MEHKO KOT BRITEV
Odlomek iz novega romana ''Mehko kot britev''.
Izide 28. maja 2025.
Zakaj ravno takrat?
Zato:
👇
Ko sem maja leta 2024 ležala na operacijski mizi, sem kirurga, ki me je operiral, vprašala: »So težave, ki jih imam, takšne, da bom lahko še napisala kakšno knjigo?« Nasmehnil se je in prikimal. Verjela sem mu. In potem sem mirna in potolažena zaspala. Točno eno leto zatem izhaja ta knjiga.
ODLOMEK IZ KNJIGE:
👇
Nikoli ne bo pozabil,
kako se mu je oddahnilo, ko ga je žena med zmerjanjem napodila iz spalnice. Ves
prestrašen se je zatekel v shrambo, kjer se je pokril z odejo in si mašil
ušesa. Bilo ga je groza zaradi nečloveških krikov, ki so votlo odmevali po
hiši.
Nekaj časa je molila,
nekaj časa preklinjala. Porod je trajal skoraj dvanajst ur, otrok pa je bil še
zmeraj zataknjen nekje na medeničnem dnu in se ni hotel premakniti ne naprej ne
nazaj.
»Po zdravnika bom
poslala,« je zagodrnjala babica Nežka in si brisala potno čelo. Bila je na smrt
utrujena, a ni ji kazalo drugega, kot da vztraja ob porodnici, dokler bo to
potrebno. V križu jo je neprijetno špikalo. Bila je že v letih, ko se ji je
zdelo, da ji je vsak dan posebej podarjen. Če bo šlo po sreči, bo septembra s
prijateljicami upihnila sedemdeseto svečko.
»Nočem zdravnika!« se
je oglasila Verena. »Sovražim ga!«
Babica se ni dosti
ozirala na njeno momljanje. Bila je prepričana, da ne ve, kaj govori. Popadki
so ji v glavi verjetno naredili veliko zmedo. Nič kaj nežno jo je z dlanjo
udarila po riti, potem pa je za spoznanje odprla okno in pogledala, ali je na
makadamski poti, ki je vodila mimo hiše, kdo, ki ga pozna. Nazadnje je uzrla
dva fanta, ki sta bila zatopljena v igro.
»Alo, gremo po dohtarja! Recita mu, naj se podviza!« je
zavpila proti njima. Njen glas je bil rezek in odločen. Fanta sta dvignila
pogled, na kratko prikimala in stekla med hišami.
Dr.
Karel Podobnik se je
prikazal na vratih prej kot v desetih minutah. Iz izkušenj je vedel, da gori
voda, ko se Nežka spomni nanj.
Verena je bila zaradi
izgube krvi bela v obraz kot stena za njo. Med popadki si je strgala srajco,
tako da so se polne prsi, popraskane do krvi, ob vsakem gibu prikazale izpod
rjuhe, premočene od znoja.
Zdravnik je babico očitajoče
premeril z očmi. Ta pa je stisnila ustnice in nejevoljno zamrmrala: »Pred pol
ure sem jo preoblekla in zamenjala rjuhe. Ne morem pomagati, če ne gre nikamor …«
Na kratko je prikimal,
potem pa je z naglimi koraki stopil v kuhinjo ter si z vročo vodo, ki jo je
zajel iz kotlička vzidanega štedilnika, temeljito umil roke. Vrnil se je prej,
preden je izzvenel popadek, ki je ponovno stresel Verenino izmučeno telo.
»Pustite me umreti, ne
morem več, dovolj je,« je šepetala, medtem ko ji je Nežka s toplo vodo močila
krvaveče ustnice. Dr. Podobnik je počakal, da je odložila skodelico, potem pa
sta s skupnimi močmi še bolj razkrečila Verenine noge. Tudi njega je bilo
strah, vedel je, da gre za sekunde. S prsti je segel v nožnico, da bi otipal
otrokovo glavo, a mu ni takoj uspelo. Sam pri sebi je nemočno zaklel.
»Prekleto. Posteriorna
lega! Še tega se je manjkalo!«
Nežka je zajela sapo.
»O, Bog, pomagaj nam!«
je začela moliti.
Pot mu je tekel po
obrazu. Na vso moč se je trudil, da bi otroka, ki je imel hrbet zadaj, spravil
v pravo lego. Vedel je, da je Verena na koncu svojih moči. On pa tudi. Kaj bi
dal za šilce žganja!
Malo pred šesto uro
zvečer, ko je že kazalo, da bodo odnesli Vereno v krsti iz porodne sobe, je
otrok pri popadku, ki je stresel njeno telo, kar naenkrat zdrsnil na posteljo
in obležal sredi strjene krvi in blata, ki ga je iztisnilo črevesje. Njegov
predirljivi jok se je s takšno močjo dotaknil zdravnikovega srca, da je skoraj
zajokal.
Nežka se je nasmehnila,
imelo jo je, da bi ga objela, a se je zadržala. Ne bi bilo spodobno. Popravila
si je ruto, ki ji je zdrsnila na čelo, potem pa je urno stekla po še eno čisto
rjuho, v katero je zavila otroka. Niti toliko ni pogledala, ali se je rodila
deklica ali deček.
