ANGINA

Angina

V Zakajčkovo ulico je prišla Angina.

»Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop.

»Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala.

»Nikar!« se je ustrašila mama.

»Naša ulica je pusta in dolgočasna.«

»Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo.

»Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica.

«Samo odidi, prosim.«

»Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu.

»Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili.

Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo.

»Jo že imamo!« so zavpili.

»Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina.

»Narašča,« so prikimali bacili.

»Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?«

»Seveda!« so zacvilili bacili.

»Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina.

»Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slabega počutja.«

Tanja je v spanju tiho zaječala.

Njena mama je imela tanek sluh, zato jo je takoj slišala.

»Poklicala bom zdravnika,» je rekla, ko ji je na čelo položila dlan.

Ko je to slišala Angina, se je silno prestrašila. Zdravnika se je zelo bala, saj mu je vedno uspelo, da jo je napodil stran.

Mama je ostala doma pri Tanji. Sedela je ob njej in ji prebirala pravljice.

Spanček-Zaspanček ji je hladil čelo s pravljičnimi obkladki. Nagajivi škratje so prilezli iz svojih lukenj in ji peli pesmice.

Bacili so se drug za drugim vračali v Anginino torbo.

Angina je jezno zacepetala.

»Nisem še rekla zadnje besede!«

Potem se je pokrila s čarobno ruto in izginila iz Tanjine sobe.