tovorili ''koper deke'', vino in rdečo sol. Na tej strani so nanje že čakali kupci, saj so bile odeje iz svile zelo cenjene in zaželene.

''Nekoč je zapadlo malo snega, vseeno sem moral oditi na italijansko stran po robo. V voz sem vpregel tri vole, za vsak slučaj pa sem stvari prekril še s smrekovimi vejami. Ko pridem do zadnje hiše, srečam dva graničarja, ki me ustavita in prosita, če se lahko z menoj kakšnih 300 metrov peljeta. Usedla sta se na smrečje, pod ritmi so jima glasno ''šumele'' svilene odeje, še danes ne vem, jih nista hotela slišati ali pa sta bila res na pol gluha,'' se namuzne Maks.

Od švercanja ni imel nobene koristi.

Maksu je bilo obljubljeno nekaj drobiža ''plače'', njegova mama pa se je z gospodinjo dogovorila, da mu bo prala sama, a kaj, ko ni imela kaj. Vse, kar je premogel, je imel na sebi. Večkrat lačen kot sit je poleti za turiste, ki so prihajali iz Ljubljane, nabiral jagode, v zameno pa je dobil kakšen kos kruha. Nekoč je dobil nekaj denarja, si kupil nove hlače, starih se je znebil kar na poti domov. Zakaj tudi ne, komaj so še ''stale'' skupaj, bile pa so tudi polne uši…

''Čez kakšen mesec pa pravi gospodar, da je našel pod drevesom hlače, ki bi bile še dobre zame. Pogledal sem stran in se delal, da ne vem, o čem govori,'' še doda.

V šolo je hodil bolj malo. Gospodinja je tja nosila maslo in to je bil zadostni razlog, da je učiteljica zamižala na eno oko, če ga ni bilo. Verouk je poučeval duhovnik, ki je bil do otrok zelo ''žleht''. Lasal jih je in tepel s palico. Maksa pa je imel kar rad. Kdo ve, mogoče se mu je fantič, ki je bil reven in brez vsega, zasmilil?

Ob letu osorej je šel Maks služit k drugemu kmetu. Ta je imel kmetijo v strmem bregu in že spomladi sta zemljo v košu nosila na njivo. Maks je na svojih otroških ramenih nesel dvakrat, gospodar le enkrat.

''Ko mi je z lopato metal zemljo v koš, sem ga moral držati kar na ramenih. Medtem ko sem se vrnil nazaj, si je on svoj koš lepo počasi napolnil in potem sva nesla skupaj. Zelo je bil prefrigan, kot vidite…

Imel sem komaj dvanajst let, od mene pa je zahteval, da bi garal kot kakšen odrasel, močan dedec. Težaško delo je pustilo posledice. Odstopila mi je kita na nogi, hodil sem cik-cak, ker me je tako bolelo. K zdravniku da bi šel? Ojej, ni bilo misliti. Gospodar me je tudi tepel, nobenega usmiljenja ni  imel do mene. Nekoč je bilo treba spraviti drva iz grape. Najprej sem jih znosil do zgornje poti, nato pa še vsak dan eno naročje do doma, in to prej, preden se je pričela šola. V razred sem pritekel ves premočen. Ravno takrat se je tudi govorilo, da se po gozdu potika volk in zaradi varnosti sem imel zmeraj ob sebi še majhno sekiro…

Predstavljajte si, kako nečloveško sem se matral, ko so bregovi in poti zaledenele. Še danes ne vem, kako mi je uspelo, da se mi ni na tistih saneh kaj zgodilo.''

Maks nikoli ni obupal. Vzgojen je bil tako, da so palica, lakota in tepež nekaj samo po sebi umevnega. Že ata je bil surov do njega, če so ga potem tudi gospodarji, kjer je služil, se mu to ni zdelo nič neobičajnega.

