mnenja
Mnenja o zbirki Ogenj, rit in kače
niso
za igrače, so različna.
Helenino mnenje je,
denimo, takšno: »Vaše knjige ohranjajo spomine, ki jih ni pred vami se nihče
zapisal. To ni zgodovina, ki se je učimo v šoli ali beremo v knjigah o
pomembnih ljudeh iz preteklosti. V knjigah so zbrane težke zgodbe preprostih,
za narodno zgodovino nepomembnih ljudi. Te zgodbe bi odšle v grob z njimi, če
jih vi ne bi znali izvabiti iz njih, jih poslušati in z njihovimi bedami
zapisati.«
Tamara (Knjižni čvek) meni drugače:« To
so senzacionalistično zbrane zgodbe, ki na izjemno subjektiven način orišejo
dogodke zgolj nekaterih, žal največkrat izjemno slabo izobraženih ljudi s
podeželja. Toliko mizoginije, šovinizma, patriarhalnega primitivizma, kot je v teh
knjigah, pa slovenski trg še ni videl.«
Mary F., raziskovalka, USA:«Ja,
tudi Američani imamo t. i. ''ljudske zgodbe'', vendar so bile cenzurirane.
Običajno to niso bili intervjuji v prvi osebi, podobno kot so vaše v knjigi
Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zgodovina Amerike je bila napisana bolj kot
ne v podrobnostih, ki so se nanašale na življenja moških.
Spominjam se nekaterih ljudskih zgodb iz Apalaškega
območja na jugovzhodu Združenih držav. Krščanske skupnosti so cenzurirale
ženske zgodbe ali celo romantično prikazovale njihove razmere.
Tudi ljudske zgodbe ameriških črnskih sužnjev so bile
omiljene ali romantično prikazane, da ne bi bile preveč nazorne ali resnične.
Morda so bili ljudje preveč neprijazni do tvojega dela
tudi zato, ker si objavila dejanske pripovedi/intervjuje, namesto da bi
povzemala ali pretirano intelektualizirala ženske zgodbe do te mere, da bi se
bralcu ob njih zdelo, da pa morda le ni bilo tako hudo, da so bile morda le
preveč občutljive?
Z drugimi besedami, travmatične zgodbe zaradi molka,
ki je bil v določenem obdobju značilen tako za Ameriko kot za Slovenijo,
vplivajo tudi na vnukinje/vnuke, travmatični dogodki pa, žal, spremenijo gensko
zasnovo generacije žensk, ki so šle skozi kalvarijo.
Ljudje smo narejeni tako, da se za pohvalo zahvalimo-
hvala Helena in Mary- pri kritiziranju, zlasti še, če imamo občutek, da je
narejeno '' na počez'', pa se odzovemo.
Evropska agencija za temeljne pravice
(FRA) – FRA je leta 2014 objavila obsežno raziskavo o
nasilju nad ženskami v EU: študije pogosto kažejo, da so ženske z nižjo stopnjo
izobrazbe bolj izpostavljene nasilju, zlasti domačemu nasilju, kar je
razumljivo, saj so pogosto ekonomsko odvisne od partnerja, kar lahko poveča
tveganje za nasilne odnose. Prav tako imajo ženske z nižjo izobrazbo pogosto
manjši dostop do virov podpore in pravnih možnosti. Kar pa, seveda, ne pomeni,
da moramo zaradi tega nanje gledati zviška.
Čeprav imajo ženske z višjo izobrazbo načeloma boljši
dostop do virov, so raziskave pokazale, da tudi izobražene ženske niso imune
pred nasiljem. V določenih primerih lahko uspešne in izobražene ženske doživijo
nasilje, ki je povezano s kontrolo ali zavistjo s strani partnerja, ki se
počuti ogroženega zaradi njihovega uspeha. Poleg tega so te ženske prav
zaradi ohranjanja zunanjega videza "popolnega"
življenja, obsojene na skrivanje nasilja znotraj domačih sten.
Raziskave tudi kažejo, da izobrazba ni vedno zaščitni
dejavnik. Ključni dejavniki tveganja vključujejo ekonomsko neenakost, socialno
izolacijo, odvisnost od partnerja in družbene norme glede nasilja. Je pa res,
da ženske, ki so izobražene, hitreje najdejo poti do ustrezne pomoči.
Zaenkrat- dokler se ne bo izkazalo, da se
motim,
takšne obširne zbirke zgodb (citizen science)-
napisane iz prve roke v obliki intervjuja-v svetovnem merilu - ni. V petih
knjigah, na okoli 2000 straneh, so prisotna pričevanja več tisoč sogovornikov
obeh spolov, nekatera pričevanja so omenjena tudi posredno.
To, iz kritike, drži: življenja žensk in tudi moških
nisem zavijala v celofan. Zapisala sem, kot mi je bilo povedano.
So pa besede, da so spregovorile le ''slabše
izobražene'', žaljive do naših prababic in babic- tudi mam, saj pred 50 in več
leti pač niso imele možnosti, da bi se šolale.
Še tole bom dodala, pa zelo resno mislim:
Z vso gotovostjo trdim, da sem za pravi, za spoštljiv
odnos do žensk naredila ogromno, če ne drugega, sem štirideset let poslušala
njihove zgodbe. Zakaj so prihajale k meni? Zato, ker drugam niso mogle iti.
