GOSPODOV DAN

 

Nedelja je bila nekoč zelo cenjena. Imenovali so jo kar ''Gospodov dan''.

To je pomenilo, da so si celo na kmetih, kjer so delali od jutra do večera, v nedeljo privoščili počitek.

Šli so k maši, moški tudi na kozarček v bližnjo gostilno. Ljudje so prisluhnili glasniku, ki je pred cerkvijo bral različne razglase. V Žireh, denimo, je svoje delo opravljal še tja do leta 1964.

Ob 12 uri je bilo kosilo. če so bili toliko pri denarju, so si privoščili vsaj mesno juho, lahko tudi samo iz kosti.

Po kosilu je bil čas za različna druženja. Do mraka, ko se je po navadi molilo.

Na svoj račun so prišli tudi zaljubljenci, saj so na ta dan fantje lahko obiskovali dekleta.

*

Nekaj utrinkov:

Marjana: »V bližnji soseščini je v času moje mladosti živel zakonski par. On je bil čevljar, njo pa so poklicali na pomoč, ko je bilo treba negovati stare in bolne ljudi. Sedem let sta se ženila, preden sta se vzela. Ker v zakonu otrok ni bilo, sta se tako odtujila, da vse do smrti nista govorila drug z drugim. On se je preselil v svojo čevljarsko delavnico, kamor si je namestil tudi divan. V kot si je postavil šporgert za kuhanje, ki pa je služil tudi za ogrevanje. Le stranišče si je moral urediti v drvarnici, ker drugače ni šlo. Kadar se mu je mudilo na potrebo, pa ga je kdo videl, ko je hitel čez dvorišče, se je zmeraj opravičeval, da je tisto, ki ga ima v hiši, kar naprej zasedeno. V nedeljo, ko je bilo treba iti k maši, sta pozabila na medsebojno sovraštvo. Šla sta skupaj, in če ju je kdo vprašal, kako se imata, sta družno odgovorila, da zelo dobro.«

*

Štefka: »Zelo rada bi študirala za učiteljico. Takoj po vojni so bile sanje omogočene le tistim, ki so bile pravega prepričanja. Pri nas smo hodili k maši, in to je bil moj edini zločin. Vseeno sem poprosila svojo razredničarko, da mi napiše priporočilo. Na skrivaj sem pismo odprla in se zgrozila, ko me je, čeprav sem bila odlična učenka, očrnila, in to samo zato, ker sem bila verna. Ustrašila sem se in šla raje delat v Alpino kot navadna šteparca.«

*

Včasih so bili fantje tudi namedeni (poredni). Pod oknom deklet so radi puščali lojtre, posebno še v soboto, saj so potem vsi, ki so šli v nedeljo k maši, vedeli, katero dekle je imelo nočni obisk. Toda neki oče ni bil prav nič kantent (pripravljen) za kaj takega. Pod oknom svoje hčere je postavil perivnike in jih potresel z gnojem. Računal je namreč na to, da bo vsak telebnil po tleh, ker mu bo na gladki površini spodrsnilo.

*

V februarju 1952 sva se poročila.

To so bili težki in trdi časi, zelo dolgo sva morala čakati, da sva dobila zasilno stanovanje z eno samo podstrešno sobo, a sva bila kar zadovoljna. Ko se je družinica povečala, me je pričelo nočno delo zelo bremeniti, saj v sobici, v kateri smo živeli, nisem mogel v miru spati. Še potem, ko se je nama rodil že drugi otrok, nisva imela možnosti, da bi se preselila v kaj večjega.

Na lastni koži sem občutil nasprotovanja oblasti. Otroka sva dala javno krstiti, pa tudi k maši nas ni bilo sram hoditi. Živeli smo pač tako, kot smo bili navajeni.

Končno mi je uspelo, a šele po posredovanju političarke Šentjurčeve, kateri sem, kot osemnajstkratni udarnik v rudniku, povedal vse o protekcijah pri dodeljevanju stanovanj. Bil je prekrasen dan, ko smo se novembra 1959 preselili v novo stanovanje.

O, kako smo bili veseli!

*

Življenje pred drugo svetovno vojno in po njej je bilo na podeželju še zmeraj podrejeno letnim časom in različnim zapovedanim in nezapovedanim cerkvenim praznikom. Ob nedeljah je bilo treba iti k maši in obhajilu. Kdor ni šel k maši, spovedi in obhajilu, ga je župnik kaj hitro poklical k sebi na pogovor.

Po maši so moški zavili v gostilno, še prej so prisluhnili klicarju, ki je oznanil zadnje novice. V predpustnem času so oznanjali tudi oklice.

*

hlapci in dekle so nova oblačila dobivali za veliko noč, saj je veljal običaj, da je vsaj enkrat na leto treba iti k maši v novih oblekah. Ob delavnikih so vsi, gospodarji in posli, nosili birtahe.