Dr. Karlu Podobniku se
je oddahnilo. Na srečo je bila posteljica cela, kar je bil pravi čudež. Ni bil
pobožen, a v tistih trenutkih je verjel, da je imel Bog prste vmes. Če ne on,
pa vsaj Marija ali kdo od angelov. Iz črne torbe je izvlekel iglo in nit. Šivanja
presredka se je zmeraj malo bal. Kaj, če bo imela ženska kasneje težave z
uriniranjem ali z izločanjem blata? Na to, da bi lahko uničil njeno spolno
življenje, niti pomislil ni.
Pri sebi ni imel ne
lokalnega anestetika ne razkužila. Po mednožju je polil nekaj žganja in upal,
da ne bo prišlo do vnetja.
Verena je še zmeraj molčala in trmasto gledala vstran. Le enkrat ali dvakrat je
malo bolj na glas potegnila sapo skozi nos. Zdelo se je, kot da sploh ne ve,
kaj se dogaja. Za otroka niti vprašala ni, brez odvečnih besed je čakala, da ji
bo zdravnik tam spodaj nehal šariti.
Po sobi je prijetno
zadišalo, ko je babica prinesla kurjo juhico z domačimi rezanci. Skledo je
postavila kar na psiho, potem pa je skočila še po tri krožnike.
»Pomagajte mi, da
zamenjava posteljnino, preden pokličem Lojzeta!« je prosila zdravnika, ki je že
stal med vrati, da bi odšel domov. Zelo nerad je odložil torbo in previdno
dvignil Vereno, da jo je babica najprej preoblekla, potem pa je z vajenimi gibi
potegnila rjuho izpod nje, jo zvila v klopčič in vrgla v škaf.
»Malo juhe vam ne bo
škodilo,« se je nasmehnila in pomignila z glavo proti skledi, iz katere se je
omamno kadilo.
Zdravnik si ni dal
dvakrat reči. Po dveh, treh žlicah, ki jih je nesel v usta, si je v preostanek
nadrobil še velik kos domačega kruha.
»Kaj pa Lojze? Tak
pojdi že ponj!«
»Malo še počakajva, da
pride Verena k sebi. Takšne bi se pošteno ustrašil.«
V tistem se je oglasil
otrok.
Zdravnik je odložil
krožnik nazaj na psiho, potem
pa je, kot bi mu bilo nerodno, hitro vstal in zadenjsko zapustil sobo.
Trenutki, ko se bo otrok prisesal na materine prsi, so se mu zdeli tako
intimni, da se jim je raje izognil v velikem loku.
2.
V notranjosti cerkve je
bilo hladno, kar niti ni bilo čudno, saj so bile temperature ponoči še zmeraj
precej nizke. Zaradi prvega svetega obhajila, ki je potekalo teden prej, so
bile klopi še zmeraj okrašene z belim cvetjem, polno ga je bilo tudi okoli
oltarja.
Ženske so se posedle na
levo stran, moški na desno. Otroci so se ločili od staršev in z naglimi,
razposajenimi koraki pohiteli v klopi, ki so bile najbližje oltarju. Nekateri
od njih so sklenili roke v molitev, drugi so se suvali s komolci in pasli zijala.
Iztegovali so vratove in se čez rame ozirali po cerkvi. Eden od
dečkov je žvečil žvečilni gumi in kazal jezik tistemu, ki je sedel zraven
njega. Ker ni in ni odnehal, se je starejša ženska dvignila, stopila do njega
in mu nekaj šepnila na uho. Otrok je osramočeno sklonil glavo, zavil žvečilko v
robec in ga stlačil v žep.
Verniki so ga
pogledovali z očitajočimi pogledi. Nekateri so celo zmajevali z glavami, češ,
kakšni so sodobni starši, še otrok ne znajo vzgajati.
Do sekunde natančno so
po polni cerkvi zadonele orgle, iz zakristije pa so se najprej prikazali
ministranti, za njimi pa je pred občestvo stopil župnik
Franc Pelhan. Zjutraj mu je zmanjkalo časa, da bi se obril, zato je bil
njegov obraz poraščen s sivimi kocinami, ki so še poudarjale bledico zalitih
lic pod košatimi obrvmi, preko katerih je padal pramen sivih las. Za njim je
bil dolg in naporen teden, imel je preveč pogrebov in premalo spanja. Pa še
pridiga, ki jo je moral na hitro sestaviti, mu ni bila ravno všeč. Mašniško
oblačilo, ki so mu ga naklekljale faranke, je bilo sveže zlikano, le čevlji, ki
so kukali izpod dolgega črnega talarja, so bili blatni. Starejši ženski, ki sta
sedeli v prvi klopi, sta se spogledali.
»Naš župnik se je v
zadnjem času precej spremenil,« so govorile njune oči. Še dobro, da župnik ni
znal brati misli. Kako bi mu bilo nerodno!
Po polni cerkvi je
zadonela pesem. Ubranim moškim glasovom so pritegnili še ženski. Nekaj otrok je
vstalo in prav tako začelo na ves glas odpirati usta. »Marija skoz življenje voditi srečno znaš,« je napolnila
srca vernikov. Župnik se je sklonil nad oltar in ga poljubil. Maša se je začela
v vsej svoji popolnosti.
V PREDNAROČILU KNJIGA STANE 20 EVROV.
Naročite jo lahko na: jutri2052@gmail.com
Komentarji
Objavite komentar