zapeljevanje je šlo po zlu

MM -

 



Še ena zgodba, ki se je ''prebudila'' po tem, ko je Marjan prebral mojo knjigo MEHKO KOT BRITEV.

Morda bo njegova zgodba še komu pomagala, da se bo česa spomnil?
***
Bil sem star devetnajst, ko so me poklicali “na razgovor”. Ne na postajo milice, ampak v kletne prostore pod našo vaško štacuno.
Tam je bil tudi moj stric (mamin brat). Rekli so, da gre za domovino in za varnost v državi, pa da so izbrali mene, da jim pomagam.
Potem so na mizo položili dve fotografiji: jaz pred bifejem z dvema avdio kasetama, ki sem ju izmaknil v trgovini, in moj oče, ki po šihtu zapušča tovarno, kjer je delal.
“Tvoj stari ima še tri leta do penzije, kajne?”

Nič mi ni bilo jasno, pogledal sem v strica, a ta je zrl skozi okno.

Potem so mi dali navodila. Šele čez čas sem ugotovil, da gre za župnika Franca iz sosednje fare.
“Ima vpliv, mlade zbira, ljudi obrača proti nam. Ti boš šel k njemu na osebni pogovor. Če bo hotel kaj več, pusti, da bo on naredil prvi korak.”

Nisem bil neumen. Vedel sem, kaj so to buziji.
Preden sem šel v farovž, so me učili, kako naj držim roke, kako se moram potruditi, da bodo moje oči videti nedolžne in iskrene.
Sam sebi sem se gnusil, a ker je bila družba mladih kar prijetna, sem počasi pozabil, po kaj točno sem prišel.
Prvič, kar sem končal osmi razred, sem šel tudi k spovedi. Orisal sem grehe, ki jih nisem storil, in zamolčal tiste, ki sem jih. Spet sem se sam sebi gnusil.

Po spovedi me je župnik povabil na čaj. Sedel sem na rob stola, da bi bil videti bolj ranljiv. Beseda je dala besedo in potem sem naučeno zajecljal, da me je sram, ker nisem normalen.
Nekaj časa me je gledal, potem pa rekel: “Sram še ni greh,” in to je bilo vse.

Do drugega obiska je prišlo po druženju ob namiznem tenisu. Takrat še ni bilo skavtov, imeli smo različna športna druženja, da nismo viseli po gostilnah.

Javil sem se, da bom po druženju pospravil po garaži, saj smo jo ''nadrobili'' s pecivom, ki so ga za nas spekle mame.
Spet sva se veliko pogovarjala. “Lažje mi je z vami kot s komer koli,” sem rekel.
“Zato sem tu,” je odvrnil.

Četrtič sem bil bolj spreten. Moral sem biti, saj je stric že pošteno pritiskal name.
Roka mi je, kakor slučajno, zdrsnila po njegovem zapestju. Odskočil je, kot bi ga pičila kača.
Njegove oči so bile žalostne, da bolj niso mogle biti.

»Mislim, da je bolje, da ne prihajaš več,« mi je rekel.
Vse to, kar opisujem, se je dogajalo leta 1987.
Ko sem povedal stricu, da nisem nič dosegel, mi je prisolil klofuto. »Zajebal si mene in sebe!« mi je dejal.

Čez kakšen teden so prišli k meni in mi ponudili štipendijo za fakulteto, če bi nadaljeval z ''zapeljevanjem''.
Odklonil sem. Le stricu sem zagrozil, da bom povedal mami, v kaj me je porinil.

Že kmalu sem dobil s sodišča pismo, da se moram zglasiti tega pa tega dne. Brez predhodnega zasliševanja, brez zapisnika postaje milice so mi po 130. členu KZJ določili dve leti zapora.
Ni mi kazalo drugega, kot da sem povedal staršem. Čeprav smo bili delavska družina, so najeli odvetnika. Na sodišču je potem dosegel le denarno kazen v znesku 89.350 takratnih dinarjev, danes bi to zneslo približno 500 evrov.

Dve ukradeni kaseti pa sta stali cca 700 dinarjev, oziroma okoli 7 evrov.

***

Knjigo Mehko kot britev ( 20€) in zbirko knjig Ogenj, rit  in kače niso za igrače (vsaka po 20€) lahko naročite na mail: jutri2052@gmail.com






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »