VIDEL SEM VSE, ČEPRAV SEM BIL SLEP

 

 Sobotni večer je bil tih in spokojen, ko sem se peljala proti Lajšam.  Pred menoj se je počasi premikal traktor in tudi njemu se ni, vsaj tako je kazalo,  nikamor mudilo.  Pogledovala sem okoli sebe in potem ,kot že tolikokrat, ugotovila, kako  so kraji, v  neposredni bližini, lepi, nenavadni  in  nepozabni, le časa in priložnosti ni nikoli dovolj, da bi postali  in jih občudovali.  To sem  morala napisati, kajti   v pogovoru, ki je   pozneje sledil, me je moj sogovornik na te “pomanjkljivosti” vse prevečkrat opozoril.......

Ko sem zapeljala na prostrano dvorišče, sem najprej zagledala “ta mlado”, Miro, ki je hitela s čiščenjem oken. Prijazno in brez oklevanja me je povabila v kuhinjo, njena hči pa je  poiskala  Jožeta.  Nikoli poprej ga še nisem srečala , niti nisem vedela, je  mlad ali star. Zato sem med  klepetom pogledovala  proti vratom in čakala, kdaj se bo od kje prikazal.  Njegovih počasnih, drsajočih korakov nisem takoj slišala, le Mira je  pomignila z glavo, češ, saj že gre.

 In res se je prikazal iz temačne veže. Z iztegnjenimi rokami, ki so tipale, se je vedno bolj približeval in videlo se mu je, da mu radovednost ne da miru. Na obrazu mu je pisalo, da ga strašno zanima, kdo neki bi se potrudil gor v hrib in želel videti   prav njega.....

Bil je oblečen v obleko, sicer ne najboljšo, toda spominjal me je na mojega starega  očeta, ki je imel nekaj podobnega za “vsak dan”.  Jože mi je prisrčno stisnil roko in brez večjega slepomišenja vprašal kako kaj.

Na glas je tuhtal, kaj bi bilo tisto najbolj pametno, kar bi mi lahko povedal o sebi, o svoji usodi in o slepoti, ki ga je spremljala  vse življenje.  Najprej sem se krepko začudila, ko mi je rekel, da ima že 86 let. Nisem mu mogla verjeti, saj jih kaže veliko manj.

“V vseh letih, kar je ta mlada pri hiši, se nisva niti enkrat skregala.  Niti  enkrat! Zelo dobrega srca je in tudi otroci so tako vzgojeni, da   ne morem reči niti besedice čeznjo.  Skrbi zame in  mi kuha,  če pa je kaj narobe, se pogovoriva.  To moraš napisati, ker je zame zelo važno.  Nekatere ženske so zlata vredne in ona je zagotovo med njimi.“

Brez večjih težav je Jože  odprl  svojo knjigo spominov.   Toda kot je sam rekel, v njej ni kakšnih lepih stvari, niti ni kdove koliko smeha in veselja, še manj pa trenutkov, ko je bil  resnično srečen.

“Rodil sem se v številni kmečki družini, bilo nas je osem, in že od malih nog sem poznal le delo in garanje.  Oče je bil do nas, posebno še do mene, neprizanesljiv. Zmeraj je govoril, da  nikoli toliko ne delamo, da ne bi mogli še bolj.  In tega reka se je držal, dokler je bil živ. Nikogar ga ni brigalo, da sem bolj slabo videl. Govorili so mi celo to, da moram zaradi te pomanjkljivosti  še bolj poprijeti za vsako delo, ker za kaj drugega itak ne bom nikoli.   Vstajal sem, ko se je delal dan, in se spravil k počitku, ko je bila že trda tema.   V moji mladosti se je še vse delalo ročno in  kot otrok , tam pri šestih letih,  sem  ob tem letnem času že sejal ajdo. “

Nobenega usmiljenja  niso poznali  odrasli....  Dela je bilo veliko, otrok tudi, kaj pa se dogaja v nežnih dušah, pa itak nikomur ni bilo mar. 

Zato ni čudno, če so Jožetu iz tega obdobja  še najbolj ostali v spominu   avstrijski vojaki,  ki so mu nekoč postregli  z juho in mesom.  Domači so ga pregovorili, da je šel k njimi v kozolec, kjer so   ležali po  senu in čakali, da gredo na Sorško fronto. Iz njihovega kotla je vsak dan tako prijetno dišalo, da Jožetu ni potreboval veliko spodbudnih besed. Vojaki so bili prijazni, na krožnik so mu položili še meso. Spominja se, kako ga je peklo v dlani, ko se je vračal domov, vesel in srečen, da bo enkrat v življenju jedel nekaj dobrega. Toda v kuhinji so  na prineseno že čakala številna lačna usta in za Jožeta je na koncu ostalo  bore malo....

“Včasih mi je uspelo, da sem ušel budnemu očetovemu očesu. Opazoval  sem vojake,  všeč so   mi bili konji, s katerimi so  imeli  kar naprej nekaj opraviti. Tudi ženske iz vasi so se rade  postavljale pred njimi.  Ne zastonj, saj so bili lepi in postavni fantje, pa še v uniformi!   Bila je  neka Franca, menda jih je štela komaj šestnajst,  šla je k njihovemu poveljniku in mu natvezla, da je po hlevih v bližini prostora še za več kot sto konj. Potlej pa so ji  fantje nagajali , da nosi  “Šurbetova” jopo ! (tako se je imenoval nek vojak, ki jo je imel še posebej v “čislih”).”
Vojaki so čez noč izginili, za njimi pa so prišli italijanski ujetniki.  Tudi njim so kuhali, toda za to opravilo je bil dober kar prašičji kotel. Saj so ga malo očistili, toda kaj dosti se pri tem niso pretegnili.  Italijanski ujetniki so bili tisti, ki so morali delati cesto, ki še danes povezuje Gorenjo vas s Hotavljami, toda po drugi strani Sore.

“Še nekaj mi je ostalo v spominu. Iz Škofje,loke, skozi Žabjo vas so vojaki speljali posebno železnico, tako z vagončki, ki so jih vlekli konji. Z loške   železniške postaje  so prevažali granate za topove.  Potem so jih v Gorenji vasi nalagali na vozove in jih preko Sovodnja  in Cerknega odvažali na Sorško fronto.  To železnico so po prvi svetovni   vojni podrli, toda   v spominu  mi je še do danes ostalo neznosno škripanje  tračnic. Brr ! Šlo je skozi ušesa!”

Kot otrok je Jože imel še nekaj vida.  

Toda  kaj, ko nikomur  ni bilo mar, kaj se z otrokom dogaja. Ker ni bil tak, kot bi moral biti,  so ga na nek krut način, tako značilen za čas med obema vojnama, odpisali.  Ne samo doma, tudi v šoli, ki jo je začel obiskovati.

“Nič nisem videl na tablo. Pa sem povedal učiteljici, zakaj. Bila je trdosrčna in namesto da bi mi pomagala,  me je pretepla za vsako malenkost.  Ko so drugi lepo prepisovali s table, sem pred seboj videl le nekaj meglenega.  Ker je bil list prazen, je sledila kazen. Klečal sem v kotu  več kot četrt ure. Neusmiljeno je zakričala, če sem se premaknil. 

No, ja, saj ni bila samo do mene taka, tudi drugi otroci so jo skupili, samo vzroki so bili drugačni.    

Nekoč sem slišal , da   se dajo dobiti “šipce”, ki izboljšajo vid.   Žal jaz nisem imel nikogar, ki bi ga lahko prosil, da mi jih prinese.”

Jože je bil bister deček. Česar ni videl, so zaznali njegovi čuti. Pripovedoval mi je o stvareh, o katerih nisem še nikoli slišala niti besedice. pa sem se pogovarjala  že s številnimi njegovimi vrstniki .

Jože je bil tudi  bolj sramežljiv  in vase zaprt. Če je zaslutil, da se iz njega norčujejo ali ga ne marajo, se je preprosto umaknil. Boj za obstanek je bil trd in hud in  slabotni so zmeraj izgubili bitko.  Zaradi svoje slabovidnosti  je bil drugačen, zaznamovan.

“Pomnim, kako je bilo, ko je umrl Franc-Jožef. Med ljudmi je vladala velika žalost.  Otroci so iz vasi pritekli k nam in povpraševali, kdo je umrl.  Odgovoril sem jim, da cesar.  “
Tudi sprevoda po ulicah Gorenje vasi se še dobro spominja. Otroci so mahali z zastavicami in vzklikali : Slava Kreku !  To je bilo takrat, ko je nastala kraljevina.  Nato so  jih odpeljali v šolo  , kjer jih je čakala pogostitev.

“Kakšna gostija je bila to! V skodelici je bilo za prst črne kave, žemljice so bile tako majhne, da manjše že skoraj niso mogle biti! Učiteljice so hodile med nami in nam prišepetavale, kako moramo biti  hvaležni kralju Petru, ker nam je  že na začetku vladanja dal zastonj jesti in piti !Pha!

Bil pa je nek učitelj, zdi se mi , da se je pisal Pipan, ki je držal govor.  Z milozvenečimi besedami je povzdigoval kraljevino, po licu pa so mu tekle debele solze.  

V resnici mu je bilo strašno hudo za cesarjem Francem Jožefom, pa tega na glas ni mogel povedati....!

2.