''Nekoč, ko je bil gospodar preveč grd do mene, sem mu rekel, da bom šel stran. Pa se zasmeje, odpre vrati in reče, naj kar grem, saj me bo ata spodil, ko se prikažem na pragu. Bridko sem se zavedal, da ima prav, a sem vseeno šel. Pa ne domov, to pa ne. Čez dan sem ležal v gmajni, zvečer pa sem se vrnil…''

Ponoči je spal v hlevu, v katerem so bili tudi prašiči. Zaradi njihovih iztrebkov, zlasti scalnice, so se po stropu zbirale kapljice, ki so padale nanj, smrdelo je pa tako, da je bil zjutraj, ko se je prebudil, ves omamljen. Imel je žakelj od oglja, s katerim se je lahko malo pokril. Gospodinja je bila dobra, včasih mu je kaj dala na skrivaj, da gospodar ni videl.

''Pri hiši je bila tudi stara mama, ki se je zelo dobro spoznala na vreme. Ena od njenih hčera je bila za teto. Reva ni bila nič vredna, nenehno so jo priganjali k delu in nihče ji ni verjel, ko je jamrala, da ima strašne glavobole. Iz oči ji je nenehno teklo, trpela je, a k zdravniku ni mogla, ker ni imela denarja. Kar naenkrat je potem umrla.

Se pa ne spomnim, da bi bil včasih kdo zaradi bolezni na bolniški, haha. Ljudje so se kar vdali v usodo, ker so vedeli, da jim ni pomoči. Moja mama na primer, je vsakič, ko je rodila, že pred prihodom babice vse postorila sama. Ko je bilo poroda konec, pa je hitro spet vstala in delala naprej…''

 

3. del

 

Maks je že kot otrok spremljal tudi gradnjo bunkerjev Rupnikove linije. Povedal je, da so delavci- rezervisti, prihajali od blizu in daleč. Veliko je bilo tudi Dolenjcev. Maks si je- dosti pozneje- na tistem koncu našel ženo in njen sosed, ki je pri gradnji bunkerjev sodeloval, je vsakič, ko ga je videl, zmajal z glavo, češ, kakšni so ti Gorenjci, v košu nosijo gnoj in zemljo, sedaj pa še bunkerje gradijo  tam, do koder vodijo le kozje stezice.

Prišlo je leto 1942, ko je imel Maks prvič opraviti s partizani.

''Na pašo sem peljal koze, ko ga vidim, ko je ležal pod drevesom. Pomigne mi, naj pridem k njemu. Začel me je spraševati, kako se pišem, pa ga vprašam, zakaj je to važno. Odgovori mi, da mora vedeti, za vsak slučaj, če jih prijavim. Da me potem poiščejo. Prav grozeče se je slišalo…

Nazaj grede me spet vidijo in me povabijo, da se jim pridružim, saj so ravno pekli prašička. Sline so se mi pocedile, a sem raje odklonil. Kdo ve, morda pa je med njimi kakšen izdajalec, in če bi bil, bi se mi slabo pisalo. Veste, ljudje so bili vseh sort. Malo kasneje sem slišal govoriti nekega možakarja, da ve, kje so partizani. 

Kar vroče mi je postalo, pa sem odprl usta in mu ugovarjal, češ, da se v gmajni pogosto kadi iz tal, kadar je rosa, pa potem sonce posije. Da ni nujno, da tiste ''oblačke'' povzročajo ljudje. Žal so pozneje, v hajki, veliko partizanov ujeli in pobili. Naneslo je tako, da sem tistega, ki mi je ponujal svinjsko meso, srečal ponovno. Postavil se je predme in mi začel groziti, da sem jaz pripeljal Nemce iz Čabrač.  Nič se ne izgovarjaj, je rohnel name, mi nič ne poslušamo, mi nič ne zapiramo, mi kar ubijemo. Po celem telesu sem se pričel tresti. Nisem vedel, kaj naj naredim. Če grem naprej, me lahko ustreli v hrbet, če ostanem…Čez čas sem se obrnil in vseeno šel, o krivcu sem molčal, čeprav sem vedel, kdo je bil tisti, ki je pripeljal Nemce…''

