JUTRI 2052

Vesela sem, da se trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače še zmeraj bere.  https://plus.cobiss.si/kn/skupno/avtorji/2020/1 Če jo želite prebrati tudi vi, jo lahko po ugodni ceni naročite preko povezave: https://goo.gl/1qx5mf Danes je na Fb nekdo zapisal tole:« Včasih nismo imeli denarja, da bi lahko šli na morje, danes ga nimamo niti toliko, da bi lahko ostali doma...« Včasih mi je prav žal, da o tej, t. i. ''preteklosti'' izgubljamo neke realne predstave. Še huje: o njej razmišljamo vedno bolj ''romantično''. Ko o njej zapišem kaj stvarnega, mi rečejo, da se motim. Je pa nekaj, kar še kako drži: še pred cca 30 in več leti so bili ljudje bolj skromni. Kar je logično, saj je bila pot do dobrin, ki je nam danes sama po sebi umevna, veliko bolj posejana s trni. Življenje, ki ga danes živijo revni, je bilo nekoč ''vsakdanji pojav''. A so si ljudje, ki so imeli bolj plitke žepe pomagali na različne načine. De

P red 50 in več letih, torej- v starih časih, je bilo v navadi, da je imela vsaka družina z več otroki, pri hiši vsaj eno ''teto''. To so bile neporočene ženske, ki so bile že ''rojene'' zato, da bodo pomagale staršem, ko ostarijo. Hkrati pa so te tete bile pri roki tudi bratom in sestram pri vzgoji otrok, gospodinjskih delih in podobno. Če je v družini kdo od sinov študiral za duhovnika, se je običajno   ''določilo'' še eno sestro, da mu je, neporočena, sledila od fare do fare. Žrtev – če ji lahko tako rečem, z vlogo, ki so ji jo namenili starši (in družina nasploh), praviloma ni bila zadovoljna. Lahko pa tudi, tako kot se je to zgodilo pri Ireni. Že od otroštva naprej jo je bilo strah moških. Kot je sama povedala, se je ta strah naselil vanjo po tem, ko je- radovednica- opazovala moške pri lulanju. Nekateri so imeli med nogami pravo ''klobaso'', takšno, ki je pri neukem dekletu vzbujala grozo, gnus in odpor. Stara je

V ečina med nami je že kdaj v življenju slišala tole misel:'' Če ti pa ta (to) ne bo pomagal (pomagalo), potem pa res ni več nobenega upanja .'' V povojnem času, ko ni bilo denarja, pa tudi do zaslužka je bilo težko priti, so bili zelo dragoceni tudi čevlji. Čevljarji so izdelovali trpežne – takšne, ki so ''preživeli'' leta in leta na lastnikovih nogah. A tudi čevlji so imeli, žal, določeno življenjsko dobo. Marinka (1932) je bila delavka za tkalskim strojem. Vsak dan je osem ur preživela na nogah. Zaradi zdravstvenih težav so ji začele noge otekati, čevlji pa so postajali vedno bolj tesni. Ne spomni se, kdo točno je bil, ki ji je svetoval:''Nesi čevlje v popravilo enemu od žirovskih čevljarjev. Če ti on ne bo pomagal, ti nihče drug ne bo.'' Žirovci so bili že več kot sto let priznani mojstri na tem področju. In res. Čevlje je prinesla v Žiri, mojster jih je dal na kopito, jih s tem malo ''raztegnil'', zamenjal ji je

Pridejo dnevi, ko se počutimo za en drek. Vse nam gre narobe, smo nezadovoljni, polni gneva, besa in pikrih pripomb na vse, kar okoli nas leze in gre. Nekaterim se takšna ''stanja'' ponavljajo bolj pogosto, drugim le občasno. A takrat, ko ''pademo'' vanje, se rado zgodi, da v bližini ni nobene lestve, po kateri bi iz takšnega- zelo uničujočega razpoloženja- hitro in varno ter brez prask zlezli ''ven''. Znano je, da je dandanašnji eden najbolj priljubljenih načinov, da ''pozabimo na lastno sranje'' ta, da si izmislimo FB profil in potem v anonimnosti pljuvamo po tistih, za katere se nam zdi, da živijo lepše in srečnejše kot mi. Ljudi, ki to počnejo, ni malo, pa še veliko dela imajo, saj takšnih, ki bi na socialnih omrežjih razkrivali tudi svoje padce, ni veliko. In kaj je ''lepšega'', kot da jim nek anonimnež pri vsem, kar se jim med 4 stenami dogaja, zarije še dodaten nož v hrbet? ** Slovenci s

