JUTRI 2052

Zadnjič, ko se je Malček odločil, da ne bo jedel drugega kot nektarine in maline, sva se oblekla in odšla v knjigarno po kakšno knjigo o tem, kako njegovo Trmo trmasto pripraviti do tega, da babici ne bo več delala sivih las. Kuharske knjige so bile polne zdrave prehrane, od vitaminov so kar pokale po šivih. Ko sem prodajalki razložila, kaj me muči, pa je le skomignila z rameni in jih pričela pospravljati nazaj na polico. Nam, odraslim, se sline pocedijo že ob pogledu na fotografijo, ki ponuja nekaj hrustljavega, sočnega, ravno prav zapečenega. Pri otrocih pa je potrebno najti drugačno pot do veselega trenutka, ko brez jokajočega protestiranja in stokanja odprejo usta in pričnejo jesti. Kakšen mesec ali dva nazaj, ko sva bila z Malčkom sama doma, sva se najprej igrala am, bam pet podgan , brala pravljice, potem pa me je že pocukal za rokav, da je lačen. V sadni napitek, ki sva si ga privoščiva, sva stresla tudi pregrešno žličko sladkorja in se- tako se mi je zdelo- zarotniško

Angina V Zakajčkovo ulico je prišla Angina. »Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop. »Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala. »Nikar!« se je ustrašila mama. »Naša ulica je pusta in dolgočasna.« »Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo. »Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica. «Samo odidi, prosim.« »Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu. »Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili. Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo. »Jo že imamo!« so zavpili. »Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina. »Narašča,« so prikimali bacili. »Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?« »Seveda!« so zacvilili bacili. »Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina. »Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zav

http://www.mojapravljica.si/index.php?option=com_content&view=article&id=166%3Anateaj-arovnija&catid=19%3Aobjavi-svojo-pravljico-galerija Milena Miklavčič je za svoje pravljice v zadnjem času prejela dve nagradi: 1. zmagala je na portalu www.mojapravljica.si . Komisijo je najbolj razveselila pravljica o Šnitki 2. njena slikanica ''Gal in čudni jeziki'', pa se je uvrstila med najboljše na mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji, kjer je skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič, v močni konkurenci, prejela nagrado, imenovano ''Omemba žirije''. http://www.kulturnibazar.si/koledar-dogodkov-2013/literarni-razpis-2013-schwanenstadt-v-gornji-avstriji/

Ženske so zagledale luč sveta leta 2011, približno ob tem času. Ko se danes ozrem čez ramo, z radostjo v srcu ugotavljam, da smo v dveh letih prehodile zanimivo, pestro, razburljivo in žmohtno pot. Imele smo kar 111 predstavitev - morda še kakšno več- srečale smo se z bralkami in bralci, zapletle smo se v številne pogovore, ki so rodili takšne in drugačne komentarje na račun knjige. Še posebej mi bo ostalo v spominu druženje z bralci v knjižnici v Logatcu.  Tamkašnji knjižničar, Aldo Komar , je po srečanju dejal, da je bil moj literarni večer najboljši, kar so jih v 20 letih imeli v njihovi knjižnici. S podobnimi pohvalami tudi po drugih knjižnicah niso skoparili. Vsaka pa je na svojstven način pobožalo mojo dušo.....! Ženskam kar ne morem reči nasvidenje . Nenazadnje so še zmeraj zelo ''žive'', bralci si jih izposojajo v knjižnicah, skupaj z ''Ženskami'' odhajajo na dopust in z njimi poležavajo na domačem balkonu. Ženske mi še danes ogrom

Zjutraj, že zarana, Malček prihlača v kuhinjo in mi reče:''Greva zalivat solato.'' Nima še dve leti, a točno ve, kje raste korenje, koleraba, fižol, bučke, zelje, njegova solata in, seveda, jagode. Ko ga pobaram, kaj bova kuhala, odločno stopi do njih, me pogleda izpod čela in se mi nasmehne. Če bi bilo po njegovem, bi jih umešala v vse, kar potem, ko sede v svoj stolček, nese v usta. Ste že kdaj poskusil fižolov pire z jagodovo omako? Niste? Potem se vam sploh ne sanja, kaj je najbolj božanska jed pod soncem. Seveda, po Malčkovem okusu. Moja naloga je, da pretlačim kuhan fižol, njegova pa, da doda žlico kisle smetane, potem pa skupaj pošteno pomešava. Prav tako me kontrolira, ko pripravljam jagode, jim dodajam limono in pol žličke javorjevega sirupa. Na sredini krožnika oblikujem velikoooo fižolasto goro, na kateri še zmeraj leži sneg (mičkeno smetane), naokoli pa se razprostira gromozansko Marsovsko morje iz jagod. Malček glasno mlaska z jezikom in komaj čaka, da

Nekoč je živela čarovnička   z velikim rdečim klobukom in ravno takimi nogavičkami. Ko je mama čarovnica opazila, da bosa teka po nebu in žgečka zvezde, ki so se zaradi nje nenehno smejale in vriskale od zadovoljstva, je nagrbančila čelo, z metlo udarila po lesenem podu, ter zaklicala:«Bučka, takoj pridi domov. Obuj si škorenjce, drugače se boš prehladila.« Naj je še tako robantila in se jezila, nihče v širnem vesolju se ni zmenil zanjo, še najmanj čarovnička. Med tem ko je skakala z enega oblaka na drugega, je prepevala, se smejala in krilila z rokami. »Ali si sploh kdaj pri miru?«jo je vprašala zvezda Čemernica, ki je bila najbolj srečna tedaj, kadar se je lahko od jutra do večera jezila in sitnarila. »Nikoli!« se je zasmejala Bučka in se zavrtela na peti. Zamahnila je s palico, ki jo je trdno stiskala med prsti, ter se mimogrede dotaknila enega njenih zvezdnih krakov. Od vsepovsod, celo iz Mlečne ceste, so se vsuli nagajivi toni, ki so se prijeli za roke in zaplesali. Č

