JUTRI 2052

Maj je mesec ljubezni – tudi do knjig. Tudi letos, že tradicionalno, ponujam zbirko 5 knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače po močno znižani ceni. Na 2177 straneh resničnih zgodb boste našli tisto, česar vam v šoli, družbi ali doma niso povedali. Intimna pričevanja žensk in moških, ki so zaupali svoje spomine iz časa, ko je veljalo, da je molk zlato , a so si prav z molkom zasejali še globlje rane. Zgodbe razkrivajo družinske vzorce, ki se prenašajo iz roda v rod – in delajo sive lase tudi današnjim generacijam. 📚 Do konca maja 2025 je celotna zbirka na voljo za le 100 evrov. 🎁 Ob naročilu zbirke pa prejmete še eno knjigo po izbiri : Ženske ali Kje je otrok? ali KUHARSKE PRISMODARIJE ali ABECEDA IZ ZAKAJČKOVE ULICE Posamezna knjiga za odrasle ima majsko ceno 20 evrov. Posamezna knjiga za otroke pa 10 evrov kontakt : jutri2052@gmail.com

  Odlomek iz novega romana ''Mehko kot britev''. Izide 28. maja 2025. Zakaj ravno takrat?  Zato: 👇 Ko sem maja leta 2024 ležala na operacijski mizi, sem kirurga, ki me je operiral, vprašala: »So težave, ki jih imam, takšne, da bom lahko še napisala kakšno knjigo?« Nasmehnil se je in prikimal. Verjela sem mu. In potem sem mirna in potolažena zaspala. Točno eno leto zatem izhaja ta knjiga. ODLOMEK IZ KNJIGE: 👇 Nikoli ne bo pozabil, kako se mu je oddahnilo, ko ga je žena med zmerjanjem napodila iz spalnice. Ves prestrašen se je zatekel v shrambo, kjer se je pokril z odejo in si mašil ušesa. Bilo ga je groza zaradi nečloveških krikov, ki so votlo odmevali po hiši. Nekaj časa je molila, nekaj časa preklinjala. Porod je trajal skoraj dvanajst ur, otrok pa je bil še zmeraj zataknjen nekje na medeničnem dnu in se ni hotel premakniti ne naprej ne nazaj. »Po zdravnika bom poslala,« je zagodrnjala babica Nežka in si brisala potno čelo. Bila je na smrt utrujena, a ni ji kazal...

     Milena Miklavčič MEHKO KOT BRITEV še 20 dni nas loči do izida romana MEHKO KOT BRITEV. V UVODU SEM NAPISALA: Ko sem maja leta 2024 ležala na operacijski mizi, sem kirurga, ki me je operiral, vprašala: »So težave, ki jih imam, takšne, da bom lahko še napisala kakšno knjigo?« Nasmehnil se je in prikimal. Verjela sem mu. In potem sem mirna in potolažena zaspala. Točno eno leto zatem izhaja ta knjiga. Pred kakšnimi štirimi leti sem slišala zgodbo, ki me je globoko pretresla. Ker je bila sogovornica takrat še živa, sem v peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače lahko objavila le krajši del. Govorila je o prostituciji, ki je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja namenjena takratni eliti. Ne samo politikom, tudi gospodarstvenikom, umetnikom, vmes jih je bilo nekaj tudi iz posvečenih krogov. Zgodba me je precej šokirala, saj sem bila – kot otrok socializma (1952) – vzgojena v prepričanju, da je spolnost tabu tema ne le za nas, ki smo bili vzgojeni v krščanskem...

Pišem zato, ker čutim, da moram. Hvaležna sem usodi, da mi je dala dar za poslušanje, da mi je dala dar, da razumem težave, ki jih ima v svojem intimnem svetu malodane vsak od nas. Hvaležna sem življenju, da me je ''prepričalo'', da je pisanje nekaj najlepšega, kar mi je - poleg družine- dano. Sem samozaložnica, kar pomeni, da VSE, kar se tiče izdaje knjig, plačujem sama! VSE! Upam, da razumete, da mi ''država'' ne nuditi niti centa! Tisti, ki kupite moje knjige, pomagate, da lahko izide naslednja! Ne pišem zato, da bi moje pisanje ''pozlatili'' s 3.000 evri mesečno tudi tisti, ki imajo komaj za kruh. In gnusijo se mi umetniki, ki to pričakujejo, oziroma celo zahtevajo.

  /2011 z Mc Dannyjem/ (Zgodba iz leta 2008) Pihalni orkester   Alpina iz Žirov   je navdušil    s svojim zadnjim koncertom KOMANDA MORA BIT, TUD   ČE JE SLABA   »A kaj si mislim o Vikiju ?   Oh,   napiši, da   sem mu zahvaljujem, ker so stoli na vajah   zmeraj lepo poravnani, note so v mapah, za vse poskrbi..Včasih nas celo preseneti s piškoti . Kot   oče nam je.   Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo brez njega..« je dejala Gordana Buh, ki pir godbi igra na   pikolo in flavto,   o prvem predsedniku Godbeno-pevskega društva v Žireh, Vikiju   Žaklju.   Pisati   o pihalnem orkestru Alpina iz Žirov je na videz sila preprosto.   Stopiš do njihove   »maskote« Vikija, ki ti iz rokava strese vsak, še tako nepomemben podatek, in nenadoma   se ti zazdi,   da domala o   vsem, kar se je v minulih petdesetih letih in še malo - dogajalo, veš vse. Pa ni res. Godbenike je t...

  Ne zna vsak raztegniti meha Viki Čadež se   je zaradi svojega igranja na harmoniko že zdavnaj zapisal med žirovske legende. Še v osemdesetih letih je vztrajno zabaval plesa željne na plesiščih tja do Poljan in še dlje. S svojimi iskrivimi očmi je spodbudil tudi največje nerodneže, da so sledili taktu in na ves glas zavriskali, ko se je zaslišala harmonika. Toda je že tako, da se vsaka muzika enkrat izpoje. Danes Viki hrani svoje inštrumente, pokrite s prtom, kar v garaži. Že davno je od tega, ko so ga začeli klicati Čabro. Zakaj tako, se ne spomni več. Sem in tja, toda zelo poredko, še zmeraj raztegne meh. Postavi se   pred mikrofon in tudi zapoje. Čabrotovo življenje je bilo pisano, veselo, poskočno in izredno zanimivo. Nikoli se ni mogel ustaviti glasbi. Omamila ga je in zapeljala, da ji je posvetil   domala celo   življenje.   Rodil se je v Hotovlji, v mlinu, ki ga je dobila stara mama za doto pri služenju na Visokem. V družini je bilo enaj...