IZ POZABE

 

Včeraj (petek) se je na BBCFirst programu iztekla zadnja epizoda nanizanke IZ POZABE. Ogledala sem si jo že drugič ali celo tretjič. Zmeraj znova me pretrese, ko z udobnega kavča spremljam usode junakov, ki so morali več kot dvajset let molčati o spolnih zlorabah, ki so jih doživljali kot otroci!

 Več kot 20 let!

Kakšno grozljivo breme! Kajti – kot kaže- je tudi angleška družba precej podobna naši, saj nas prepričuje, da je MOLK ZLATO.

***.

Zmeraj mi je hudo, ko pomislim, da so morali o svojih travmah, o svoji bolečini, o nasilju, ki so ga doživljali, molčati tudi moji sogovorniki.

 

Že pred štiridesetimi leti sem začela poslušati različne zgodbe. Malo zato, ker sem imela zaradi radijskega dela obilo priložnosti, malo pa zaradi lastnih izkušenj, ki prav tako niso bile lahke. Zmeraj sem imela dovolj sogovornikov – vse do danes!

 

***.

Zalomilo se je, ko je izšla prva knjiga. Po pravici povem, samoizpovedne zgodbe, kot takšne ne bi nikogar motile, če moji sogovorniki ne bi prelomili ''omerto molka'' zlasti glede spolnosti, intime, glede družinskega nasilja, ipd.

Leta 2014, takoj po izidu prve, so šle tako imenovane ''tercijalke'' v zrak! Javno in zasebno so rovarile proti meni, češ, pa kaj ti je bilo treba govoriti o spolnosti! Kaj ti je bilo treba vleči na dan intimne trenutke žensk, ki so bile tudi mame, babice, sestre in tete!

Ob zadnji, peti knjigi, pa so mi skočili v hrbet tudi t. i. ''napredne ženske''.

''Kakšna sramota!'' je izjavila Katarina. ''Namesto da bi te podpirale ženske nasploh, ti nagajajo!''

***.

 

Spominjam se zgodbe, ki bi lahko bila v marsikaterem okolju (na srečo ne povsod!) - vzorčna: družina s 4 hčerkami, mati siva miška, oče pa gospodovalen, uspešen, znan po tem, da je – na zunaj- požrtvovalno skrbel za družino in tudi za skupnost. Na steni v dnevni je viselo veliko priznanj in odlikovanj, tudi državnih. Vsa vas je vedela za njegove zasluge, vedeli so, da je vsaki od hčera sezidal hišo, jih (samo) on študiral, udobno življenje pa omogočal tudi vnukom. Ko sem vprašala, kaj pa njegova žena, so zamahnili z roko: ''Bolj doma se drži, še k maši ne gre, čudaška ženska!''

 

Minilo je nekaj let. On je umrl, ona pa je zaradi zdravstvenih težav pristala na vozičku. Po nekem srečnem naključju ji je – preko službe, imenovane pomoč na domu- pomagala Lucija, s katero sva se dobro poznali. Nekoč me pokliče in me vpraša, če poznam to in to gospo. Seveda sem jo poznala, kdo je ni!

''Že več kot 60 let piše dnevnik. Rada bi, da ga prebereš tudi ti,'' sem še slišala.

Res sem ga! Vzelo mi je malo več kot leto dni časa, da sem zapiske uredila, gospa je namreč želela, da bi izšli v knjižni obliki. Knjigico z okoli 130 stranmi je želela podariti hčerkam in vnukom.

A se je zapletlo. Hudo zapletlo.

Hčerke na noben način niso želele sprejeti mamine ''verzije'' njenega zakona, njenih pogledov na odnose v družini! Trdile so, da ''pljuva'' po brezmadežnem očetovem liku. Mama se s potomci ni prepirala. Knjige so romale na podstreho, saj verjame, da jih bodo brali po njeni smrti. Vedela je tudi, da je oče tudi z denarjem do te mere ''opral'' možgane svojim hčerkam, da je njena resnica brez moči.

 

Kaj je bilo v njenih spominih tako spornega? Najprej to, da je izdala očetovo največjo skrivnost: vse njegove politične govore je spisala- ona. Bila je njegova neplačana ''tajnica'', brez enega samega leta delovne dobe, a je doma, na skrivaj, ves čas skrbela za njegove poslovne uspehe. Pogosto jo je tepel, zaničeval tudi pred otroki, ki so se že od otroštva učili, da mama ni dosti vredna. Ves čas je imel druge ženske, a tega, da so hodili na vrata trkat tudi nezakonski otroci(3), niso smele izvedeti niti hčerke. V spolnosti jo je izrabljal, jo poniževal, ''dajal v nič'', pa je morala biti tiho. Hčere so materi zaradi njene resnice obrnile hrbet, a mati se je s tem, ko je spregovorila, bolje počutila. Še danes se slišiva vsaj enkrat tedensko!

 

***.

Tudi moji drugi sogovorniki so naredili vse, da so se njihove življenjske zgodbe izognile pozabi.

Zato knjig iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, ne smete in ne morete brati kot ''romane''.

Tisti, ki najraje jemljete v roke ''ljubiče'', boste ob njih globoko razočarani. Prav tako boste razočarani tisti, ki ste navajeni svoje težave pometati pod preprogo, pa tisti, ki menite, da moramo o temnih plateh življenja molčati. Jezike boste brusili oni, ki me že tako in tako ne marate, ker name in na moje poljudno raziskovalno delo (Citizens Science) gledate zviška in s prezirom.

Prav tako bi vas lepo prosila: ne delajte primerjav z izjemnim delom  Prvotno besedilo življenja, ki ga je napisala Alenka Puhar. 

Namreč: Alenka je poiskala zgodbe v arhivih in knjigah, te iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa so napisane po ''živem'' pripovedovanju!

 

***

Toplo pa jo priporočam vsem:

·         Tistim, ki se želite česa naučiti tudi iz življenjskih napak drugih

·         Tistim, ki verjamete, da se v življenju ne vam ne drugim, ne cedita le med in mleko

·         Tistim, ki vam je žal, da se s starši o njihovem življenju, dokler so bili še živi, niste pogovarjali

·         Tistim, ki tudi sicer radi prisluhnete zgodbam svojih prijateljev

·         Tistim, ki bi nekoč želeli tudi sami napisati svojo lastno zgodbo, pa nimate dovolj poguma

·         Tistim, ki veste, da MOLK NI ZLATO

·         Tistim, ki vas zanimajo ljudje, ki ne živijo v vašem ''mehurčku''

·         Tistim, ki se zavedate, da o življenju prednikov veste bore malo ali skoraj nič

·         Tistim, ki nimate predsodkov do življenjskih zgodb, ki so drugačne od vaše

·         Tistim, ki ste sočutni, ki imate srce za sočloveka na pravem mestu.

 

 ***

Življenjske zgodbe iz katerekoli knjige iz že omenjene zbirke, je praktično nemogoče ''požreti'' čez noč. Prav je, da se o njih tudi pogovarjamo. Da se ob njih pogovorimo tudi s svojimi starši, sorodniki, jih povprašamo o tem, kako so pa živeli oni.  

Tudi vzhod sonca ljudje vidimo različno, pa da ne bi videli različno življenja, ki ga živimo skupaj z drugimi!

 💓

Še nekaj bi vas prosila: spoštujte tiste, ki so zmogli toliko poguma, da so se izpovedali. Zelo vam bodo hvaležni!