Kalvarije za Maksa pa še ni bilo konec. Ko so Nemci v Gorenji vasi izvedeli za tri mrtve partizane, so prišli s psi in Maks je moral iti z njimi, da jim pokaže, kje ležijo. Naslednji dan pa, ko žene na pašo, iz globeli, kjer so ležali mrtveci, sliši pritajeno govorjenje. Splazi se bliže in opazi nekega kmeta in njegovega hlapca, ki sta trupla slačila. Za to izvedo Nemci in kmeta kaznujejo s tem, da mu odvzamejo živino, hlapca pa so pustili pri miru, ker je bil itak malo čez les. Maks prav tako ne more pozabiti mrtvega partizana, strašno je že smrdel, ker je razpadal, bil pa je brez glave…

Star je bil 17 let, ko je dobil poziv na služenje vojaškega roka v Nemško vojsko. Pred tem se nikoli ni peljal ne z vlakom ne z avtobusom. Spominja se vožnje z vlakom do Schladminga, bil je peklenski mraz, on pa slabo oblečen, lačen…

Bil je povsem neizkušen, ni znal niti besedice nemško.

''Ko smo stali v ''postroju'' in je poveljnik ukazoval obrni se levo, desno, sem se zmeraj obrnil narobe,'' pove Maks, oči so se mu zasolzijo in glas se mu zadrgne v grlu.

Za trenutek oba umolkneva, zdelo se mi je, da mi je že vse povedal, da s svojo zgodbo ne bo nadaljeval, a sem se zmotila. Tisto, najhujše, kar je Maks doživel, je šele prihajalo.

Nekaj ledenega se je dotaknilo mojega srca ob misli na neizkušenega Maksa, še na pol otroka, ki ga vržejo z vsemi ostalimi v kruto realnost ruske zime, kjer je človek pomenil manj kot nič.

''Tiste čase bi rad pozabil, a jih ne morem,''trudoma zajeclja. Obraz mu spreleti neslutena bolečina ob grozljivih spominih, ki jih trga iz svoje duše.

''Pri Minskem sem prišel na fronto, potem pa sem bil vseskozi v prvih linijah. Videl sem grozne stvari: ženske iz ruskih vasi, ki so jih gole metali v štirno, videl nečloveška pobijanja…Bili smo tri dni obkoljeni, prišla je divizija, da nas je rešila. Ukazali so mi, naj grem po poljski telefon, ki je bil na neki razgledni točki. Da so te tam opazili Rusi, je bilo po tebi. Streljali so name, a sem se jim nekako izmuznil za hribom. Potem se je naša četa premaknila drugam. Že več noči zapored nisem spal, predstavljate si, kako sem padal v sneg, ko nisem vedel, kdaj me je med hojo zmanjkalo. Pridemo do neke kmetije, živina je mrtva ležala naokoli, videli smo uničene tanke. ..''

 

 

4. del

Maks se je najbolj bal, da bi ga ujeli. Preveč grozot je videl tam, kjer so ujetnike dobili v roke Rusi. Na smrt ga je bilo strah ujetništva, še bolj pa tega, kako se je z ujetimi ravnalo. Žal pa ga je doletelo še nekaj hujšega. Bil je ranjen.

''Tri dni nismo nič spali, ko pridemo do neke kmetije, povsod sami mrtvi. Sneg je padal kot za stavo, granate so letele na vse strani, v en kot privežem konja, v drugega  se- ves premočen- uležem sam. Okoli polnoči pridejo povedat, da so pripeljali hrano. Bil sem na smrt lačen in sestradan, povem vam, nisem mogel oči odpreti, kaj šele, da bi šel po hrano. Zjutraj, ko se s težavo spravim iz postelje, klecajočih nog grem pogledat, če je ostalo kaj za pod zob. Našel sem sardine, kruh in pol zavitka tobaka. Takrat pa prileti granata, se zarije nekam pod prag, izgubim zavest in ko se prebudim, sem ležal na tleh. Potipam se- povsod sama kri. Iz žepa potegnem nož, bil je ves ukrivljen, klino pa je odneslo bogvedi kam. Del granate- to so mi povedali kasneje- je preluknjal moje telo tik pod kolki. Mi je pa kolk zdrobilo, da sem imel za 7,5 cm krajšo nogo. Dali so me na nosila in me poskušali odnesti na varno. Samo tega sem si želel, da bi prišel domov prej, preden umrem. A bolničarja sta bila bolj tako. Eden mi je nogo povezal na takšen način, da sem imel stopalo zadaj. Ko sta skakala preko jarkov, se mi je zdelo, da ob vsakem bolj sunkovitem premiku vame zadirajo nešteto nožev. V neznosnih bolečinah sem ju prosil, naj me pustita in ustrelita…Ko me je dobil v roke zdravnik, je zmajal z glavo in hotel odrezati noge. O, kako lepo sem ga prosil, naj tega ne stori! Poklicali so šefa, ta pa potem odloči z besedami, pa naj bo po njegovem, nogo lahko odrežemo še zmeraj, nazaj jo bo pa težje prišiti. Potem me dajo na mizo, da me bodo operirali. Sedaj boš malo zaspal, mi rečejo. Pa sem se temu odločno uprl, da ne dovolim, da me uspavajo, da hočem gledati, kaj bodo delali z mojo nogo! Vseeno zaspim (vmes sem se nemalokrat predramim, ker sem bruhal), pod večer pa, ko se zbudim, sem bil do vratu v mavcu! Samo glava in roki sta gledali ven. Zeblo me je, ker sem bil ves premražen. Pa tudi zaradi velike izgube krvi. Hlače z vsemi dokumenti sem imel pod glavo. ''

Preživel pa je. Pri želodcu me je stiskalo, medtem ko sem ga poslušala. Grozote, ki jih je preživel, si nisem mogla niti predstavljati. Maks za trenutek utihne, čustva in spomini so ga vnovič preplavili. Čez čas se zbere in pripoveduje o sobi za umiranje, kamor so ga prenesli. Vsi so bili namreč prepričani, da ne bo preživel. Da je le vprašanje časa, kdaj jim bo izdihnil.

''Nisem mogel nič jesti. Čisto brez apetita sem bil. Nekoč mi sestra prinese pol žemlje, rekoč, če jo bom pojedel, bo to pomenilo, da mi gre na bolje. Pa sem jo več kot pol stlačil v usta, da bi mislila, da bo res tako. A ni šlo. Ko se je umaknila, sem jo izpljuval v pljuvalnik…Vročine sem imel tudi do 41'C. Bil sem sama kost in koža. Živ mrlič. Iz rane sem imel napeljano cev, skozi katero se je iztekal gnoj. Kadar sem šel na kahlo, so mi pod nogami nekaj podložili. Potem pa pride nekoč vizita in podloženo potegne stran, mene je nečloveško zabolelo in kaj se je zgodilo? Kost mi je pogledala ven…s težavo me odnesejo nazaj v posteljo, a videlo se jim je, da so čezme spet naredili križ. Čez nekaj dni pride še duhovnik, da me obhaja…res sem moral biti na koncu. Vseeno so tisto kost, ki je gledala skozi mavec, poskušali spraviti na svoje mesto. Bilo je grozno. Tulil sem od bolečin, ko so mi vlekli nogo na vse strani. Tudi potem, ko so mi dali narkozo, se nisem mogel umiriti. Hotelo me je tudi zadušiti. A jaz sem tulil in tulil…naslednji dan so vse bolnike odpeljali, ostal sem sam. Bil sem prepričan, da so me Rusom pustili zato, ker so me že odpisali. Potem pa le pride neka sestra, ki ukaže, da me odpeljejo na vlak. Bil je mraz, dihal sem pod odejo, da bi  me grelo. Številne škatle, zaboji in kovčki, ki so bili prav tako naloženi v vagonu, so ob vsakem premiku popadali na nas, ranjence. Pod njihovo težo nihče ni ostal živ…vozimo se in vozimo, neskončne ure.

Ustavimo se nekje na Poljskem. Tolkel sem po vratih, da bi jih kdo odprl, bil sem na smrt lačen, bledlo se mi je. Šele drugič ali tretjič, ko smo se spet ustavili, pridejo pogledat tudi v naš vagon. V njem je bilo polno mrličev pod kovčki in ostalim, kar je popadalo nanje. Še danes vidim bolničarja, kako me prime za roko in otipa pulz, ter zmaje z glavo. Pokliče duhovnika, da je nujno, ker bo nekdo zdaj zdaj umrl. Vseeno me, ker sem še zmeraj dihal, odnesejo v bolnišnico in me pustijo ležati na hodniku. 'Spet bo eden manj,''reče nekdo v beli halji, ki gre mimo'…''

 

 

5. del

Maks je zaradi velike izgube krvi dobil transfuzijo. Žal pa krvna skupina ni bila prava, začelo ga je tresti, hlad, ki se mu je širil po žilah, je bil neznosen. Tisti, ki je ležal v sobi zraven njegove postelje, nemudoma pokliče zdravnika, ta priteče in po injekciji Maks pade v odrešilen spanec.

A težav še ni bilo konec. Dobil je visoko vročino, bledlo se mu je, šibko telo pa se je tokrat kopalo v znoju. Zavedal se je, da se okoli njega zbirajo zdravniki, v telo so mu zabadali injekcije, on pa ni vedel, zakaj. Bal se je celo, da zato, da bi čim prej umrl, ker so obupali nad njim…

A je imel Maks v sebi sto življenj. Počasi je okreval in napočil je dan, ko so ga naložili na vlak za Dunaj. Poljska je ostajala za njim, domači kraji pa so bili vse bližji.

''Ko bi le lahko, bi šel tiste kraje, kjer je moje življenje viselo na nitki, še enkrat obiskat. Spominjam se, da sem tam, prvič, kar sem bil na fronti, prejel tudi pismo od domačih. Veste, trajalo je kar štiri dni, da sem ga lahko prebral v celoti, kajti čustva, ki so me prevevala, ko sem pismo zagledal pred seboj, so bila tako močna, da jih je težko opisati. Po vsem, kar sem preživel, ko so me imeli že za mrtvega, ko so nad menoj zmajevali z glavami, je glas od doma pomenil nekaj, kar še danes ne morem opisati z besedami,'' je pripovedoval s tresočim glasom.

Hudo trpljenje, ki ga je doživel, kot kaže, v njegovem srcu ne bo nikoli pozabljeno. Še več. Zdelo se mi je, da so se spomini z leti, ko je imel več časa zase, vnovič obudili in ga preplavili z vsemi grozovitostmi vred, katerim je bil priča.

Še zmeraj je vdano hvaležen ženskam- prostovoljkam, ki so ranjenim prinašale hrane in rdečo peso. Maks pravi, da jo je zmeraj dobil, saj se jim je smilil. Čeprav je tehtal komaj 38 kilogramov, je bil lušten fant, milih potez in prijaznih oči.

''Tudi na Dunaju ni bilo nobenega miru. Nenehno so tulili alarmi, bolničarji so nas v naglici metali na nosila in nas prenašali v klet. Spominjam se, nekoč je padla bomba. Ležal sem pri vratih, ki so vodila v neko skladišče tekstila. Eksplodirala je v operacijski sobi, pritisk, ki se je ob tem sprožil, pa je stresel tudi nas, ki smo ležali več nadstropij niže. Boga smo prosili, molili, klicali mamo, da bi se le rešili iz kaosa. Potem se je pričelo govoriti, da prihajajo Rusi. Bil sem že na vozičku, da me odpeljejo na vlak. Bilo me je strah in iz paketa, ki ga je nekdo pustil na polici, sem vzel čokolado. Mislil sem si, vsaj ne bom lačen, če bom že šel na drugi svet. Nikogar ni bilo okoli mene, pokalo je kot na fronti, ženske, ki so me peljale na vlak, so ob vsakem alarmu stekle v zaklon, mene pa pustile sredi ulice. Končno- po nekem čudežu- se znajdem na vlaku. Še sam nisem mogel verjeti, da sem ostal živ, po tistem, ko so povsod okoli mene letele granate,  jaz pa nepokreten na vozičku. Mislil sem, da sem na vlaku vsaj malo na varnem, a sem se zmotil. Vse poti- tako proti Češki, proti Dresdenu, so bile zaprte. Angleški lovci so se kot lastovke spreletavali po nebu. Zadelo je tudi vlak, pričelo je goreti. Imel sem srečo, da sem bil prvi pri vratih, da me je bolničar le zagrabil in odvlekel v bližnjo gmajno. Čez dan ali dva, nas spravijo v neko vas. Pred nami so bili tam že Rusi, ki so izropali vso hrano, ki so jo mogli dobiti. Vaščani so se potem odločili, da bodo nas, ranjence, k sebi vzele družine. Bil sem neizmerno srečen, ko me odpeljejo v prijetno hišo, a ko ležem na posteljo, je bila ta prekratka zame. Noga mi je zdrsnila na tla…ležal sem zraven nekega Romuna, ves čas je krvavel, bil je zelo slaboten. 'Če se ti bo zdelo, da hočem zaspati, me zbudi', mi je naročal. Zavedal se je, da bi lahko za zmeraj zaspal…

