ZAPIS IZ LETA 2023, ŠE ZMERAJ AKTUALEN
Že lep čas po osamosvojitvi nas budnica ''prebuja''
šele okoli osme ure zjutraj. Spominjam se časov, ko so se zaslišale cimbale in
bobni že ob petih zjutraj. Otroci smo poskakali iz postelj- tisti pač, ki smo noč
prespali doma- ter stekli k cesti, kjer smo pleh muzki mahali. Oni drugi, ki so
se majavih nog vračali s kurjenja kresov, pa so se ob Alpinskem tovornjaku, ki
je muzikontarje ali vozil ali samo spremljal, zavrteli, in potem so se še
medsebojno nalivali s tistim, kar je še ostalo v steklenicah, katerih pa, roko
na srce, tudi ni nikoli zmanjkalo.
Morda so nekateri res kaj dali na t. i. ''praznik
dela'', a večini je ta dan pomenil le dela prost dan. Za prvi maj smo šli
največkrat v butarice (če je bilo lepo vreme) ali pa na vrt. Ljudje so se radi
šalili, da praznik dela moraš praznovati – z delom. Imeli so prav: Tudi praznik
češenj ne moreš praznovati s čevapčiči.
Pogosto me močno razjezi, ko slišim, da je najbolj
viden in očiten znak, kako dobro nam je v prejšnji državi šlo, ta, kako so po
vojni rasle hiše. Kakšna nesramnost!
Vsak, ki izreče to laž ''dobro jim je šlo'',
pravzaprav prizadene in poniža številne generacije, ki so hiše zgradile v
skrajnem odrekanju, pomanjkanju, v potu svojega obraza pravzaprav.
Seveda, tisti, ki so bili pri koritu, so bili častne
izjeme. Takšnih se tudi v starih časih ni manjkalo. Sploh pa ne takoj po vojni,
ko so izbranci zasedli nepremičnine tistih revežev, ki jih je oblast ali
razlastninila ali pobila.
*
Povojna generacija mojega očeta, to je generacija, ki
je služila v tej ali drugi vojski in - preživela, moj oče je služil kot vojak v
nemški vojski, se je vrnila domov izmozgana, z ukradeno mladostjo, brez vsega. V
Žireh so leta 1948 zgradili Alpino. Ata je neštetokrat povedal, kako od srca se
je zjokal, ko je dobil prvo plačo. Ko je imel svoj prvi denar! Plača je bila
slaba, a za človeka, ki prej ni imel nič, je pomenila bogastvo.
Ljudje so začeli sanjati o svoji hiši. Kako do nje? Po
šihtu so hodili pomagat ali h kmetu, da so zaslužili za kakšno smreko ali pa so
se udinjali kot ceraharji pri tistih, ki so že zasadili prvo lopato. Ata denimo,
se je pri mojem starem očetu Luki naučil izdelovati strešno opeko. Ženske so s
karjolami iz grabnov vozile kamne in mivko. Zato so bili grabni in potoki
takrat ves čas temeljito očiščeni naplavin.
Kot otrok se spominjam, da je ata malo po drugi uri
prišel domov, sedel za mizo in pojedel, si za pol ure ''poravnal hrbet'' na
divanu, potem pa odhitel v delavnico. Tam je delal do osmih zvečer, ko sem
prišla ponj. Vmes sem mu prinašala, še ne petletna, čaj in kruh z ocvirki.
Parcelo je mama dobila za doto, za les je bilo treba
pomagati staremu očetu na kmetiji.
Z eno besedo: ata je imel eno redno službo in dve
popoldanski.
Ko smo začeli zidati hišo, sta na parceli delala oba z
mamo. Mama je bila namesto enega ceraharja. Jaz sem pri petih letih pazila na
sestro, ji menjala plenice, jo hranila s flaško (mleko in zdrob)
Še dobro, da smo imeli vrt, kjer ni manjkalo krompirja
in zelenjave. Hvala bogu za zajčnik in zajce in za kokoši. Pri starem očetu je
mama zredila prašiča, a smo od njega sami komaj kaj pojedli. Večino mesa je šlo
za malce in za delavce in za tiste, ki so prišli pomagat. To sem kasneje 100000
x slišala, zato vem, da je bilo res. Pa NIČ nismo metali stran.
