Nekoč so živeli- gospodje

-



Petek, 19. junij 2020

Pred 30 in več leti se je točno vedelo, kdo je tisti pravi ''gospod'', ob katerem si človek zaželi, da bi si snel klobuk in se pred njim globoko priklonil.
Pred dnevi je odšel nad zvezde, k svoji preljubi ženi, eden teh žlahtnih gospodov. V trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače je kar nekaj zgodb, ki mi jih je povedal. In se z načinom- kako je to storil- za zmeraj zapisal v moje srce!

Takrat - v njegovih zlatih časih - jih je bilo kar nekaj (pa izobrazba niti ni bila pomembna), ki so ''kaj dali nase''. Največkrat niti niso bili del ''elite'', ki je imela v družbi ''glavno besedo''.

Lahko so bili čisto brezimni posamezniki, ki so živeli neopazno in tiho življenje, a ko so se oglasili, je njihova beseda močno ''zadonela''.

Razlika med gospodi in plašurji je bila ''vidna'' predvsem skozi obnašanje. Enim in drugim je bil lasten tudi besedni zaklad. Raje bi umrli, kot šli v gledališče brez čedne obleke in kravate!

Simbolično rečeno, gospodje niso nikoli vrgli na tla cigaretnega ogorka, papirčka ali česa drugega. Čeprav so v tistih časih to vsi počeli.
Ko so se oglasili, niso uporabljali grdih in prostaških besed. Vedeli so, da obstaja nešteto drugih načinov, s katerimi se da povedati vse in še marsikaj.

Bližnji v spoštovanje teh gospodov niso bili prisiljeni. Spoštovanje je raslo in se nadgrajevalo skozi leta! Je pa res, da se je lahko zaradi ponavljajočih se neumnosti tudi podrlo.
Drži, da so naslavljali z ''gospodom'' tudi župnika, pa zdravnika in tudi sodnika in advokata. Ni pa rečeno, da so z naslavljanjem zmeraj mislili resno.

V času, ko je moral biti ''tovariš'' v javnosti vsak, ker je tako velevala postava, so bili pravi gospodje nekje v ozadju. A tisti, ki so bili, so zaradi svoje žlahtnosti in dobrega zgleda za zmeraj ostali v spominu.

Žal so gospodje prav v tem - žlahtnem pomenu besede - v 21. stoletju že skoraj izumrli.
(fotka je simbolična)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več