hvaležnost
Marija:«Rojena sem bila leta 1959. Oče je prišel iz vojne kot hud duševni bolnik. Kljub temu ga je mama vzela, saj sta si obljubila zvestobo, ko je bilo z njim še vse v redu. Spominjam se ga, kako je sedel za pečjo, ogrnjen z odejo in strmel skozi okno. Včasih ni ure in ure premaknil pogleda. Zvečer je ubogljivo dovolil mami, da ga je preoblekla in odpeljala v spalnico. Imel je le tri leta delovne dobe, ko se je invalidsko upokojil. Pa smo z denarjem, ki ga je dobival, kar dobro shajali. Po končani gimnaziji sem se preselila v Ljubljano, na pedagoško akademijo. Življenje v študentskem naselju mi je bilo všeč. Veliko sem obiskovala plese, se družila s prijateljicami. Bila sem zelo družabna. Ker moja mama ni skoparila z žepnino, sem pogosto pomagala tudi cimri. Ali kateri drugi. V bloku, v katerem sem bivala, so se ''navadili'', da si lahko denar izposodijo pri meni. Če so ga mi kasneje vrnili- prav, če ne, jih tudi nisem terjala. Kot mlada učiteljica sem se zaposli