Google+ Followers

sreda, 07. avgust 2013

Ne. Ne bom. Nočem. Fuj.

Zadnjič, ko se je Malček odločil, da ne bo jedel drugega kot nektarine in maline, sva se oblekla in odšla v knjigarno po kakšno knjigo o tem, kako njegovo Trmo trmasto pripraviti do tega, da babici ne bo več delala sivih las.
Kuharske knjige so bile polne zdrave prehrane, od vitaminov so kar pokale po šivih. Ko sem prodajalki razložila, kaj me muči, pa je le skomignila z rameni in jih pričela pospravljati nazaj na polico.
Nam, odraslim, se sline pocedijo že ob pogledu na fotografijo, ki ponuja nekaj hrustljavega, sočnega, ravno prav zapečenega. Pri otrocih pa je potrebno najti drugačno pot do veselega trenutka, ko brez jokajočega protestiranja in stokanja odprejo usta in pričnejo jesti.
Kakšen mesec ali dva nazaj, ko sva bila z Malčkom sama doma, sva se najprej igrala am, bam pet podgan, brala pravljice, potem pa me je že pocukal za rokav, da je lačen. V sadni napitek, ki sva si ga privoščiva, sva stresla tudi pregrešno žličko sladkorja in se- tako se mi je zdelo- zarotniško smehljala drug drugemu.
Nekega jutra, na vsem lepem, pa se je zgodilo, da tistega, kar je moralo biti še včeraj na jedilniku, Malček sploh ni več niti pogledal.
Ko sem pripravljala paradižnik, je prišel bliže in zmajal z glavo:''Ne bom. Takšne barve je kot kri.'' In pokaže na potolčeno, še nezaceljeno koleno. Vdala sem se v usodo, prijela sem ga za roko in skupaj sva se odpravila na vrt, v goščavo, kjer rastejo bučke.
''Bova eno?'' ga spodbudno pogledam. ''Ne bom. Takšne barve so kot trava. Travo pa jedo edinole zajčki,'' trmari in ga ni moč pregovoriti, da pa bi dal v usta kaj drugega, kakšen drobnjakov štrukelj, na primer. Še v nedeljo mu je strašno teknil pečen krompir. Čakal je pred pečico in sitnaril, češ, kaj se obiraš, lačen sem. Danes opoldne se obrne stran in ponavlja svoj ''šlager sezone'': ''Ne bom, nočem, ne maram, bom jutri.''
Z lahkoto odmisli hrano do večera in prav nič ga ne gane, ko ostali sedemo h kosilu. Vsi po vrsti me obtožujoče gledajo izpod čela, kot da sem jaz kriva, ker se kuja.
''Naredi kaj, imaš izkušnje in čas!'' mi nato rečejo. Dovolim mu, da z rokami mečka zmes, ki jo pripravim za polnjene bučke. Poskusim še s krompirjem, ki ga narežem na koščke, on pa ga previdno natika na nabodalo. Vmes dodava še kakšen korenček, da je bolj privlačno za oko. Stoji zraven, ko brskam po omari in ko zagleda vrečko s polento, iztegne prstek in reče:''To bi tudi!''
Nasmehnem se. Končno se nama je ''odprlo''! Mislim, da ga rumeno spominja na sonce, ki se kmalu smeji in vabi s krožnika.
Medtem ko se igra z miško Hildo in ji razkazuje vsebino predalov, v katerih so še moka, rozine, ješprenj, sladkor, sončnična semena, puding in še kaj, razmišljam, da bom nekoč morala napisala knjigo o  prehrani za Malčke. Pa ne toliko za tiste, ki bi še včeraj pojedli slona, ne! Mika me neka posebna kuharica, ki ne bo le pokala od zdravja in vitaminov, temveč bo tudi polna veselih in razposajenih zgodb in obrokov za takšne, ki povzročajo skrbi z ''ne bom'', ''nisem lačen'' in ''nočem''.
Ja, ja, saj vem, da imajo takšne ''ne bom'' trenutke vsi starši in vse babice tega sveta! Zavedam se tudi, da mu bom, morda, morala že jutri na lonček, iz katerega pije sok in čaj, narisati nagajivega možica, s klobukom na glavi, drugače bo obrnil glavo stran in stisnil usta v ravno črto. Lahko se bo zgodilo, da bom zajela sapo in držala jezik za zobmi, ko bo stresel jušne kroglice v puding, ali pa jih nagajivo potunkal v mlečno kašo, riž ali v golaž.
Enkrat je to že storil, njegova mama, ki je ravno prišla iz službe, se je prijela za glavo.''Pa je to užitno?'' je vprašala.
Molčala sem. Bilo bi brez veze, če bi ji pripovedovala o malinah, ki so se znašle v golažu, pa jih je z užitkom pomljaskal, pa o jabolčnem soku, ki ga je zlil na kumare pa vse pojedel.
Popoldan greva k teti Mici, ki ima pet kokoši in enega petelina. Upam, da je perjad že malo pozabila na najin zadnji obisk, ko je veselo tekal za njimi, potem pa splezal še v gnezda, kjer je radostno vzklikal ob pogledu na znesena jajčka.
Mislim, da bom v knjigi zapisala tudi to, da se nikomur ni treba zgražati, če želijo otroci polizati krožnik. Meni se zdi to imenitno. Vsaj vem, da je jed, ki je izginila v želodčku, teknila.
Če bo še kakšen takšen dan, ko bo tečen in zoprn in ga bo težko prenašati, se bom že še česa domislila, da bodo nore kuharske ideje premagale njegov ne bom in nočem.
Vseeno pa me malo skrbi, da bo kuharska knjiga, ki jo imam v mislih, ena najdebelejših na svetu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar