ŽENSKE- MORILKE

-
Pred dnevi smo lahko prebirali zgodbo o Babi Anujki, ki je leta 1929 v času kraljevine Jugoslavije pri več kot 90 letih stopila pred sodnika, saj naj bi s svojimi strupi, ki jih je prodajala nezadovoljnim ženam, v več desetletjih spravila v grob številne premožne moške. 
Nekateri jo imajo za prvo in obenem najhujšo serijsko morilko v srbski zgodovini.

Tudi na Kranjskem je bilo v Anujkinem času in tudi kasneje, kar nekaj žensk, ki so počele podobno. ''Poskrbele'' so za nezaželene otroke, za betežne može, za odvečne žene. Dobrodošle so bile tudi pri taščah, ki so se želele znebiti nadležne snahe. Smrtonosni recepti so bili narejeni iz ''naravnih'' zelišč. Pogosto so bili krščeni z izvlečkom iz šmarnice (solzice), čmerike ali podleska.

Ena takšna je živela tudi v neposredni bližini, na širšem Idrijskem, pa tudi tista, s hribov med Poljansko in Selško dolino, ni bila od muh.

Na neki literarni delavnici sem se zvečer zapletla v pogovor z lastnico domačije, kjer smo bivali. Povedala mi je zelo zanimivo zgodbo o ženski iz Šk. Loke, ki se je, kmalu po koncu 1. sv. vojne, primožila na eno od bližnjih kmetij. Najprej je spravila s tega sveta taščo, potem moža, nakar je vzela za tarčo sina, ki je bil kot invalid zanjo nekoristen.

Smrti ga je rešil eden od hlapcev, ki mu je pomagal pri begu. Kasneje je fantu uspelo, da je emigriral v Ameriko, prvič pa je prišel domov šele leta 1963, po mamini smrti. Kaj je morilka počela z lastno hčerko, ostaja uganka, ve se le, da je naredila samomor. Ali pa tudi ne, kdo ve?

Druga takšna zgodba pripoveduje o tašči, ki ni prenesla misli, da se je sin poročil. Rodila ga je, ko je že imela 45 let. Ko so jo spraševali, zakaj tako pozno, je odgovarjala:''Enega sem pa lahko zase.''

Najprej je pomagala na svet svojemu prvemu vnuku. Sredi hude zime je nalašč pustila razgaljenega dojenčka kraj odprtega okna. Ko se je iz hleva vrnila njegova mama, je bilo že prepozno…

Čez približno dve leti, ko je bila snaha ponovno noseča, se jo je lotila z vilami. Če se ne bi zapletla ob rob dolgega krila, bi se vile zadrle v snahin trebuh, tako pa so jo ranile ''le'' v stegno.
Njenemu sinu je ob tem dogodku prekipelo, mamo je prijavil oblastem. A prej, preden so prišli orožniki, je pobegnila v gozd. Njeno raztrgano truplo- verjetno je postala žrtev volkov ali medveda- so našli šele spomladi, ko so v gozdu podirali smreke.

Žensk, ki so ''pomagale'' dekletom in tudi ženam, ki so se želele znebiti nerojenega otroka, prav tako ni bilo malo. Tudi o takšnih poznam kar nekaj zgodb.

Zgodovina niso samo letnice, mejniki, zgodovonski dogodki, so tudi usode posameznikov.
In te so na več kot 1300 straneh zapisane prav v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Ste jo že prebrali?


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več