Recenzija knjige Kje je otrok? Milene Miklavčič

MM -

 


Recenzija knjige Kje je otrok? Milene Miklavčič

Ko se vprašamo, kaj pomeni biti otrok v sodobni družbi, nas hitro preplavi romantizirana podoba brezskrbne igre, toplih družinskih objemov in varnega zavetja doma. 

A Milena Miklavčič v svoji knjigi Kje je otrok? razgrne povsem drugo plat: otroštvo, ki je pogosto zaznamovano z bolečino, nasiljem, zanemarjenostjo in molkom. Gre za delo, ki bralca ne more pustiti ravnodušnega.

Avtorica je znana po svojem dokumentarno-literarnem pristopu, ki temelji na izpovedih resničnih ljudi

Že v seriji Ogenj, rit in kače niso za igrače je dokazala, da zna poslušati, zgodbe pa prenesti na papir z vso brutalnostjo, pa tudi s toplino. 

Tokrat je tema še težja: izginuli in zlorabljeni otroci, njihovi travmatični spomini in v nebo vpijoče nesposobnosti institucij, ki bi jih morale varovati.

Kje je otrok? ni roman v klasičnem smislu, saj ni zgrajen linearno, temveč je sestavljen kot kolaž pripovedi, dokumentarnih zapisov, dialogov in notranjih monologov. Ta razgibanost daje knjigi dinamiko, a hkrati ustvarja občutek kaotičnosti, ki ga občutijo tudi otroci v trenutkih, ko odraslim zanje ni mar. Ravno to je ena od večjih kvalitet knjige, saj forma sledi vsebini.

Pripovedovalci se izmenjujejo – slišimo  otroke, ki nemočno opisujejo svoje izkušnje, starše, pogosto ujete v lastne frustracije in nemoč ter policiste, socialne delavke in zdravnike, ki se dnevno srečujejo z zgodbami, ki se jih boleče dotaknejo. Posebno težo imajo kriminalistična poročila, kjer se suhoparni opisi dokazov prepletajo s človeško grozo tistih, ki imajo zvezane roke, da bi sledili notranjemu klicu in storili, kar bi morali.

Ključna je zgodba deklice Pie, ki nenadoma izgine. Soseska jo išče, krožijo različne govorice, ljudje, ki jih je mar, začnejo sumiti tudi bližnje. Njeno izginotje ni le kriminalistični primer, temveč na nek način tudi prispodoba za nešteto otrok, ki se izgubijo v ''sistemu'' prav zaradi brezbrižnosti tistih, ki so plačani zato, da jim pomagajo.

V likih, ki predstavljajo nasilne očete in partnerje, ki svojo jezo in frustracije stresajo nad otroki in ženskami, je bralec prisiljen pogledati v obraz tudi zlu.

Zlata nit, ki nas vodi skozi knjigo, se skriva že v naslovu: »Kje je otrok?«

Avtorica opozarja tudi na medgeneracijski prenos travm. Otroci, ki odraščajo v nasilnih okoljih, pogosto odrastejo v odrasle, ki nasilje ponavljajo. Molk in zanemarjanje ustvarjata okoliščine, iz katerih se je težko izviti.

Miklavčičeva ostaja zvesta svojemu značilnemu slogu: stvarnemu, neposrednemu in brez olepševanja. Piše, kot govorijo ljudje – preprosto, a razumljivo. Ravno ta dokumentarnost daje knjigi prepričljivost.

Bralec ob branju začuti tudi drobce upanja, predvsem v spominih na babice, prijatelje ali redke trenutke človeške topline.

Kje je otrok? ni knjiga, ki bi bila namenjena zgolj sprostitvi. Je knjiga, ki je namenjena učiteljem, socialnim delavcem, sodnikom, politikom in vsem, ki se srečujejo z otroki.

Bralca sili, da se vpraša: koliko otrok okrog nas živi podobne zgodbe, koliko je otrok, nad katerimi se zgražamo, namesto da bi jim prisluhnili?

Avtorica neusmiljeno kaže na vrzeli v delovanju policije, sodstva, socialnih služb, a hkrati tudi na brezbrižnost širše družbe.

Najmočnejše sporočilo je, da otroštvo ni samoumevno varno obdobje. Ne nazadnje: otroci še zdaleč niso zaščiteni zgolj zato, ker obstajajo zakoni in institucije.

Kje je otrok? je knjiga, ki presega literarne okvire. Je dokument časa, je ogledalo družbi, in hkrati intimna pripoved o izgubljenih otroštvih. Milena Miklavčič z njo nadaljuje svoje poslanstvo: daje glas tistim, ki ga nimajo, hkrati pa nas sili v soočenje z resnicami, ki bi jih najraje preslišali.

 »Kje je otrok?« je v resnici vprašanje »Kje smo mi, da premalo vidimo in slišimo in ukrepamo, ko gre za otroke?«


Knjigo lahko naročite (20 €) preko maila: jutri2052@gmail.com


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »