JUTRI 2052

  vir fotke Grega Jesenovec:«Mene so starši učili o pravicah in dolžnostih...Tudi v šolah... O samem (redu), pa se takrat sploh ni veliko govorilo. Tako je moralo biti in pika 🙂👍«   V dobrega pol stoletja se je odnos do vrednot precej spremenil. Na marsikaj, kar je bilo pomembno še moji generaciji, smo danes pozabili, oziroma, se iz teh vrednot odkrito norčujemo. Recimo: nedolžnost do poroke. Ne vem sicer, kam bi vtaknila odnos do reda, a imam občutek, da ga je iz leta v leto manj. Nekoč (če uporabim to besedo), je bil red zelo pomemben. Red, ki vključuje tudi hierarhijo znotraj družine, v službi, šoli, v okolju, kjer se je živelo. Otroci so morali, denimo, striktno upoštevati rek:ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo. Danes?   😊 Red je bil tudi za mizo. Obroki so bili običajno ob točno določeni uri. Kdor ni prišel, pač ni jedel. Mamam na kraj pameti ni padlo, da bi stregle izbirčnežem. Če nisi jedel, si bil pač lačen. Ker garderobnih omar- vsaj pri nas- nismo poznal

  čipka: Iva Sobočan, Žiri Mateja Kralj je na FB portalu ''Bilo je nekoč'', objavila poročno fotografijo svojih starih staršev. Prisotni se držijo zelo resno, nihče se ne smeji. Nekdo od komentatorjev je potem vprašal, zakaj takšna resnost. Nihče ni vedel. Pa bi lahko, če bi vsaj mičkeno poznali navade naših prednikov. Za resnost na takšnih, zelo pomembnih fotografijah, je bilo več razlogov. Eden od njih tiči tudi pregovoru, ki pravi ''danes smeh, jutri jok''. Ljudje so se samoiniciativno obnašali, zavedajoč se, da se ni dobro smejati, da se ženin in nevesta ne bosta v zakonu preveč jokala. Drugi je bil pa čisto praktičen: Veliko ljudi ( dentisti, oziroma zobozdravniki, so bili zelo zelo redki in strašno dragi ) je imelo že ob poroki precej neurejeno zobovje, iz katerega je največkrat tudi hudo smrdelo. Zato, da teh ''škrbin'' ne bi kazali tudi na fotografiji, so ustnice tiščali skupaj. Stari, dobri časi Danes pogosto sliš

  Članek na MMC V minulih letih mi je bilo večkrat hudo, ker so se nekateri bralci spotikali tudi ob zgodbe o ''ukradenih otrocih''. Trdili so, da se v Jugoslaviji kaj takšnega ni dogajalo. Pa se je! Žalostno je tudi, da mi šele danes, ko o teh otrocih vsi govorijo, rečejo, no, kaže, da si imela prav. Veste, nič nam ne koristi, če neprijetnosti - tudi tiste, iz lastne družine- pometamo pod preprogo. Če bi zbirko knjig OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE prebrali, bi bili na neprijetne izzive aktualnega trenutka veliko bolj pripravljeni. A to vam govorim že ves čas, pa me nočete slišati. UKRADENI OTROCI Grozljiv podatek je, da danes na svetu na leto izgine 8 milijonov otrok. Koliko pa včeraj in predvčerajšnjim? O ukradenih otrocih je bilo napisanih že veliko zgodb, posnetih kar nekaj pretresljivih filmov. Vprašanje, kdo so ljudje, ki lahko počnejo te grozovitosti, pa vsaj zame, ostane neodgovorjeno. Po trditvah različnih skupin naj bi bilo v 70. in 80. letih prejšnjeg

  knjižne police okoli mene je ogromno knjig. Knjižne police so polne, še zmeraj kupujem nove. Moj okus se je z leti korenito zamenjal. Včasih se je tudi ''vračal'' na že prebrane tematike, če sem, seveda, odkrila knjigo, ki je obravnavala podobno temo. * Zmeraj so me izzivale ''izzivalne'' knjige. Tipično ''ženske'' knjige so me občasno ''tolažile'', ko sem imela osebne težave in ni šlo vse, kot bi moralo. A ne za dolgo, saj lahko postanejo kot ''mamilo'', zaradi katerega človek svojih lastnih problemov ne vidi več realno. * Pogosto sem se spraševala, zakaj, za vraga, so mi bile blizu knjige, ki niso sodile med ''uspešnice'', ki bi jih moral ''vsak prebrati''. Še danes ne vem odgovora na to vprašanje. * v naši dolini sta v času, ko sem se tudi sama spoprijemala z bolj aktivnim pisanjem, živela dva, ki sta mi ogromno pomagala. Prva je bila Neža Maurer. ko sva se kasneje sre