To so bili časi, ko je bilo še veliko solidarnosti. Danes
jaz tebi, jutri ti k meni. Vselili smo se v napol izdelano hišo. V sobi, kjer
sva s sestro spali, ni bilo ne peči, bognedaj radiatorja! Pozimi se je strop
svetlikal zaradi ''srena''. Posteljnina je bila takoj vlažna, čeprav se je čez
dan grela na peči.
Zgodba se je ponovila v osemdesetih, ko sva se z možem
lotila gradnje hiše. Ogromno smo naredili sami, ogromno je bilo solidarnostne
pomoči, danes jaz k tebi, jutri ti k meni. Moji starši so se na smrt bali
kreditov, midva sva jih imela toliko, da smo praktično živeli samo od ene
plače.
Ne predstavljam si, kaj bi bilo, če ne bi Jugoslavijo
vzel hudič, kreditov pa inflacija.
A v še tako slabi stvari je zmeraj tudi kaj dobrega.
Mož se je skozi (samo)gradnjo hiše naučil praktično vsega, za kar danes večina
pokliče mojstre. Odlično polaga ploščice, napelje elektriko, poskrbi za ''ni da
ni'' pri hiši. Vse sam. Genaracvija ''multipraktikov'', kateri pripada, je žal stara čez 70 let. Mlajšim se različnim ročnim
delom ni bilo več treba priučevati, zato so v 21. stoletju že mojstri za
menjavo žarnic tako iskani.
V najtežjem obdobju življenja sem imela poleg službe
zmeraj še kup honorarnih del. To, da je delo svetinja, človeku potem preide pod
kožo. Še danes bolj težko prenašam t. i. lenuhe, ki ne bi delali nič, bi pa
lepo živeli. In to na račun skupnosti, mimogrede.
Še par petkov in bom stara 72 let. Delo je še zmeraj
moj prijatelj in ne sovražnik. Včasih me boli srce, ko berem, da pa bi danes
radi delali le 30 ur tedensko (Kitajci imajo 240 urni delavnik), ves ostali čas
pa uživali. Res si ne morem predstavljati, kako se je v eni sami generaciji
spremenil odnos do dela.
Na srečo je tega zdravega odnosa do dela med bolj
tradicionalno vzgojenimi, tudi na kmetih in med podjetniki še precej.
Za konec pa še deset pregovorov, ki govorijo o delu:
Delo krepi človeka. - Poudarja, da delo pozitivno
vpliva na fizično in duševno zdravje.
Brez dela ni jela. - Izraža idejo, da je treba za
hrano in osnovne življenjske potrebe delati.
Kdor zgodaj vstaja, cel dan zbira. - Govori o koristih
zgodnjega začetka dela in pridnosti.
Kdor ne dela, naj tudi ne je. - Poudarja, da tisti, ki
ne prispeva k delu, ne zasluži njegovih sadov.
Delaj, kar moreš, s tem, kar imaš, tam, kjer si. -
Spodbuja ljudi, naj maksimalno izkoristijo svoje trenutne razmere.
Roka roko umije, obe pa obraz. - Izraža idejo
sodelovanja in medsebojne pomoči pri delu.
Delo osvobaja. - Poudarja, da delo omogoča neodvisnost
in svobodo.
Stari vrabec več zrna najde. - Govori o vrednosti
izkušenj pri delu.
Mladi noge, stari glave dajejo. - Izraža idejo, da
mladi prispevajo z energijo, starejši pa z modrostjo.
Lenoba je mati vseh slabih navad. - Opozarja na
negativne posledice lenobe in neaktivnosti.
Komentarji
Objavite komentar