mnenja

 

Mnenja o zbirki Ogenj, rit in kače 

niso 

za igrače, so različna.

Helenino mnenje je, denimo, takšno: »Vaše knjige ohranjajo spomine, ki jih ni pred vami se nihče zapisal. To ni zgodovina, ki se je učimo v šoli ali beremo v knjigah o pomembnih ljudeh iz preteklosti. V knjigah so zbrane težke zgodbe preprostih, za narodno zgodovino nepomembnih ljudi. Te zgodbe bi odšle v grob z njimi, če jih vi ne bi znali izvabiti iz njih, jih poslušati in z njihovimi bedami zapisati.«

 

Tamara (Knjižni čvek) meni drugače:« To so senzacionalistično zbrane zgodbe, ki na izjemno subjektiven način orišejo dogodke zgolj nekaterih, žal največkrat izjemno slabo izobraženih ljudi s podeželja. Toliko mizoginije, šovinizma, patriarhalnega primitivizma, kot je v teh knjigah, pa slovenski trg še ni videl.«

 

Mary F., raziskovalka, USA:«Ja, tudi Američani imamo t. i. ''ljudske zgodbe'', vendar so bile cenzurirane. Običajno to niso bili intervjuji v prvi osebi, podobno kot so vaše v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zgodovina Amerike je bila napisana bolj kot ne v podrobnostih, ki so se nanašale na življenja moških.

Spominjam se nekaterih ljudskih zgodb iz Apalaškega območja na jugovzhodu Združenih držav. Krščanske skupnosti so cenzurirale ženske zgodbe ali celo romantično prikazovale njihove razmere.

Tudi ljudske zgodbe ameriških črnskih sužnjev so bile omiljene ali romantično prikazane, da ne bi bile preveč nazorne ali resnične.

Morda so bili ljudje preveč neprijazni do tvojega dela tudi zato, ker si objavila dejanske pripovedi/intervjuje, namesto da bi povzemala ali pretirano intelektualizirala ženske zgodbe do te mere, da bi se bralcu ob njih zdelo, da pa morda le ni bilo tako hudo, da so bile morda le preveč občutljive?

Z drugimi besedami, travmatične zgodbe zaradi molka, ki je bil v določenem obdobju značilen tako za Ameriko kot za Slovenijo, vplivajo tudi na vnukinje/vnuke, travmatični dogodki pa, žal, spremenijo gensko zasnovo generacije žensk, ki so šle skozi kalvarijo.

 

Ljudje smo narejeni tako, da se za pohvalo zahvalimo- hvala Helena in Mary- pri kritiziranju, zlasti še, če imamo občutek, da je narejeno '' na počez'', pa se odzovemo.

Evropska agencija za temeljne pravice (FRA) – FRA je leta 2014 objavila obsežno raziskavo o nasilju nad ženskami v EU: študije pogosto kažejo, da so ženske z nižjo stopnjo izobrazbe bolj izpostavljene nasilju, zlasti domačemu nasilju, kar je razumljivo, saj so pogosto ekonomsko odvisne od partnerja, kar lahko poveča tveganje za nasilne odnose. Prav tako imajo ženske z nižjo izobrazbo pogosto manjši dostop do virov podpore in pravnih možnosti. Kar pa, seveda, ne pomeni, da moramo zaradi tega nanje gledati zviška.

 

Čeprav imajo ženske z višjo izobrazbo načeloma boljši dostop do virov, so raziskave pokazale, da tudi izobražene ženske niso imune pred nasiljem. V določenih primerih lahko uspešne in izobražene ženske doživijo nasilje, ki je povezano s kontrolo ali zavistjo s strani partnerja, ki se počuti ogroženega zaradi njihovega uspeha. Poleg tega so te ženske prav zaradi  ohranjanja  zunanjega videza "popolnega" življenja, obsojene na skrivanje nasilja znotraj domačih sten.

Raziskave tudi kažejo, da izobrazba ni vedno zaščitni dejavnik. Ključni dejavniki tveganja vključujejo ekonomsko neenakost, socialno izolacijo, odvisnost od partnerja in družbene norme glede nasilja. Je pa res, da ženske, ki so izobražene, hitreje najdejo poti do ustrezne pomoči.

 

Zaenkrat- dokler se ne bo izkazalo, da se motim,

takšne obširne zbirke zgodb (citizen science)- napisane iz prve roke v obliki intervjuja-v svetovnem merilu - ni. V petih knjigah, na okoli 2000 straneh, so prisotna pričevanja več tisoč sogovornikov obeh spolov, nekatera pričevanja so omenjena tudi posredno.

To, iz kritike, drži: življenja žensk in tudi moških nisem zavijala v celofan. Zapisala sem, kot mi je bilo povedano.

So pa besede, da so spregovorile le ''slabše izobražene'', žaljive do naših prababic in babic- tudi mam, saj pred 50 in več leti pač niso imele možnosti, da bi se šolale.

 

 

Še tole bom dodala, pa zelo resno mislim:

 

Z vso gotovostjo trdim, da sem za pravi, za spoštljiv odnos do žensk naredila ogromno, če ne drugega, sem štirideset let poslušala njihove zgodbe. Zakaj so prihajale k meni? Zato, ker drugam niso mogle iti.

Če ne bi bilo teh naših skupnih zgodb, se nam o intimnem življenju žensk v zadnjih sto letih ne bi niti sanjalo.

Imeli bi le dve skrajnosti: na eni strani bi bil Slomškov, zelo idealiziran pogled na položaj ženske v slovenski družbi- nekoč, na drugi strani pa bi bil prav tako idealiziran pogled na vlogo t. i. ''družbenoaktivne'' ženske v povojnem času.

Na več mestih celo tragične zgodbe naših mam in babic marsikomu, seveda, niso všeč. Tudi meni niso. In tistim, ki so jih doživljale, prav tako ne.

 A tako je, žal, bilo.

Takšno je bilo njihovo intimno življenje, hočeš nočeš.

O njem so spregovorile same, kar je edinole prav.

Ali sploh beremo in poslušamo, kar nam prinašajo mediji?

Iskreno si želim, da bi se vsak(a), ki meni, da je bilo življenje nekoč drugačno, pogovorila s svojimi prednicami.

Žal tistih, iz prve polovice 20. stoletja, ni več med živimi, kajti Slovenci smo znani po tem, da se o intimi neradi pogovarjamo. Svoje zgodbe so odnesle s seboj v grob. Meni je uspelo iztrgati pozabi le nekatere. Žal ne vseh.

 Gospa Tamara mi očita, da so zgodbe mizogine. Nekatere so res, a ne po moji krivdi, ampak po krivdi družbe, ki je žensko poniževala na vsakem KORAKU. Da ne bo pomote: tudi čpovojna družba ni bila dosti boljša. Morda le bolj hinavska, saj je bilo na papirju marsikaj, resnica pa je bila zelo drugačna.

Kaj pa današnja družba? Je ženski kaj bolj naklonjena' žal, ne. A da imam prav, ugotovite le, če spremljate medije (všečne govorce pa preslišite)

 

V medijih je dan za dnem na desetine zgodb, ki pričajo o tem- če ostanem samo pri posilstvih- da je slovenski družbi zelo malo mar za žrtve.

Ali so šle ženske pri eni sami krivični sodbi, ki so še dodatno ponižale ženske, na cesto? Niso.

Še oglasil se ni nihče. O nasilnežih, zlasti spolnih, ki se žrtvam veselo smejijo s prostosti, pogosto piše novinarka Anja Intihar🙁

Se je že kaj zgodilo v primeru ''radiatorjev''?

Nič?

Ženske so danes, žal, prav tako na udaru kot njihove babice, le da tega nočemo priznati, ker bi morali hkrati povedati, da za zaščito žensk, kljub množici leporečja, bolj malo storimo.

Jaz vsaj nisem tiho. Tudi o sedanjosti nisem. Ne leporečim. Za moje delo me nihče ne plačuje. Vse, kar počnem, delam prostovoljno. Čeprav nekateri pljuvajo po meni.

 

Zapisujem zgodbe tistih, ki jih je družba, ki je mizogina v ''ilegali'', na videz pa zelo ''požrtvovalna'' in sočutna do žensk, nekako pustila na cedilu.

 

Ja, draga Tamara, žal tudi nisem iz pravega ''mehurčka''. Ker če bi bila, bi moje delo kovali v nebo....

To je vse, kar se mi zdi, da je prav, da povem. Četudi je zelo žalostno. Za zjokat, da je tako. 🙁

 

novinarka Nidžara Ahmetašević je v pogovoru z Anjo Intihar dejala:« Odgovor tistim, ki si želijo brati le lepe zgodbe, je – jaz sem vaše ogledalo.«
Podobno lahko rečem tudi jaz.

 

https://www.delo.si/sobotna-priloga/odgovor-tistim-ki-si-zelijo-brati-le-lepe-zgodbe-je-jaz-sem-vase-ogledalo

 

 

Še nekaj člankov o posiljevalcih, ki se na prostosti – teoretično- posmehujejo svojim žrtvam….

https://www.dnevnik.si/novice/kronika/priznal-spolni-napad-a-se-vedno-na-svobodi-2692506/

 

https://www.delo.si/novice/svet/ginekolog-kljub-obsodbi-zaradi-posilstva-pacientke-ostaja-na-delovnem-mestu

 

https://nova24tv.si/policija-prikriva-se-eno-posilstvo-treh-temnopoltih-moskih/

 

https://nova24tv.si/somalec-za-posilstvo-mlade-ljubljancanke-prejel-zdravljenje-namesto-izgona/

 

https://nova24tv.si/zakaj-mustafa-alnajjaraj-ni-bil-zaradi-kaznivih-dejanj-kot-je-posilstvo-17-letnice-izgnan-iz-slovenije/

 

https://siol.net/novice/slovenija/za-spolno-nadlegovanje-pri-masazi-mu-je-sodisce-izreklo-pogojno-zaporno-kazen-547034

 

https://n1info.si/novice/slovenija/izbrisali-profil-s-pricevanji-o-domnevnih-spolnih-zlorabah/

 

https://www.rtvslo.si/slovenija/smodej-v-tarci-policija-me-ni-obiskala/639815