NE ODPIRAJ OKEN, DRAGA

 

NE ODPIRAJ OKEN, DRAGA

 

Ko sem se vrnila s sestanka Rdečega križa, sem bila srečna. To se mi je redkokdaj zgodilo. Morda edinole takrat, ko sta prišla Vilma in Borut ter s seboj pripeljala vnuka. Že pri vratih mi je planil okoli vratu in me zasul z mokrimi poljubi.

»Babi, a ne, da si ti samo moja in nič očkova?«

Takrat sem se počutila tako močno, da bi lahko premikala gore in klatila zvezde z neba.

»Tvoja sem deset centimetrov, očkova pa pol centimetra manj,« sem mu odgovorila.

Nasmeh se mu je razlezel čez obraz. Borut se je za njegovim hrbtom pačil in nagajivo mežikal.

»Spletkarka!«

Doma je bilo tiho. Okna so bila zaprta, ker je Borisa motil hrup z otroškega igrišča nedaleč od hiše. Dolga leta sem verjela, da mu najbolj ustrežem, če tudi sama živim za steklenimi šipami in diham zrak, poln cigaretnega dima in njegovih prdcev, ob katerih se mi je obračal želodec. Počasi sem se prepričala, da sem prav zaradi tega najboljša žena na svetu. Boris mi je, kadar je imel obiske, to povedal najmanj stokrat na dan.

In ne samo on.

Sosedje so včasih posedeli na klopci v vrtni uti in ga trepljali po rami.

»Madonca, kje si staknil tako babo? Ko bi jaz imel vsaj podobno!«

Boris se je hehetal kot človek, ki mu je padla sekira v med, pa še ni čisto dojel, kakšno srečo ima. Po navadi me je z vso močjo udaril po zadnji plati, da so mi klecnila kolena, dedci pa so se na ves glas zarežali in staknili glave.

Menda jim je moj nalezljiv smeh omehčal gube okoli ust. Iz tega so sklepali, da še zmeraj rada dam noge narazen.

Ni me zanimalo, kaj se jim mota po glavi.

Nihče ni vedel, da je bilo v resnici čisto drugače.

»Boste še kaj pili?« sem jih vprašala, in še preden so utegnili povedati, kaj bi radi, me ni bilo več.

 

Planila sem k oknu in ga odprla na stežaj. Val svežega zraka mi je butnil v obraz in me za trenutek omamil.

Dišalo je po medu. Trava je cvetela, regratove lučke pa so poplesavale med jabolčnimi vejami in se kakor nežna sapa oprijemale mojih las in rok. Dlani sem položila na polico. V očeh me je zaščemelo.

Zmeraj mi gre na jok, kadar se me dotika svež zrak, ki diši po medu. Takrat sem svobodna kot ptica. Zrak me boža po duši, se zapleta v lase in mi po licih riše sončnice. Pomeni mi več kot življenje.

Mnogo več.

 

In Boris to ve.

Mi prav zato ne dovoli odpirati oken?

Z utrujeno kretnjo sem pregnala misli, ki so že začele spletati gnezda v moji domišljiji.

»Danes bo v poročilih,« je pisalo na listku, zataknjenem za vitrino.

Seveda. Čisto sem pozabila.

Najboljša pri Rdečem križu! Humanitarka leta!

»Madonca, to pa ni kar tako,« je rekla snaha in me objela. Bila je tako ponosna name, da mi je postalo nerodno.

Kakor koli že, prišel je moj čas. To sem vedela. Slišala sem, kako je Boris fantom razlagal, da bom za požrtvovalno delo dobila zlati znak. Baje mi ga bo izročil sam predsednik države.

»Ne ga srat,« je ušlo Janezu. »Marička pomagaj, jaz sem pa mislil, da zna tvoja samo pito speči tako, da človek dol pade!«

Kako so moški preproste pameti! sem se nasmehnila. In prav nič me ni bilo sram, da sem prisluškovala.

 

Moja mama je imela pred menoj tri splave. To mi je povedala šele lani, ko sem jo peljala na operacijo kolkov.

»Prisegla sem, da te bom naučila vseh manir, ki jih potrebuje spodobna punca. Žal mi je, da je nekaj mojih otročičev umrlo pred teboj,« je mrmrala na zadnjem sedežu.

Spomnila sem se drap oblekice, ki sem jo morala obleči za birmo. Sovražila sem jo. Mama ni nikoli vpila name. Kadar se ji je zdelo, da ji bo prekipelo, me je preventivno močno stisnila za laket, da sem se skoraj sesedla od bolečine. Na njenem obrazu pa se ni premaknila niti mišica.

Ne lažem. Niti ena.