Jože se dobro spominja tudi dneva, ko je umrl pisatelj Ivan Tavčar.

“Ti ne veš, kako bi rad šel za pogrebom. Pa mi oče ni pustil. Napodil me je k delu, dovolil je le mlajšima dvema.

»Ker  sta zaneč za del, “ nam je rekel, ko smo se  nekaj kujali.  Sprevod otrok je šel  peš od šole pa do Visokega.  Ivan je bil velik gospod, saj  je hodil k njemu na obisk še  presvetli Aleksander z ženo!”

Jožetove težave z očmi so bile iz leta v leto večje.  Bolj, ko se je trudil, manj so “porajtali” nanj. 

Doma so ga priganjali k delu, ker za kaj drugega ni bil, v šoli pa so mu dali vedeti, da je tepček. Da nič ne zna . Jožeta so take besede bolele, saj je vedel, da so krivične. Nazadnje se je zgodilo le to, da iz kljubovanja ni hotel povedati niti tistega, kar je dobro znal. 

“Pred vojno je bil v Gorenji vasi duhovnik, Brajc, se mi zdi, da se je pisal. Pri ocenah je bil zelo natančen. Naš oče je bil pri klerikalcih in to ga je zelo jezilo, zato  je tudi nam, otrokom, dajal le slabe ocene.   Dobro pa so bili pri njem zapisani tisti, ki so bili na pravi strani.“

Med obema vojnama je bilo v Gorenji vasi zelo močno  telovadno društvo. Pravzaprav sta bili dve, vsaka stranka je imela eno. Jože spet ni imel časa, da bi se udeleževal vaj, niti  mu  doma niso  dali priložnosti, da  bi si kdaj pobliže  ogledal kakšno prireditev.  Bil pa je radoveden in je vse, kar se je zanimivega dogajalo, izvedel.

“Včasih je bilo prav tako kot danes. Eni so bili grozno strankarski in bi najraje druge, ki so imeli nasprotno mnenje, utopili v žlici vode. Največkrat so se stepli in to ne prav nežno! “
Potem je prišla vojna, ki je  pobrala  vse moške, ki so bili kaj vredni. Prišli so tudi po Jožeta.  Takrat je že zelo slabo videl in zdelo se mu je, da skoraj ne bi mogel biti vojak.

“Toda stali so pred menoj in sitnarili, da mi ne bo treba dosti delati. Obljubljali so mi, da bom dobro jedel in pil in postoril kakšno malenkost v šoli, kjer so bili nastanjeni. Čudno se jim je zdelo, da so naleteli na moj odpor, saj so bili prepričani, da je naša hiša med tistimi, ki simpatizira s “ta belimi”.

Toliko časa smo pregovarjali drug drugega, da so nazadnje z dolgim nosom odšli.”

Jože pa potem ni držal križem rok. Poiskal je ruzak, zložil vanj nekaj  nujnih stvari, se poslovil od domačih in marca 1943 pobegnil na Koroško.  Tam je dobil delo pri nekem kmetu. Bil je zelo dobrodošel, saj je povsod manjkalo rok, ki bi poprijele za delo.  Toda tudi tam se je čutila vojna, saj so živeli  v revščini in pomanjkanju. Jože, ki je bil že od mladih nog utrjen in žilav, je bil vseeno zadovoljen. 

“Toda vojna  se je končala, na kmetovo domačijo so se vrnili njegovi sinovi, in nenadoma sem bil odveč. Niso me več rabili.  Razumel sem, da moram  oditi.  Peš sem jo mahnil proti  Kranjski gori, in nato nadaljeval pot  do Škofje loke.  Tam sem  ostal  približno mesec dni.  Kraju, kjer sem prebival z drugimi, se je reklo Na  Štemarjah.  Ponavadi so  nas po jedi   nagnali v vrsto, da smo  se v koloni odpravili peš preko  Zgornjega trga na Spodnji  in nato  še v Puštal ter na ves glas prepevali partizanske pesmi. Na ta način smo meščanom dvigovali moralo.“

Jožeta so kmalu izpustili domov. Verjetno so prej preverili, če ima kakšne grehe nad sabo, toda zastonj so se trudili. Hudičevo malo mar mu je bilo za politiko.

“Doma  so me bili veseli,  saj veš, še en par delovnih rok, jim je padel izpod neba . Poprijel sem  za delo kot da  moje odsotnosti sploh ni  bilo!  Toda  časi niso bili prav nič rožnati.  Začela se je obvezna oddaja, vse so zarubili in oblast je želela  kmeta popolnoma uničiti. Niti toliko  krompirja nam niso pustili, da bi ga imeli za seme.  Tam okoli leta 1955 so se spametovali in  malo laže smo zadihali. “
Toda časi so se počasi, toda vedno bolj korenito spreminjali,  vojna je bila že zdavnaj pozabljena, ugodni krediti pa so dali tudi kmetom možnost, da si postavijo nov hlev, hišo, da nabavijo stroje  in potem  lepo počakajo, da   inflacija  naredi svoje. 