Danes zjutraj sem še enkrat poslušala posnetek, ki je nastal včeraj, ko sem obiskala Marinko, staro 82 let. Zelo mlada se je poročila z najbolj srčnim in veselim ter dobrim človekom, ki je kdajkoli prišel s trebuhom za kruhom iz Bosne. Do 55 leta, ko je umrl za hudo boleznijo, je bila ''Mala moja'' in kraljica. Medtem ko mi je pripravljala bezgov sok (njeno turško kavo, ki je strašno lepo dišala, sem morala, žal, odkloniti), se je od nekod priklatil Boris (tigrasti maček) in mi skočil v naročje ter se v njem ugnezdil vse do odhoda. »To ti je lahko v čast. Boris ne gre k vsakemu!« mi je rekla Marinka. Pokojnina, ki jo je dobivala po možu, ni bila velika, slaba pa tudi ne. Tudi prihrankov je bilo kar nekaj, a Marinki je bilo doma dolgčas, pa je zato sklenila, da se bo nekaj ur dnevno zamotila s pospravljanjem pri mestni gospodi. V petindvajsetih letih si je nabrala nešteto izkušenj. Večina od njih je bila dobrih, saj je srečevala plemenite in prijetne posam

Več sogovornic, ki so z menoj delile svoje zgodbe, je bilo prepričanih, da večina ljudi zgolj in samo zase obdrži vsaj kakšno skrivnost, ki jo odnese s seboj na drugi svet. Zelo verjamem, da je tako. Redki so, ki bi imeli ob sebi bližnjega, ki bi bil do te mere zaupanja vreden, da bi lahko z njim delili čisto vse. Prevečkrat se je že zgodilo, da je po spletu okoliščin prišlo ''kaj vmes'', in najboljši prijatelji so potem veselo delili zaupane skrivnosti. A niso le skrivnosti tiste, ki jih zaklepamo v svoje srce! Marsikdo hrani tudi spominke, ki so na videz čisto vsakdanji, nepomembni, še več: lahko se celo ''zelo dobro'' zlijejo med vse drugo, kar nas obdaja. Z Jankom (1924) sem se srečala večkrat. Njegove zgodbe iz vojnega časa so bile zelo zanimive. Vojno je doživljal kot demobilizirani nemški vojak. »Nekoč smo se pomikali proti italijansko-francoski meji. Bil je lep dan. S še dvema fantoma, ki sta bila doma iz moje doline, smo se šalili

Za uvod  si bom izposodila včeraj zvečer objavljeno pisanje Rosvite Pesek. Njena bilanca minulega tedna ni bila rožnata:'' Ponedeljkovo in petkovo vodenje Odmevov in v sredo snemanje prvega od štirih pogovorov z osamosvojitelji za oddaje #Slovenija30. 17 zmerljivih in sovražnih zapisov na Facebooku in v njegovih direktnih Sporočilih, 8 na Twitterju, ¾ strani v Mladini. Dobra novica - tokrat na družabnih omrežjih nisem zasledila napadalnih zapisov mojih sodelavk. Napoved? Grožnje se bodo gotovo ponovile avgusta, ko bodo na sporedu pogovori Slovenija30, morda pa že prej, če bo zmotil kakšen gost Odmevov. Recept za preživetje? Živim kot želva. Nosim oklep. Spoznanje tedna? Grobost je poskus Slabiča, da bi bil močan.'' Zavedam se – in to močno, da se ljudje v zadnjih 100 letih, ki jih po tej čustveni plati z vsemi dobrimi, srčnimi in tudi podlimi dejanji zelo dobro poznam – nismo dosti spremenili. Zloba, nerazumljivo sovraštvo, obnašanje, ki mej