Bolečina me je zmeraj pretresla. Bolj, ko sem odraščala, manj sem si ji upala ugovarjati. Ne vem, kako ji je uspelo, toda že pogled na njen smehljajoči se obraz mi je zamrznil jezik med zobmi.

Zato mi je šlo na živce, kadar so hvalili mojo pito in občudovali kuhinjo, ki se je bleščala od čistoče.

Kajti to nisem bila jaz.

Niti moja senca ne.

Bil je le odsev tistega, kar mi je moja draga mama vbila v glavo, ko sem bila še majhna, ko sem nosila drap oblekico in tetine temno rjave koralde.

 

Pri dobrih osemdesetih moja kolena niso več najboljša. Po stopnicah krevsam gor in dol, kot da mi za petami gori, čeprav dobro vem, da ne gori nič drugega kot bolečina v sklepih.

 

»Ne vzpenjajte se več v strme bregove,« mi je naročil zdravnik in me zaskrbljeno pogledoval, medtem ko sem se mu bodrilno nasmihala ter skrivala bolečino, ki je po kačje švigala od stopal do beder.

»Bo že, gospod zdravnik. Kaj pa tisti, ki imajo raka in umrejo? Zaradi obrabljenih kolen se pa res ni vredno sekirati.«

Drobno se je nasmehnil in me potrepljal po rami.

»Marija, vi boste šli še živi v nebesa.«

Živ dokaz, da so lahko tudi izobraženi ljudje slepi in neumni.

Dejstva so bila namreč drugačna.

Vsako jutro sem vstala ob pol šestih in spila kavo. Lahko bi jo skupaj z možem, a je nisem hotela. Dovolj je bilo že, da sem mu njegovo prinesla v posteljo. Potrudila sem se, da je bila ravno prav sladka in da skodelica na pladnju ni žvenketala.

Včasih ga je namišljeni žvenket tako razdražil, da je vame vrgel copato ali me napodil nazaj v kuhinjo.

»Prasica stara! Se v petdesetih letih še nisi navadila, da ne prenesem hrupa?«

Seveda.

Pozabila sem.

Prasica je moje drugo ime.

Vendar samo takrat, ko zraven ni bilo sina, snahe ali njegovih prijateljev.

Majhno zmagoslavje me je prevzelo vsakič, ko je zlezel vase, ker so me njegovi prijatelji požirali z očmi. Vedela sem, da ga žre, ker mu že dolgo ni več vstal.

Prav mu je, barabi sakramenski.

 

Spominjam se, bilo je lani ali morda še kakšno leto prej. Zunaj je pritiskal mraz, skoraj dvajset stopinj pod ničlo. Ni se mi ljubilo vstati in oditi po drva v klet. Z zaprtimi očmi sem sanjarila o Harrison Fordu. Zdel se mi je krasen moški. Večkrat sem ga videla na televiziji. Ravno prav zalit, kajti suhci s štrlečimi rebri mi nikoli niso bili všeč.

V mojih mislih je počasi, z neko milino in neizpeto strastjo, odlagal oblačila. Ležala sem na odeji, gola, zelo gola. Sonce me je grelo v hrbet, on pa se je nagnil nadme in približal vroče ustnice mojemu čelu …

Sobe ni bilo več. Tudi Boris je poniknil v goščavi časa.

Sredi najlepšega pričakovanja me je predramila groba, spolzka roka, ki me je jastrebovsko zagrabila za stegno.

Boleče sem jeknila. Nekaj trenutkov je trajalo, da sem se povsem zdramila.

Skoraj bi zakričala, ko sem pred seboj zagledala Borisa. Z obema rokama se je grabil med nogami in poskušal oživiti tisto, kar je bilo že dolgo mrtvo in pokopano.

»Ne morem. Noče …« je ihtavo ječal. V očeh se mu je zrcalil srd, naravnost nebeška jeza. »Ti si kriva in tvoj prekleti hlad!«

Z boki je suval nekam v prazno.

 

»Devica Marija!« sem kriknila, ko sem prišla do sape. Ne meneč se za mraz sem zbežala v kuhinjo, od tam pa na varno.

Po tistem me je še bolj sovražil.

Vem, da me je. Ni rekel ničesar, bog mi je priča, ampak ko mi je naslednjič rekel prasica, je beseda zvenela drugače. V njegovem glasu nista bila le jeza in prezir, temveč tudi neizmerno sovraštvo, ki je vrelo iz globin njegove preklete duše.

 

Tistega jutra sem spet opazila, da je pozabil vzeti tableto. Po navadi si jo je dal pod jezik in čakal, da začne učinkovati.

»Če ne bi bilo kemije, bi že zdavnaj crknil,« je rad dejal.

Z vso močjo sem se oprijela pulta.

»Ljubček, ne govori tako! Saj veš, da te imamo vsi radi.«

Moj glas ga je pobožal in ga zazibal nazaj v prijeten sen, v katerem je lebdel med zemljo in nebom ter premišljeval o svojem malem kraljestvu na zemlji.

 

Kaj bi se zgodilo, če bi tabletko pozabil vzeti vsako jutro?

Drobna, zlovešča misel me je preplavila kakor vroč, šegav val.

Tistega jutra sem si želela, da bi mi še enkrat rekel prasica. Čutila sem, da se moja togota prebuja in da je nimam več na vajetih.

Za trenutek sem pomislila, da bi odprla okno in mu kljubovala. A potem bi se prepirala.

Midva se pa nikoli ne prepirava, hahaha.

Ljubiva se.

Vsaj sin tako pravi.

In snaha.

Da še nista videla bolj ljubečih starčkov, kot sva midva.

Crkneš od smeha.

Navsezadnje, zakaj ne bi malo dlje spal? To bi mu samo koristilo. Zdravniki nenehno ponavljajo, da je spanec krepčilen in zdravilen.

Čez teden dni greva na podelitev mojega priznanja. Biti morava spočita, vedra in čila. Še posebej mož, ki je rad igral bolnika, čeprav mu v resnici nikoli ni nič manjkalo.

Leta 1985 mu je tisti dohtar — mislim, da se je pisal Ordertem — uredil invalidsko upokojitev. Brez moje vednosti je prodal vikend v Izoli, prasec in mu izročil celoten znesek, ne da bi trenil z očesom.

Vsi so nasedali, ko je potem tarnal, da je še država spoznala, kakšen revež je.

Tepci. Celo sinu se je zasmilil, čeprav je vedel, da se je invalidsko upokojil ravno v času, ko so za direktorja trgovske verige Sotres, d. o. o. postavili nekoga drugega, ne njega.

 

V tistih smešnih in hkrati tragičnih dneh je razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. Ko se je streznil in ugotovil, da ne more z glavo skozi zid, se je naredil bolnega. Postal je žrtveno jagnje. Ubogi revež, ki ga je uničil politični in skorumpirani sistem. Še v časopisu so objavili njegovo pretresljivo, v srce segajočo zgodbo.

Na naslovnico so dodali še mene, kako ga ljubeče držim za roko ter mu pomagam v najtežjih trenutkih življenja.

 

Skratka, da ne bom dolgovezila: po tistem smo začeli igrati. On je prevzel glavno vlogo uboge žrtve, jaz pa sem postala ljubeča žena, negovalka, strežnica in potrpežljiva dekla v eni osebi.

Petnajsti marec 2007 sem si dobro zapomnila.

Takrat sem prvič zamenjala tabletki.

Še sama nisem mogla verjeti, da se mi roke niso niti za hip zatresle.

Pepermintova so se mi zdela ravno pravšnja. Enaka oblika, skoraj enak okus. Z jezikom sem okušala zdaj eno, zdaj drugo in zdeli sta se mi kot sestri dvojčici. Hm, hm, hm, kaj pa, če so bile tudi Borisove tablete ene tistih, ki jih zdravniki predpisujejo hipohondrom?

Pritajeno sem se zahihitala. Misel mi je bila všeč.

Hipohondrična tabletka.

Tabletka za mešanje megle. Za prenašanje nagravžnega, zatohlega zraka v sobi.

»Imejte potrpljenje z njim,« mi je govoril zdravnik. »Njegovo stanje ni tako preprosto, kot se zdi. Celo telo je bolno, ne samo duša.«

Lažnivec. Vsi dohtarji so lažnivci in barabe.

Tokrat sem Borisa pobožala po čelu. Bilo je ravno prav hladno, dihal pa je enakomerno kakor dojenček.

Na smrt sem bila utrujena. Na nogah sem bila že od ranega jutra. Pospravljanje mi gre strašno na živce. Zaradi Borisa se počutim, kot bi potovala od ene umazane skrivnosti do druge. Njegove nogavice so, denimo, največkrat ležale za kavčem. Ravno ko sem se sklonila, da bi jih pobrala, se je na vso moč potrudil, da je spustil prdec.

Prasec.

»Njegovi živci so povsem zrahljani. Zato mu izpolnite vsako, še tako majhno željo,« mi je dopovedoval zdravnik, medtem ko sem hlipala v robec.

O ne, ni mi bilo hudo zaradi Borisa. Kje pa! Jokala sem zaradi življenja, ki mi je odtekalo skozi špranje in razpoke, ne da bi ga mogla vsaj za trenutek zadržati.

 

Okna so ostala zaprta ves dan. Nisem ga želela prebuditi, ko je tako lepo spal. Ko sem šla mimo njega, se mi je celo zazdelo, da se je nasmehnil. Kakor bi mi hotel reči: Ljubica, krasna si, da mi dovoliš počivati. In niti oken ne poskušaš odpreti. Res te ljubim, veš?

Pod večer me je poklicala predsednica Rdečega križa.

»Kaj boš oblekla za svečano podelitev?« me je vprašala.

Ne da bi počakala na odgovor, mi je zabičala, naj ne pozabim pripeljati moža.

»Zmeraj nas razveseljuje s svojimi vici,« se je zahihitala.

 

Veš kaj, me hočeš narediti ljubosumno? sem ji hotela reči.

Toda stavek mi je obtičal v mislih kakor majhen, nagajiv neizgovorljiv zagozdek.

Dnevi so minevali. Nekdo je zunaj kosil travo, in četudi so bila okna tesno zaprta, zapahnjena, skoraj neprodušno zatesnjena, zaradi hrupa nisem slišala niti lastnega dihanja.

Zrak v sobi je postajal težak in gost. Borisovo dihanje pa vse mirnejše, enakomernejše, komaj slišno. Z roko sem zaokrožila okoli glave.

Smešen občutek.

Kakor bi plavala v vodi.

Začenjam uživati, naj se sliši še tako čudno, sem se drobno nasmehnila. In to kljub zaprtim oknom in smradu, ki se je plazil iz vseh kotov.

Moj dragi mož je še zmeraj spal. Skoraj ves teden. Malo me je skrbelo, ker ni nič jedel, toda bo že.

Jutri mogoče, ko se zbudi.

Če se zbudi.

O tem nisem hotela razmišljati. V soboto pride po naju sin, da naju odpelje na prireditev.

Upam, da se bo mož do takrat že prebudil, hihihi.

Pravzaprav je bil res revež. Kako je mogel ob vsej svoji natančnosti spregledati, da je použil navadno, neškodljivo tabletko?

To mi ni šlo v glavo. Čeprav, priznati moram, sta imeli skoraj enak okus.

Z drsajočimi koraki sem stopila h kavču in za trenutek obstala pri vzglavju.

V spanju je bil lep moški.

Nimam mu kaj reči.

Morda malo upadel, ubožček. Vzela sem njegovo dlan v svojo in jo gladila. To je imel zmeraj rad.

Tudi kadar mi je rekel prasica, nisem opustila te lepe navade.

Saj sva vendar bila mož in žena.

Hm, koliko časa že?

Menda več kot petdeset let.

Jasno, v tolikih letih se človek mora navezati na drugega. Nikoli nisem niti za trenutek podvomila o tem.

Škoda le, da me ne sliši. Tudi če bi razmišljala na glas, me ne bi.

Nagrade se strašno veselim. Je nekakšna krona mojega požrtvovalnega dela pri Rdečem križu. Ljudje me poznajo in me imajo radi.

Vsaj tako pravijo. Upam, da je res.

Ne smem pozabiti na orehovo potico. Snaha je poje, kolikor je vidi, pa je še zmeraj kot trlica.

Današnje ženske!

Še kakšen dan počakam, potem bom odprla okno. Ne na stežaj, da ne bi ljudje opazili in se čudili. Samo za ped, toliko, da se pljuča navadijo.

 

Stopila sem h koritu in si natočila kozarec vode. Žejna sem bila kot še nikoli.

»Si tudi ti kaj žejen?« sem ga vprašala iz navade.

Nobenega odgovora.

Pa nič.

Kakor hočeš.

To pa že ne gre, da se obnašaš kot kakšen zafukan bebec.

Hihihi, kakšne besede! Še dobro, da me vnuk ni slišal. Kaj bi si mislil o svoji babici?

Nagnila sem glavo. V sobi je zavladala smrtna tišina.

»Ljubček dragi, se tudi tebi zdi to, kar se dogaja, nenavadno?«

Nisem mogla verjeti, toda še zmeraj mi ni odgovoril.

Njegov obraz je postajal drugačen. Za trenutek se mi je zazdelo, da je podoben Marlonu Brandu v mladih letih.

Zavpila sem nanj:»Odgovarjaj mi, bedak stari, če te kaj vprašam!«

Potem sem stopila k oknu in ga narahlo odprla. Samo za ped.

»Naj bo za kazen, ker se nočeš več pogovarjati z menoj!«

Glas mi je zvenel kujavo in prešerno hkrati.

Lasje so mu padli na čelo. Zdel se mi je ljubek in smešen.

»Škoda, da nočeš na podelitev z menoj. Res škoda!«

Od odprtega okna je prijetno zapihljalo. V zaveso se je ujela kresnica.