Spet so prišli Rusi, ki so obljubljali, da bodo vse ranjene vojake kar oni odpeljali domov. A se to ni zgodilo. Eden od tistih, ki je odšel z njimi, se je čez nekaj časa vrnil, ker jim je ušel z vlaka. Z votlim glasom nam je pripovedoval, da so Rusi vse odpeljali v Sibirijo, od koder ni bilo ne takrat, ne kdaj pozneje, nobene vrnitve…''

Maks se je pričel učiti hoje s stolom. Ob njem je '''tancal'' kakšnih deset metrov, pa je bil že utrujen. Mama in hčerka, kjer je bival, sta bili do njega zelo prijazni, želeli sta celo, da pri njima ostane.

Ob prvi priložnosti, ko je slišal za vlak, ki je odpeljal proti jugu, je sedel nanj. Ko so prispeli v Passau, se ustavijo, ranjenci se razporedijo po zbirališču. Nek Poljak mu pove, da v logarju deluje tudi jugoslovansko zbirališče. Ves vesel gre počasi in mukoma do tja. Znajde se med samimi Primorci, ki so bili zelo dobri do njega.

''Potem pa pride srbski oficir in nas začne popisovati. Po pravici mu povem, da sem služil v nemški vojski. Ostro mi odgovori, da me ubili ne bodo, da pa nikoli ne bom cenjen in spoštovan.

Zabolelo me je v dno duši. Prekleti izmeček, sem si rekel, ko bi ti vedel, kaj vse sem doživel!«

 

6.

Danes, ko živimo drugače, ko se mladim rodovom niti ne sanja, kaj se to pravi vojna, nasilje, pomanjkanje, nečloveški napori, biti stran od doma, je težko razumeti Maksovo dušo, njegove solze, neskončno željo, da bi objel in stisnil k sebi poglede na Karavanke, Triglav, na domačo zemljo, medtem ko je pripeljal vlak – po dolgih letih trpljenja na frontah in po bolnišnicah- na Jesenice.

Nemške vojake je oblast nemudoma prepeljala v Begunje, kjer se je z njimi delalo slabše kot z živino. Nemško in rusko nasilje je Maks še razumel, a nasilja Slovenca nad Slovencem? Ne, tega pa ne!

''Morali smo se postaviti v zbor in oddati vse, kar smo pri sebi imeli vrednega. Potem so nas partizani še pretipali od nog do glave, da ne bi slučajno pred njimi kaj skrivali. Tistega, ki se ni takoj znebil vrednih stvari, so natepli. Včasih, če so bili ''slabe volje'', pa so tepli kar vsevprek. Še zmeraj sem bil na berglah, stal sem zadnji v vrsti, ko poleg vroče juhe od stražarja, dobim še udarec.

Zelo je zabolelo. Kako je mogoče, da Slovenec tepe Slovenca? Mu je častno tepsti invalida, ki je komaj stal na nogah?