Živimo v težkih časih, ko se dogaja marsikaj, kar se ne bi smelo. Vseeno se mi zdi, da je vsaka stvar za nekaj dobra…tudi ti čudni časi so- po moje - pripomogli, da smo postali bolj odprti za sočloveka in njegove stiske. Vsak želi pomagati drugemu po svojih najboljših močeh. Ker imam številno družino v kateri so tudi brezposelni, sem se odločila, da mladim, ki ležijo na otroških oddelkih bolnišnic, pomagam preganjati dolgčas. Tudi moji otroci so bili pogosto bolni, bolnišnica mi ni tuja, zaradi hude bolezni sem izgubila enega sina, drugi pa je na srečo ozdravel. Nekoč, ko sem bila otrok, je bila osamljenost moj stalni spremljevalec. Če ne bi ob sebi imela knjige, ne vem, kako bi se razšlo… Upam, da bo Pika na B., ki   sem jo poslala malim bolnikom , vsaj mičkeno pomagala, da bo čas, ki ga otroci morajo preživeti stran od doma, hitreje minil.  Milena

1 . Zakaj č kov literarni nate č aj                                                                                                                                           Dragi mladi prijatelji, Bližajo se počitnice, mnogi jih boste morali preživeti doma. Nekoč, pred davnimi leti, se je podobno dogajalo tudi meni. Odločila sem se, da vam tudi zato - skupaj z založbo JUTRI 2052 - ponudim prav poseben poletni izziv – 1. Zakaj č kov literarni nate č aj. V knjižnici si izposodite eno od številnih ''Zakajčkovih'' knjig: Pri hrastu na levo, Pika na B., Borovničja princeska, Sonček in bosopetka, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?. Preberite jih in ko boste začutili navdih, se usedite za mizo in dovolite domišljiji, da dobi krila. Zapišite svojo lastno zgodbo o Zakajčkovi ulici in vaši junaki naj se pridružijo Tanji, Blažu, Tadeju, Gašperju, Galu, Žigi in drugim, ki so počitnice izkoristili tudi zato, da so raziskovali naravo, se družili med

 Natalija Z. Bilo je krasno novoletno jutro, lenobno in mirno, cela ulica je še spala, to vem, saj se sosedov Polde sploh še ni oglasil, po navadi mi laja tik pod oknom, vsaj tako se meni zdi, v sobi je bilo ravno prav toplo, da sem lahko z golima rokama objemal blazino, ne da bi me dražeče hladilo po hrbtu, skrčil sem levo nogo, malo tudi zato, ker me je tiščalo na stranišče, pa se mi še ni ljubilo vstati in odhlamudrati po hodniku, raje sem mislil na Natalijo Z., to sem pogosto počel, všeč mi je bila ta baba, četudi bi me imeli za bedaka, če bi bil tako nor in o svojih sanjarjenjih govoril na glas. Bila je ravno prav blond in živahna, na odru je zmeraj stresala z joški,   verjetno nehote<§ in spontano, drugače tega ne bi opazil. Nekoč sva šla z Gregorjem na njen koncert. Nikoli ga ne bom pozabil. V Kamniku sva pri nekih novogradnjah napeljevala elektriko, bila sva brez kosila in malice, lastniku se je grozno mudilo in je kar naprej sitnaril okoli naju,   ker se mu je zd

Včeraj se je v Zakajčkovi ulici dogajalo nekaj nenavadnega. Vse je bilo mirno in tiho. Celo listje se je slišalo, ki je šelestelo v krošnjah dreves. Žiga je slonel ob oknu in na prste štel udarce ure v bližnjem zvoniku. Po ulici se je pripeljal pismonoša in se čudil: »Ali je Kaja zbolela, ker ne laja? Nenavadno. Moje hlače so še zmeraj cele, pa sem prevozil že celo ulico.« »Čudno,« je zmajevala z glavo teta Mica. Zmeraj se ji je zdelo, da so otroci na svetu zato, da skačejo, vriskajo, pojejo in kričijo. Počasi se je vzdignila s stola, tiho zaječala, kajti v kolkih jo je še zmeraj boleče špikalo. S počasnimi koraki je oddrsala po vrtni stezi do ute. Pogledala je za hišo, med grmovje in pod verando. Toda nikjer nikogar. Nenadoma se ji je zazdelo, da je zaslišala tiho hlipanje. Prihajalo je izza kupa sena na bližnjem travniku. Previdno je stopila bliže. Potem je presenečeno obstala, kajti v senu so sedeli otroci in se držali za roke. Zala in Julija sta imeli zaprte oč

Blueberry Princess Granny Agnes opened her window and shouted . “Children, Children, can you please be quiet for a few minutes?” “No way!” Slicy, Gertie, Blaise, and Thomas burst out laughing and continued to play in the yard. “ Go to the forest and pick me a basket of blueberries. I will lie down for a while to give my old bones a long needed rest.”. said granny with a pleasant wink. “How come we did not think of that earlier.” shouted Slicy, and hurried home to fetch a basket. “Slicy! Make sure you have your boots on so that nothing will sting you on the soles of your feet!”her mother commanded, with concern. One after another, they turned on to the forest path which wound between the mowed meadows. They stopped to fill their water bottles in the near by stream. “Last year the Fern Dwarf helped us find the blueberries,” remembered Blaise. “He showed us the most hidden spots,”remarked Slicy.She looked around cautiously, hoping that he would show up again. But, t