usoda
Evald (1940): « »Star sem bil pet let, ko me je babica prvič peljala k maši. Pred menoj je sedela deklica z dolgimi skodranimi lasmi. Če sem le mogel, sem jo naskrivaj vlekel za kodre. To sem počel toliko časa, dokler ni planila v jok. Ni in ni se nehala jokati , zato so jo odnesli iz cerkve, mene pa je dala mama čez koleno in me našeškala po riti. Spet sem jo srečal, ko smo se otroci drenjali pred ameriškim vojakom, ki je delil čokolado in žvečilne gumije. Kar naenkrat sem zaslišal znani jok. Vojaku so zaloge že pošle, zato je ostala praznih rok. Mama me je trdno držala za roko, a sem se ji iztrgal. Stopil sem do nje in ji izročil čokoladico. Odvila je papir, jo zbasala v usta in pogledala stran. Začel sem obiskovati prvi razred. Kakšno veselje! Deklica s kodri je sedela v prvi klopi, jaz pa v tretji. Včasih se je obrnila in se mi nasmehnila. Skoraj bi se polulal v hlače, tako sem bil srečen. V drugem razredu mi je umrla mama. Čez noč je zbolela. Huda pljučnica, je poved...