 Bližnji so me potolažili, da imajo njihovi pazniki pač takšno ''navado'', ki jo s pridom in užitkom izkoriščajo…

Grdo so jo fasali tudi sotrpini, ki so po štirih letih nemške vojske imeli v krvi, da so se ob različnih poveljih oglašali po nemško. Zato sem sam pri sebi ponavljal, da bom drugačen, da bom na vprašanje naših paznikov odgovoril s ''tukaj'' namesto ''hier'', a ko je prišla vrsta name, sem povsem spontano zinil ''tukaj- hier''. Stražar besno dvigne palico, in po meni je začelo padati kot toča, ker je bil prepričan, da ga zafrkavam.''

Maks pa kljub trpljenju, ki ga je bil deležen v Begunjah, najde lepo besedo za izpraševalca. Povedal je, da je bil strpen in da na nanj ni kričal, ko so ga pripeljali predenj.

''Zanimalo ga je, zakaj sem šel v nemško vojsko. Povedal sem, da nas je bilo doma sedem fantov, da sem se z odhodom v nemško vojsko na nek način žrtvoval in ostale obvaroval pred izgnanstvom. Na koncu zaslišanja mi je tudi on zagrozil, da me nobena punca ne bo marala zaradi moje odločitve.

Odpeljejo me v drugo sobo,  od vsega hudega, pa tudi zato, ker sem bil pri svojih 37 kilogramih ves oslabel, mi je postalo slabo. Padel sem na tla, pa pristopi partizan in me prične brcati, medtem ko kriči name, da ni čudno, da je nemška vojska propadla, ko so v njej služile takšne reve, kot sem bil jaz. Z eno roko sem si ščitil obraz, z drugo pa rano, a ni dosti pomagalo.''

Ujetniki so morali tudi delati. Med njimi je bil tudi mlinar, ki je zvečer, ko se je vrnil, v žepu prinesel malo moke in jo je po ščepcu razdelil med sojetnike. Maks jo je s solzami v očeh stresel na jezik in pojedel, drugi pa so jo pomešali med vodo in popili. Še danes je hvaležen tudi sojetniku – bil je z Gabrške Gore- da mu je uredil prostor za spanje zraven okna, stran od kible, ki je bila pri vratih in iz katere je neznosno smrdelo.

Spominja se tudi nekega fanta, prav tako nemškega vojaka, ki sta ga paznika - njegova mladostna tovariša iz vasi - zaradi nekega nepomembnega dogodka prijela za brke in ga nasilno vlačila po prostorih.

Končno so jih izpustili in Maks se odpravi na dolgo pot proti domu. Ko stopi na domači prag in pozdravi, se vsi, ki so bili v sobi, obrnejo k njemu in ga začudeno gledajo. Nihče ga ni prepoznal…

Maks ni imel denarja, zato ga je s seboj jemal oče, da mu je pomagal pri delu. Bil je slaboten, nenehno je kašljal, vmes pa obilo počival. Oče je nad njim zmajeval z glavo, češ kakšen lenuh je postal. Potem pa nekoč bruhne kri, nemudoma ga pošljejo v Ljubljano, v bolnišnico..

''Dajemo ti tri meseca življenja ali pa greš na operacijo,'' mu reče dr. Savinjšek.

A operacija je bila sila tvegana, vseeno je Maks nanjo pristal. Operiral ga je dr. Lavrič, ki se je štel tudi za Titovega zdravnika. Bil je zelo prijazen do njega, pa je vedel, da je bil nemški vojak.

''Celo operacijo sem bil buden, slišal sem, kako so mi žagali rebra. Pozneje, ko je bilo vsega konec, je strašno bolelo. Nisem in nisem mogel jesti, bil sem brez teka. Pa mi sestra prinese od doma jajca, vsak dan sem enega popil in še danes mislim, da so me prav ta rešila smrti…''

Maks Rant se je pozneje poročil, dobil hčerko, a ga je življenje ponovno grdo udarilo. Najprej mu je za rakom umrla žena, nato še hči….

Maks je že pred leti odšel med angele. A njegova zgodba, četudi kruta, prikazuje del preteklosti na malo drugačen način, kot smo bili nekoč vajeni.

A, verjemite, bolj zaupam Maksu, ker zgodovine, če mene vprašate, se učimo iz takšnih zgodb, kot je bila njegova.