Če ne bi bilo teh naših skupnih zgodb, se nam o intimnem življenju žensk v
zadnjih sto letih ne bi niti sanjalo.
Imeli bi le dve skrajnosti: na eni strani bi bil
Slomškov, zelo idealiziran pogled na položaj ženske v slovenski družbi- nekoč,
na drugi strani pa bi bil prav tako idealiziran pogled na vlogo t. i.
''družbenoaktivne'' ženske v povojnem času.
Na več mestih celo tragične zgodbe naših mam in babic
marsikomu, seveda, niso všeč. Tudi meni niso. In tistim, ki so jih doživljale,
prav tako ne.
A tako je, žal,
bilo.
Takšno je bilo njihovo intimno življenje, hočeš nočeš.
O njem so spregovorile same, kar je edinole prav.
Ali sploh beremo in poslušamo, kar nam
prinašajo mediji?
Iskreno si želim, da bi se vsak(a), ki meni, da je
bilo življenje nekoč drugačno, pogovorila s svojimi prednicami.
Žal tistih, iz prve polovice 20. stoletja, ni več med
živimi, kajti Slovenci smo znani po tem, da se o intimi neradi pogovarjamo. Svoje
zgodbe so odnesle s seboj v grob. Meni je uspelo iztrgati pozabi le nekatere.
Žal ne vseh.
Gospa Tamara mi
očita, da so zgodbe mizogine. Nekatere so res, a ne po moji krivdi, ampak po
krivdi družbe, ki je žensko poniževala na vsakem KORAKU. Da ne bo pomote: tudi
čpovojna družba ni bila dosti boljša. Morda le bolj hinavska, saj je bilo na papirju
marsikaj, resnica pa je bila zelo drugačna.
Kaj pa današnja družba? Je ženski kaj bolj naklonjena'
žal, ne. A da imam prav, ugotovite le, če spremljate medije (všečne govorce pa
preslišite)
V medijih je dan za dnem na desetine zgodb, ki pričajo
o tem- če ostanem samo pri posilstvih- da je slovenski družbi zelo malo mar za
žrtve.
Ali so šle ženske pri eni sami krivični sodbi, ki so
še dodatno ponižale ženske, na cesto? Niso.
Še oglasil se ni nihče. O nasilnežih, zlasti spolnih,
ki se žrtvam veselo smejijo s prostosti, pogosto piše novinarka Anja Intihar🙁
Se je že kaj zgodilo v primeru ''radiatorjev''?
Nič?
Ženske so danes, žal, prav tako na udaru kot njihove
babice, le da tega nočemo priznati, ker bi morali hkrati povedati, da za
zaščito žensk, kljub množici leporečja, bolj malo storimo.
Jaz vsaj nisem tiho. Tudi o sedanjosti nisem. Ne
leporečim. Za moje delo me nihče ne plačuje. Vse, kar počnem, delam
prostovoljno. Čeprav nekateri pljuvajo po meni.
Zapisujem zgodbe tistih, ki jih je družba, ki je
mizogina v ''ilegali'', na videz pa zelo ''požrtvovalna'' in sočutna do žensk,
nekako pustila na cedilu.
Ja, draga Tamara, žal tudi nisem iz pravega
''mehurčka''. Ker če bi bila, bi moje delo kovali v nebo....
To je vse, kar se mi zdi, da je prav, da povem. Četudi
je zelo žalostno. Za zjokat, da je tako. 🙁
novinarka Nidžara Ahmetašević je v pogovoru z Anjo Intihar
dejala:« Odgovor tistim, ki si želijo brati le lepe zgodbe, je – jaz sem vaše
ogledalo.«
Podobno lahko rečem tudi jaz.
Še nekaj člankov o posiljevalcih, ki se na prostosti –
teoretično- posmehujejo svojim žrtvam….
https://www.dnevnik.si/novice/kronika/priznal-spolni-napad-a-se-vedno-na-svobodi-2692506/
https://nova24tv.si/policija-prikriva-se-eno-posilstvo-treh-temnopoltih-moskih/
https://nova24tv.si/somalec-za-posilstvo-mlade-ljubljancanke-prejel-zdravljenje-namesto-izgona/
https://n1info.si/novice/slovenija/izbrisali-profil-s-pricevanji-o-domnevnih-spolnih-zlorabah/
https://www.rtvslo.si/slovenija/smodej-v-tarci-policija-me-ni-obiskala/639815
V Sloveniji, če si na pravi strani je vse dovoljeno. Tudi, če se izve se takemu kujonu, ki žensko posili nič ne zgodi, je duševno bolan, je imel težko otroštvo, že kaj se najde, da je oproščen. Migranti so pa posebej zaščiteni in lahko pohajkujejo in delajo vse mogoče in ženske se jih bojijo.Do kdaj bo tako?
OdgovoriIzbrišiGospa Milena, Tamara ima čisto prav. Izredno zanimivo, kako ste obrnila kar je želela povedati in zapisali, da je bilo kritiziranje "na počez", kar niti približno ni bilo. Žalostno, da pri vaših letih ne morete sprejeti konstruktivne kritike, ampak začutite potrebo po tem, da se zagovarjate na vašem blogu, čeprav vsi vemo "koliko je ura" v vaših knjigah.
OdgovoriIzbrišiKoliko je ura?
OdgovoriIzbriši