“Kdor pravi, da se ni dalo narediti hiše, se laže, “ je Jože trdno prepričan.

“Živeli  smo dobro, le vedeli nismo zato....”
In potem  se spustiva v dolg “političen” pogovor o tistih letih, ko smo dobro živeli.

“Tega raje ne zapiši,” mi je rekel, prepričan, da ljudi politika ne zanima kaj dosti. 

“Najprej sem popolnoma oslepel na eno oko, leta 1956 pa še na drugega. To je bilo zelo težko. Samo pri nas o občutjih nismo bili vajeni govoriti in tudi nihče me ni vprašal, kako mi je, ko je bila okoli mene kar naenkrat sama tema. Bili so prepričani, da mi je tako usojeno in da ni vredno več kot toliko komplicirati.   Zdravnika sem v svojem življenju videl bolj malokrat.  Tista operacija, ko sem imel odstop mrežnice, ni uspela,  zaradi drugih malenkosti pa itak nisem tekal  na pomoč.  No, ja, pred 12 leti sem moral v bolnišnico, na Jesenice.  Odrezali so mi želodec in  mi potem povedali, da sem imel veliko srečo. Če bi prišel malo pozneje, bi bil čez par mesecev že pokojni.“ 

Ves čas najinega pogovora mi ni šla v glavo njegova vdanost v usodo.  Čudila sem se s kakšnim mirom in razumevanjem je sprejemal številne udarce,  s katerimi mu v življenju niso prizanašali.  Na nikogar se ni zato jezil, nad ničimer robantil.  Na nikogar kazal s prstom in valil krivdo nanj.  Tudi slepota, ki bi marsikoga spravila na rob obupa, je njemu pomenila le kamenček več v mozaiku   tegob s katerimi se je moral  spopadati. 

“Bilo je še nekaj malenkosti, zaradi katerih so me domači  vozili okoli. Pred 6 leti mi je odpovedal glas,  operirali so mi glasilke in potem še ves mesec nisem mogel govoriti.  Za vsako figo se vendar ne hodi k zdravniku. Kot  nekateri, ko jih malo zaboli glava, pa hajd, po zdravila ! “
Jože zadnja leta ni bil  niti zavarovan.  Letos so mu to omogočili brezplačno, ker je slep.  

Vprašala sem ga, če je kakšen dan drugačen od drugega.   Pa je odkimal.

“Le  enkrat je prišel naokoli nekdo iz Švice, ki je raziskoval naš, Čadežev rod. Povedal mi je, da  so bili naši predniki  v Lajšah že pred 600 leti !  Veliko  sva govorila , nazadnje mi je pustil še 10 frankov”.

Včasih pa ga razžalostijo tisti, ki ga sprašujejo, če on sploh kaj dela ali nič.

“Vsak mora delati, dokler lahko. Obrezujem korenje, koruzo ličkam,  dela, kolikor hočeš.  Če ga ne bi bilo, bi mi bilo dolgčas.  Pokojnine nimam,  zato moram  z delom pomagati  mladim, čeprav oni  niti tega ne pričakujejo od mene, ker so dobrega srca!”

Jože se kljub slepoti zelo dobro znajde. Peš jo mahne celo do Trate (kakšen kilometer stran), seveda s palico. Rad posluša radio,  družbo mu dela tudi “govoreča” ura.

Na radiu mu gredo nekatere stvari na živce.  Znal je povedati, da je že stari dr. Bernik robantil čez šlogarje in podobne , ki zavajajo ljudi z lažmi. 

“Najbolj  me  razjezi kakšen voditelj, ki  se pogovarja  z pomembnim gostom, potem pa reče, da bo potrebno  klepet zaradi ure skrajšati. Kakšen klepet vendar! Klepetajo stare babe, ko opravljajo ! Tisto pa je pogovor ! “

Rad posluša, kaj govorijo župani, politiki in gospodarstveniki.  Vseeno mu je, kateri stranki pripadajo. Le da mislijo z glavo  in delajo za napredek naroda.

“Zato,ker smo majhni in vem, da bi nas strankarstvo samo pahnilo v nesrečo!” trdi  Jože .

Čisto na koncu mi je omenil, da je nekoč preživel 10 dni na Okroglem. Oddih mu je plačalo društvo, on je tam samo lenaril, jedel in hodil na špancir. Vprašala sem ga, če se je dobro odpočil.

“Saj zmatran že od doma nisem šel! “ se mi je zasmejal veselo in prav malo nagajivo.