  Da zelo rada grem med ljudi, na različne pogovorne večere, ni treba posebej razlagati. Tudi to, da imam že od časa kovida vsak dan ''Dan odprtih vrat'', tudi ne. Da se vsakega razveselim, najbolje vedo tisti, s katerimi sem se že srečala. Zadnje čase poskušam združiti ''prijetno s koristnim''. V zadnjih dveh letih se je z avtobusom v Žiri pripeljalo že kar nekaj skupin. Obiskovalci so si ogledali bunker Rupnikove linije na Golem Vrhu, muzej, Kržišnikov vrt, ki ga je zasnovala znana slovenska krajinska arhitektka Juta Krulc ( 1913 - 2015). Bila je najstarejša aktivna oblikovalka vrtov ne le v slovenskem, temveč v svetovnem merilu. Na koncu sledi (pozno) kosilo v gostilni Pri Županu, kjer obiskovalcem- na izrecno željo- skuhajo tudi kaj tipično žirovskega. Običajno tudi kaj spečem, saj potem sledi moje predavanje o zgodbah, ki jih zbiram že vrsto let. In če je pri roki kaj sladkega, je tudi poslušanje malo bolj grenkih dogodkov iz preteklosti, lepše. Tud

  Umivanje Osebna čistoča, povezana z umivanjem, ni imela splošnih pravil. Pri nekaterih boljših hišah je veljalo, da si je treba vsaj vsako soboto umiti noge. Po navadi so jih namilili do kolena, morda še kakšno ped čez. Naprej pa niso šli, ker se jim ni zdelo spodob­no. Ženske so se umivale naskrivaj, v lavorju ali lesenem škafu. Zvečer so ga prinesle v kuhinjo in se na hitro očedile v njem: obraz, roke in noge. Tega, kako naj skrbijo za čistočo med menstruacijo, niso vedele. Splošno mnenje je bilo, da so takrat nečiste in da se med nogami ne smejo dotikati. Le tiste najbolj korajžne so se razkoračile nad lavorjem in si sprale kri, ki se je praviloma že strdila po stegnih. Marsikje je vode primanjkovalo. Pomagali so si po svoje: oče se je umil prvi, za njim pa še drugi. Vodo si je pljusknil po obrazu, potem jo je otresel po tleh, da se je laže – brez dvigovanja prahu – pometalo. Zadnji so prišli na vrsto otroci, takrat pa je bila voda že gosta od umazanije. Mnogi ob spoznan

  včeraj smo se pogovarjali o tem, kako danes gradijo hiše. Pogosto je to tako, da to počne gradbeno podjetje, ko je hiša nared za vselitev, lastnik dobi ključe- in to je to. Še prej pa najame človeka, ki se razume na notranjo opremo. Praktično se potem lahko zgodi, da je hiša sicer od lastnika, a duša hiše- ne! Skratka, naš včerajšnji klepet se je vrtel okoli ''odprte'' dnevne sobe in stopnic, ki iz nje vodijo v prvo nadstropje, kjer so spalnice. Zaradi ''odprte'' dnevne sobe so te zelo majhne. Kljub- na videz- ogromni hiši, nimajo niti prostora za morebitne goste. Vedno bolj razmišljajo o tem, da bodo hišo ali prodali nekemu naivnežu ali pa bodo ''doštukali'' manjkajoči strop in na ta način prišli do prepotrebnih sob. * Kako pa je bilo včasih? Zelo drugače. Vselili se nismo še isto leto ali naslednje, gradnja je trajala po več let. Kamen na kamen.... In tudi zato s(m)o starejši samograditelji tako navezani na svoje ''zidovje'